V skladu z drugim odstavkom 60. člena ZFPPIPP mora zahtevek za priznanje terjatve vsebovati v primeru, če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, zneske teh stroškov. V skladu s šestim odstavkom 60. člena ZFPPIPP pa v primeru, če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov iz 3. točke drugega odstavka tega člena, se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč velja, in nasproten dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov.
KZ-1 člen 194, 191/1, 191/2, 191/3. ZKP člen 372, 372/-1, 372/-4. ZPND člen 2.
kaznivo dejanje nasilja v družini - kolektivno kaznivo dejanje - pravna opredelitev kaznivega dejanja - delna ugoditev pritožbi - sprememba sodbe - preizkus po uradni dolžnosti - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - trajnejša življenjska skupnost - kršitev kazenskega zakona - spravljanje v podrejen položaj
Kaznivo dejanje nasilja v družini je namreč oblikovano kot kolektivno kaznivo dejanje, za katera je v skladu z ustaljeno sodno prakso značilno, da gre kljub večim ravnanjem storilca za enovito oziroma enotno kaznivo dejanje. Ker gre v obravnavani zadevi za kontinuirano ravnanje obdolženca v drugi trajnejši življenjski skupnosti in po njenem razpadu, pri čemer so dejanja s to skupnostjo povezana, kar pomeni, da je obdolženec izvršil znake kaznivega dejanja tako v temeljni (drugi v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1) kot v privilegirani obliki po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, je treba takšna ravnanja opredeliti zgolj po strožji oziroma najtežji obliki kaznivega dejanja. Kljub temu, da posamezna ravnanja obdolženca izpolnjujejo zakonske znake po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, so namreč pravno in življenjsko gledano vsa obdolženčeva ravnanja pomenila celoto, posamezna ravnanja pa sestavni del te celote, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je zato dejanji pod točkama I in II izreka izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 191. člena KZ-1 ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, saj bi hkratno obravnavanje samostojnega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 nasprotovalo smislu inkriminacije.
Že iz samega opisa dejanja in tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je dogajanje odvilo v strnjenem in zelo kratkem časovnem intervalu, ravnanje obdolženca in B. B. pa je bilo hkratno in usklajeno, pri čemer iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja tudi, da je bil obdolženec prisoten že od samega začetka konflikta. V obravnavanem primeru tako ni mogoče govoriti, da bi dejanje potekalo v več delih. V primerih, ko storilci skupaj na različne načine prispevajo k oškodovančevi telesni poškodbi, pa po ustaljeni sodni praksi ni pomembno, katero poškodbo je oškodovancu povzročil posamezni storilec, saj je prispevek vsakega enakovreden izpolnjevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja, učinek njihovega skupnega delovanja pa je nastanek telesne poškodbe. In ko gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja, ko vsi storilci skupaj in hkrati uresničujejo zakonske znake kaznivega dejanja in se tudi zavest in volja (naklep) nanašata na celotno skupno delovanje, je individualizacija prispevka posameznega storilca nemogoča in nepotrebna.
V konkretnem primeru res ne gre za trajajoče ravnanje, vendar je Vrhovno sodišče RS v zvezi s tem vprašanjem sprejelo jasno stališče, da glede na zakonsko dikcijo kaznivega dejanja nasilništva ni nujno, da mora storilec izvršitveno ravnanje izpolniti večkrat. Torej, četudi zakon pri naštevanju izvršitvenih ravnanj uporablja nedovršne glagole, pa taki glagoli sami zase ne izražajo zahteve po ponavljanju izvršitvenega ravnanja, ki je opisan z nedovršnim glagolom, temveč lahko izražajo bodisi njihovo trajajočo naravo bodisi zgolj ravnanje v smeri izpolnitve dejanje.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7. OZ člen 131, 131/2, 149, 153, 153/1.
izvedenec - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - dopolnitev izvedenskega mnenja - poplavljanje reke - povrnitev premoženjske škode zaradi poplave - odškodnina zaradi poplave
Ker je škoda tožniku nastala v Sloveniji, je podana pristojnost slovenskega sodišča. Glede civilnega delikta je lahko oseba s stalnim prebivališčem oziroma sedežem v eni državi članici tožena tudi v drugi državi članici pred sodiščem v kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka (2. točka 7. člena Uredbe EU 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah).
Namen vmesne sodbe je prihraniti strankam in sodišču obširno delo z dokazovanjem višine tožbenega zahtevka.
Sodišče in stranke postopka namreč ne razpolagajo s potrebnim strokovnim znanjem, da bi v vsakem primeru vedele, kaj in katere listine oziroma podatke potrebuje izvedenec, da lahko izdela pravilno, popolno ter strokovno mnenje. O tem, da izvedenec lahko sam pridobiva potrebno dokumentacijo, izhaja tudi iz sodne prakse.
Zmotno je stališče toženke, da je izvedenec dolžan stranke vabiti na informativni ogled. ZPP tega ne predpisuje, takšna dolžnost pa ne izhaja niti iz strankam zagotovljene pravice do izjave.
Sodišče prve stopnje je odškodninsko obveznost utemeljilo z objektivno odgovornostjo toženke (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), pri kateri je trditveno in dokazno breme še bolj na oškodovalcu kot pri subjektivni (krivdni) odgovornosti, saj se vzročna zveza domneva in se šteje, da škoda izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti, kar pomeni, da imetnik nevarne stvari oziroma ta, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, za škodo ne odgovarja le, če dokaže, da ta ni bila vzrok (primerjaj 149. člen OZ). Glede škode pa je tudi v primeru zatrjevane objektivne odgovornosti dokazno breme na oškodovancu.
Ravnanje z zapornicami (spuščanje in dviganje zapornic) je sestavni del obratovanja hidroelektrarne, ki obsega jez z vodnim zajetjem (akumulacijo) pred jezom, kot je bil primer v obravnavani zadevi. Četudi se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca hidrološke stroke, da se je (pred)praznjenje akumulacije pred največjo od elektrarn izvajalo v času vrha poplavnega vala, namesto da bi se zaključilo pred njegovim prihodom, navedenega ravnanja ni presojalo z vidika subjektivne odgovornosti, ampak z vidika povezave obratovanja elektrarne z nastankom škode (vzročne zveze) v okviru presoje objektivne odgovornosti in možnostjo njene razbremenitve, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.
Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da gre za pomembno razlikovanje med pretočnimi elektrarnami, kot so v obravnavani zadevi, in zadrževalnimi elektrarnami.
Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati, da nevarna dejavnost obratovanja hidroelektrarn ni bila vzrok nastali škodi (149. člen OZ).
Obratovanje hidroelektrarn je vedno povezano z naravnimi (vremenskim) pojavi, saj elektrarna koristi pretok vode, ki s takimi pojavi nastane. Ravnanje z rečnim tokom je potemtakem znotraj okvira dejavnosti rečnih hidroelektrarn. Spremljanje in odzivanje na naravne pojave, ki vplivajo na vodnatost reke Drave (padavine, taljenje snega, namočenost tal), je za toženko kot upravljavko elektrarn temeljni del opravljanja dejavnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, kot je že bilo obrazloženo, da je imela toženka možnost vplivati na pretok tako, da ga je povečala s tem, ko je praznila akumulacije pred elektrarnami (zlasti največjo) še v času konice poplavnega vala, in tako, da bi ga lahko zmanjšala ob pravočasnem zaključku praznjenja in ustreznem ravnanju s hidroelektrarnami kot protipoplavnimi objekti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00080965
URS člen 14, 22. OZ-UPB1 člen 326. ZVPot člen 23. ZPP člen 7, 191, 212, 338, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 365, 365/1, 365/1-2, 366. ZIZ člen 11, 15, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3.
kreditna pogodba v CHF - regulacijska začasna odredba - obstoj verjetnosti terjatve - ničnost kreditne pogodbe - nenadomestljiva škoda - pogoj reverzibilnosti - nepošten pogodbeni pogoj - razpravno načelo - pasivna legitimacija - cesija - pojasnilna dolžnost banke - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - valutno tveganje - konverzija - odvračalni učinek - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Ker gre v obravnavani zadevi za primer, ko je treba pravno razmerje oziroma tožbeni zahtevek presojati v skladu z določbami Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS) in določbami nacionalnega Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZpotK), je treba določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov, kot so začasne odredbe po slovenskem pravu, razlagati v skladu s cilji in načeli zgoraj navedene Direktive 93/13/EGS. Tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva. Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13/EGS, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
Nadalje sta glede na pritožbena zatrjevanja bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. SEU. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli "obogatitvenih obresti", za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih, zamudnih ali t.i. "obogatitvenih" obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13/EGS.
ZBPP člen 46, 46/3. ZOdvT člen 17, 17/5, 20, 20/2. ZPP člen 163, 163/4.
odločitev o stroških postopka - brezplačna pravna pomoč - nagrada odvetnika - pravilna uporaba odvetniške tarife
Kot določa drugi odstavek 20. člena ZOdv, se plačilo in stroški obračunavajo po odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere z odvetniško tarifo drugače določeno. Z besedno zvezo "dan odločanja" pa gre razumeti dan zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, saj se po tem dnevu tudi določajo časovne meje pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo odločeno o tožbenem zahtevku, ne pa dan odločanja o višini stroškov, kot napačno šteje pritožba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00080358
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 12. URS člen 22, 23. OZ člen 87, 87/1, 326, 346. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-4. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
dolgoročni kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - nepošten pogodbeni pogoj - slaba vera banke - ničnost kreditne pogodbe - ničnost sporazuma o zavarovanju terjatve - kondikcijski zahtevek - ugovor zastaranja terjatve - začetek teka zastaralnega roka - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - konverzija - pogodbene obresti
Neutemeljeno je toženkino zavzemanje po zastaranju dajatvenega tožbenega zahtevka. Skladno z najnovejšo sodno prakso SEU v zadevi C-484/21 z dne 25. 4. 2024,1 se je potrošnik na dan, ko je odločba o ugotovitvi nepoštenosti zadevnega pogodbenega pogoja in njegovi ničnosti iz tega razloga postala pravnomočna, zagotovo vedel za nezakonitost tega pogoja. Zato lahko ta potrošnik od tega datuma načeloma učinkovito uveljavlja pravice, ki mu jih podeljuje Direktiva 93/13, in lahko zato začne teči zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo, katere glavni cilj je vzpostavitev potrošnikovega pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta bil, če tega pogoja ne bi bilo. Ker gre namreč za sodno odločbo, ki je pravnomočna in je naslovljena na zadevnega potrošnika, se lahko ta takrat seznani z nepoštenostjo zadevnega pogoja in sam presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, v roku, ki ga določa nacionalno pravo.
Sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je v zvezi s problematiko zemljišč, na katerih je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica lovske družine, že več let enotna. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v odločbi II Ips 251/2011 z dne 15. 11. 2012 pojasnilo, da pravilna razlaga zakonskega besedila ne omogoča analogije, da je odplačnost pridobitve odločilna tudi za lovske družine, ki jih obravnavana zakonodaja ne omenja. Pomisleke v zvezi s tem je zavrnilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je z odločbo U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995 ugotovilo, da določba prvega odstavka 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju ZSKZ) ni v neskladju z Ustavo RS. V citirani odločbi je zapisalo, da so lovske družine upravljale in uporabljale za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, da na njih niso imele lastninske pravice, in da je ZSKZ ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena, oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena.
ZST-1 člen 10, 10/6, 14a, 14a/3, 34a, 34a/3. ZIZ člen 29b, 29b/5. ZPP člen 116, 116/1, 116/2, 117, 117/4, 339, 341.
nastanek taksne obveznosti - pritožba zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog v izvršilnem postopku - bistvena kršitev določb postopka - neobrazloženost sklepa - uradni pritožbeni preizkus - pravilna uporaba materialnega prava - takse prosta pritožba - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep, da se ugovor šteje za umaknjen - razlaga zakonske določbe
Določbo šestega odstavka 10. člena ZST-1 je treba razlagati tako, da taksna oprostitev, ki je na podlagi zakona predpisana za pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka zaradi domneve umika pravnega sredstva iz razloga neplačila takse, velja tudi za takse v postopku odločanja o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse oziroma roka za vložitev predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse in torej tudi za pritožbo zoper sklep, s katerim sodišče dolžnikov predlog za takšno vrnitev v prejšnje stanje zavrne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSM00081605
ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-1, 390, 390/2. ZJSRS člen 28, 28/1, 28/3. ZPP člen 365, 365/1, 365/1-3.
osebni stečaj dolžnika - ustavitev izvršilnega postopka zaradi začetka stečajnega postopka - obvestilo o subrogaciji in vstopu sklada v položaj otroka - narava terjatve - izterjava nadomestila preživnine - zmotna uporaba materialnega prava - vpliv osebnega stečaja na izvršilni postopek
Ne glede na začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom se izvršilni postopek, ki teče za izterjavo terjatev zakonite preživnine, ki so v posledici subrogacije na podlagi 28. člena ZJSRS (skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) prešle na Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad RS, in izvršilnih stroškov, ki v tem postopku nastanejo v zvezi z izterjavo teh terjatev, tudi po začetku postopka osebnega stečaja lahko nadaljuje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081316
KZ-1 člen 122, 122/1. ZKP člen 391.
lahka telesna poškodba - obsodilna sodba - sklicevanje na sodno prakso - dejanje ni kaznivo dejanje - sprememba zagovora na glavni obravnavi - graja dokazne ocene - odločba o kazenski sankciji - mlajši polnoletnik
Očitana kršitev ni podana. Pritrditi je v pritožbi izpostavljenemu ustaljenemu stališču strokovne literature in sodne prakse, da za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe ne zadostuje zgolj nedovoljen poseg v telesno celovitost, ki bi pri oškodovancu porušil dobro telesno počutje, temveč morajo nastati konkretne posledice na oškodovančevem telesu, organu, zunanjosti ali pri njegovi zmožnosti z delo, pri čemer te posledice ne smejo biti neznatne ali zanemarljive. Vendar v predmetni zadevi ne gre za tak primer. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe je namreč jasno razvidno, da se obdolžencu ne očita "zgolj", da je oškodovancu s svojim ravnanjem prizadejal odrgnino pod levim očesom in udarnino nad desnim ušesom, temveč tudi zlom nosnih kosti s premikom nosnega pretina, zaradi česar je bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje in začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo. Navedene poškodbe, ki so nastale kot posledica obdolženčevega ravnanja, ko je oškodovanca vsaj trikrat s pestjo udaril v glavo, in sicer v predel nosu, pod levim očesom in nad desnim ušesom, pa skupaj nedvomno dosegajo raven poškodb, ki se zahteva za obstoj lahke telesne poškodbe.
razveljavitev sklepa - ustavitev kazenskega postopka - okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon - procesna sposobnost - razpravna sposobnost - hujša bolezen - zavrnilna sodba - okoliščine, ki začasno preprečujejo kazenski pregon - zavrženje obtožnice - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Okrožna državna tožilka utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se kazenski postopek zoper obdolženega A. A. ustavi na podlagi določil tretjega odstavka 293. člena v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP, in sicer, ker so podane druge okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, saj obdolženec glede na omejitve in zdravstvene težave ni razpravno sposoben. Pri tem okrožna državna tožilka pravilno izpostavlja dve stališči. Prvič, da okoliščine dejanske narave, ki onemogočajo izvedbo glavne obravnave, med katerimi je tudi hujša bolezen obdolženca, ne morejo biti podlaga za izrek zavrnilne sodbe po 4. točki 357. člena ZKP in posledično tudi ne podlaga za
izdajo sklepa o ustavitvi kazenskega postopka po tretjem odstavku 293. člena v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP, temveč se v primeru, ko gre za okoliščino, ki samo začasno preprečuje kazenski pregon,1 izda sklep o zavrženju obtožnice (drugi odstavek 277. člena ZKP ali 3. točka prvega odstavka 352. člena ZKP). Razlika med navedenima odločitvama je bistvena ter vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, kot to navaja okrožna državna tožilka, saj ustavitev kazenskega postopka, za razliko od zavrženja obtožnega akta, vodi v prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (pravilo ne bis in idem). Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP, ki je terjala razveljavitev izpodbijanega sklepa.
ZPrCP člen 35, 35/1, 35/5. ZP-1 člen 66, 66/2, 136, 136/1, 136/1-1, 154, 154/1, 154/1-3, 156, 156/1, 156/1-1, 159.
sprememba izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti - ustavitev postopka o prekršku - uporaba mobilnega telefona med vožnjo - dovoljeni pritožbeni razlogi - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa - zakonski znaki prekrška - očitek storitve prekrška - kršitev materialnih določb zakona - opisano dejanje ni prekršek
V okviru znaka uporabe mobilnega telefona mora prekrškovni organ ugotoviti oziroma izkazati (konkretizirati) aktivnost, ki pomeni izkoriščanje ene ali več funkcij te naprave (telefoniranje, pisanje sporočila ali drugega teksta, branje teksta, poslušanje zvočnih datotek, tipkanje, brskanje oziroma skrolanje po telefonu ipd.); nato pa konkretizirati še, na kaj je ugotovljen način uporabe mobilnega telefona v konkretnem primeru vplival: na voznikovo slušno zaznavanje, na voznikovo vidno zaznavanje ali na njegovo zmožnost obvladovanja vozila (v odvisnosti od okoliščin konkretnega primera lahko tudi na vse navedeno).
Navkljub drugačnemu stališču zagovornika obdolženega, lahko v tem primeru milejši varnostni ukrep po 70.b členu KZ-1 traja najdalj toliko časa, kolikor bi lahko največ trajal storilcu primarno izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, torej ne zgolj dve leti, pač pa največ pet let od začetka njegovega izvajanja (tretji odstavek 70.a člena KZ-1).
ZOKIPOSR člen 2, 5, 7, 8, 17, 17/1, 17/3. OZ člen 347, 347/1, 356, 356/1, 369, 369/4, 369/5.
družbenik izbrisane družbe - pogodba o prevzemu dolga - prevzem dolga - singularno pravno nasledstvo za dolgove izbrisanih družb - singularno nasledstvo - zastaranje
Za poplačilo terjatve do upnika s strani RS kot prevzemnika dolga po tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR pa navedena omejitev iz prvega odstavka 17. člena ne velja, saj prevzemnik dolga ne plačuje škode (odškodnine), temveč je dolžan izpolniti dolg prvotnega dolžnika do upnika kot novi dolžnik. Po izrecni določbi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR se z uveljavitvijo zakona šteje, da je RS prevzela dolg odgovornega družbenika izbrisane družbe do upnikov pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil.
V skladu s tretjim odstavkom 17. člena ZOKIPOSR namreč upniki lahko zahtevajo plačilo svoje terjatve od prevzemnika dolga pod enakimi pogoji, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe, torej kot če prevzema ne bi bilo, kar pomeni, da lahko zahtevajo plačilo glavnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravilo iz drugega odstavka 430. člena OZ je tako izključeno, saj ZOKIPOSR, kot specialni predpis, glede prevzema obresti določa drugače.
Sodišče druge stopnje si je v skladu s tretjim odstavkom 346. člena ZPP pridobilo poročilo sodišča prve stopnje o kršitvah določb postopka in zahtevalo opravo poizvedb zaradi ugotavljanja resničnosti pritožbenih navedb; v tej zvezi je sodišču prve stopnje tudi naložilo, da v okviru poizvedovalnega postopka postavi izvedenca grafološke stroke, kot je predlagal predlagatelj v pritožbi.
Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da opravljen poizvedovalni postopek ni potrdil pritožbenih navedb, da je bil v spornem obdobju (septembra 2023) za sprejem sodnih pisanj pooblaščen zgolj zakoniti zastopnik odvetniške družbe, ki zastopa predlagatelja, to je odvetnik A. A., saj je bila že pred tem (in sicer že od julija 2023) za prevzem teh pisanj pooblaščena B. A. (česar pooblaščenec predlagateljice v poizvedovalnem postopku ni prerekal). Predlagateljica v roku, ki ga je v poizvedovalnem postopku določilo sodišče prve stopnje, tudi ni plačala predujma za izvedenca grafološke stroke, s katerim bi dokazovala, da vročilnice nista podpisala niti njen pooblaščenec odvetnik A. A. niti njegova pooblaščenka za dvig pošte B. A. To pomeni, da ni uspela izpodbiti domneve iz 224. člena ZPP, da je bila vročitev dopisa sodišča z dne 19. 9. 2023 pravilno opravljena.
vrnitev v prejšnje stanje - vročanje sodnih pisanj - ponoven razpis naroka - nadomestna vročitev - razlogi za zamudo - opravičeni razlogi za zamudo
Prošnja za vrnitev v prejšnje stanje v delu, ki se nanaša na ponovni razpis naroka oziroma seje za preklic pogojne obsodbe, ni dovoljena. Vložnik mora namreč ob vložitvi prošnje za vrnitev nedvoumno izkazati, kdaj je izvedel za zamudo. Poleg tega pa morajo biti razlogi, s katerimi se utemeljuje opravičena zamuda, tehtni, pri čemer po pravilnih razlogih prvostopenjskega sodišča zgolj obseg dela v tujini ni takšna okoliščina, ki bi narekovala vrnitev v prejšnje stanje.
ZPP člen 180, 180a, 324, 324/2, 339, 339/2, 339/2-14.
odpoved najemne pogodbe pri neprofitnem najemu - identifikacijski podatki strank - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Pritožbeno sodišče poudarja, da je prav iz razlogov, da ne bi prišlo do dvoma v to, kdo je stranka postopka, novela ZPP-E določila, da so obvezna sestavina tožbe tudi identifikacijski podatki strank (nov 180. člen ZPP). Nov 180.a člen ZPP pa določa, kateri podatki predstavljajo identifikacijske podatke o stranki, ki je fizična oseba. To so: 1. osebno ime in naslov prebivališča in 2. EMŠO, če je stranka vpisana v centralni register prebivalstva; davčna številka, če je stranka, ki ni vpisana v centralni register prebivalstva, vpisana v davčni register; rojstni datum, če stranka ni vpisana ne v centralni register prebivalstva ne v davčni register. Identifikacijski podatki strank pa so tudi v skladu z noveliranim drugim odstavkom 324. člena ZPP obvezna sestavina uvoda sodbe.
ZGD-1 člen 410, 412, 419, 419/2, 423. OZ člen 6, 6/2. ZPP člen 214, 286, 362, 362/2,. ZFPPIPP člen 350.
spregled pravne osebnosti - likvidacijski upravitelj - odškodninska odgovornost likvidacijskega upravitelja - skrbnost dobrega strokovnjaka - nova dejstva in dokazi - listinski dokaz - venire contra factum proprium
Prav tako je napačno pritožbeno naziranje, da bi morala tožnica terjatev vtoževati v korist stečajne mase. Opore za takšno stališče v zakonodaji in sodni praksi ni najti. Zahteva iz 350. člena ZFPPIPP o vtoževanju v korist stečajne mase velja zgolj v primeru uveljavljanja zahtevkov do osebno odgovornih družbenikov stečajnega dolžnika, ne pa v primeru, kot je predmetni, ko tožnica vtožuje terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti likvidacijskega upravitelja. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožnica odškodninsko terjatev zaradi nevestnega dela likvidacijskega upravitelja uveljavlja v svojo korist.
dedovanje naknadno najdenega premoženja - dodatni sklep o dedovanju - dedna sposobnost - dedič - lastnosti dediča - smrt dediča - ustanovitev dedne pravice - dedna pravica pokojnikovega dediča - ugotovitev dedičev
Sodišče za dediča namreč ne more razglasiti nekoga, ki ob izdaji sklepa o dedovanju ni več živ, pa čeprav je zapustnika preživel, saj nima sposobnosti biti stranka postopka. Po prvem odstavku 125. člena ZD je dedič lahko samo tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja. Mrtev dedič nima sposobnosti biti stranka in ga ni mogoče razglasiti za dediča, saj v trenutku njegove smrti po samem zakonu (ipso iure) preide njegova zapuščina na njegove dediče (132. člen ZD).
Sodišče ni imelo pravne podlage, da bi z dodatnim sklepom o dedovanju novo najdeno zapuščino preneslo na že pokojnega dediča. ZD ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča. Namesto dediča, ki ni več živ ob izdaji sklepa (tudi dodatnega) o dedovanju, vstopijo njegovi dediči.