Če upnik predlaga izvršbo na nepremičnino, ki je vpisana v zemljiški knjigi, mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti lastništvo nepremičnine (prvi odstavek 168. člena ZIZ). Izvršbo na nepremičnino sme dovoliti le, če ugotovi, da je kot lastnik nepremičnine v zemljiški knjigi vknjižen dolžnik (prvi odstavek 168. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 32. člena ZIZ). Če je lastninska pravica v zemljiški knjigi vpisana na nekoga drugega, morata sodišče in upnik postopati, kot je to določeno v tretjem do šestem odstavku 168. člena ZIZ. V takem primeru mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice (tretji odstavek 168. člena ZIZ). Na podlagi te listine sodišče vpis opravi po uradni dolžnosti (četrti odstavek 168. člena ZIZ). Izjema velja, če je bil predlog za vpis lastninske pravice na dolžnika na podlagi takšne listine že vložen. V takem primeru namreč ni razloga, da bi sodišče na podlagi iste listine vpis predlagalo še po uradni dolžnosti. Če upnik nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko vpis te pravice na dolžnika zahteva s tožbo (peti odstavek 168. člena ZIZ). V takem primeru se vpis opravi na podlagi sodne odločbe, ki jo upnik pridobi v takšnem pravdnem postopku. Postopek v smislu petega odstavka 168. člena ZIZ je tudi zapuščinski postopek, v katerem zapuščinsko sodišče izda sklep o dedovanju, ki je po pravnomočnosti v skladu s 6. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1 listina, primerna za vknjižbo lastninske pravice dediča (dolžnika) na določeni nepremičnini.
Tako takrat, ko upnik že ob vložitvi predloga za dovolitev izvršbe na nepremičnino, pri kateri kot lastnik v zemljiški knjigi ni vpisan dolžnik, razpolaga z listino, primerno za vpis dolžnikove lastninske pravice (in to listino že s predlogom predloži izvršilnemu sodišču, ki vpis nato opravi po uradni dolžnosti (četrti odstavek 168. člena ZIZ), oziroma je na njeni podlagi vpis lastninske pravice na dolžnika že predhodno predlagan), kot tudi takrat, ko bo sodna odločba, ki bo podlaga za vknjižbo lastninske pravice na dolžnika, v ustreznem postopku šele izdana in se bo vpis lastninske pravice na dolžnika lahko opravil šele po pravnomočnosti takšne sodne odločbe, se izvršilni postopek v skladu z izrecno določbo šestega odstavka 168. člena ZIZ nadaljuje šele po pravnomočnosti sklepa o vpisu. Navedeno pomeni, da lahko izvršilno sodišče izvršbo na nepremičnino zoper dolžnika dovoli šele, ko (in če) je ta v zemljiški knjigi vpisan kot njen lastnik. Vse do pravnomočnosti sklepa, s katerim zemljiškoknjižno sodišče odloči o vpisu, pa je postopek odločanja o predlogu za izvršbo na to nepremičnino prekinjen.
Sodišče prve stopnje tako nima prav, da je oškodovanka kot tožilka obtožni predlog vložila prepozno, saj se tridesetdnevni zakonski rok prav iz razloga državnega praznika dne 26. 12. 2024 ob polnoči še ni iztekel. Iz razloga prezrtja državnega praznika je pritožbeno grajana prvostopenjska odločitev v nasprotju z določbami ZKP.
Okoliščina, da je obsojena del dolga do oškodovanih izpolnila še pred pravnomočnostjo sodbe o preklicu pogojne obsodbe, nima takšne pravne pomembnosti, kot si jo predstavljajo zagovorniki, sploh zato, ker je bil del dolga izterjan prisilno, v izvršilnem postopku, ki se nad obsojeno vodi na predlog posameznih oškodovancev. Zagovorniki zatorej v (pre)poznih dopolnitvah pritožbe, v okviru katerih opozarjajo na (delno) izpolnitev obveznosti obsojene v izvršilnih postopkih (na primer tudi do oškodovanega Č. Č.) in si na ta način prizadevajo prepričati, da pogoji za preklic pogojne obsodbe vendarle niso izpolnjeni, zgrešeno enačijo naravo kazenskega in izvršilnega postopka, ki sta v svoji biti nezdružljiva in že po temelju povsem različna.
Upnik v tej zvezi pravilno opozarja na 11. točko prvega odstavka 16. člena ZIZ, ki določa pomen izraza neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja. Ta označuje vsa v zakonu navedena dejanja, s katerimi izvršitelji zagotavljajo izvršitev ali zavarovanje upnikove terjatve in dejanja, ki so potrebna za njihovo pripravo ter izvedbo. Tako pritožba pravilno navaja, da je seznanitev s spisom in vpis v evidenco potrebno dejanje izvršitelja za pripravo in izvedbo neposrednih dejanj izvršbe (rubeža premičnin, prodaje na javni dražbi, poplačila upnika itd.). Tretji odstavek 291. člena ZIZ namreč izvršitelju nalaga vodenje evidence o izvršilnih zadevah, ki jih prejme v izvršitev. Z dodelitvijo spisa izvršitelju zanj nastane dolžnost spis ustrezno označiti in vnesti v svojo evidenco, kot je to določeno v 20. členu Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja. Potrebno pripravljalno izvršilno dejanje izvršitelja je tudi pridobitev podatkov o vozilih dolžnika, na katere bo možno poseči v izvršbi (32. in 81. člen ZIZ).
Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila najemna pogodba z dne 15. 10. 2016 za najem stanovanjske hiše v lasti tožnikov, sklenjena za določen čas enega leta, to je do dne 15. 10. 2017, in da slednja ni bila podaljšana. Toženec zato s svojo družino nezakonito uporablja nepremičnino tožnikov.
Toženec bi moral v skladu z določbo 95. člena člena SZ-1, v roku 30 dni pred prenehanjem sklenjene najemne pogodbe za določen čas, tožnikoma predlagati sklenitev aneksa k najemni pogodbi (95. člen SZ-1) zaradi podaljšanja najema.
Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo glede ugovora tožencev v zvezi z možnostjo konvalidacije kupne pogodbe zaradi izvedenih plačil po prenehanju najemnega razmerja, in sicer da bi morala biti kupoprodajna pogodba za nepremičnino, ki bi vsebovala tudi zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na kupca (razpolagalni posel), sklenjena v pisni obliki.
Odločitve sodišča prve stopnje pa ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, da sta tožnika izpraznitev nepremičnine zahtevala šele v letu 2023, saj lahko v skladu z drugim odstavkom 111. člena SZ-1 lastnik kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja pri sodišču splošne pristojnosti, lastninska pravica pa je absolutna in ustavno zagotovljena kategorija (33. člen Ustave RS), ki zagotavlja svobodo ravnanja na premoženjskopravnem področju.
Za utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje je odločilna predpostavka opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, ne pa zatrjevana napaka pri vročanju sodnih pisanj, ki jo zagreši sodišče.