Zapuščina pokojnega preide po samem zakonu na njegove dediče že v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave v skladu s prvim odstavkom 133. člena ZD. Če tega ne stori, se šteje, da je dediščino sprejel. Izjava o odpovedi dediščine ali sprejemu dediščine se ne more preklicati (prvi odstavek 138. člena ZD).
Pozivanje sodišča k navajanju še dodatnih trditev glede načinov dostopa do zemljišč, katerih del je bila nekoč sporna parcela, pa bi preraslo že v preiskovalno vlogo sodišča, ki ga ZPP ne dovoljuje. Trditveno in dokazno breme namreč z materialno procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč je omiljeno in to le v primerih, ko stranka, ob zahtevani procesni skrbnosti, ne uspe udejaniti svojega trditvenega bremena. Za tak primer pa, ob znani materialno pravni podlagi (določbe o priposestvovanju), s katero bo sodišče okvalificiralo ugotovljena dejstva, ni šlo. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče zaradi neustrezne izvedbe materialnega procesnega vodstva kršilo pravico do izjave, ki bi prerasla v kršitev tožnikovih ustavnih pravic.
V skladu s 142. členom ZPP se vročitev šteje za opravljeno, ko naslovnik pisanje dvigne. Če pisanja ne dvigne v 15 dneh, odkar mu je bilo puščeno obvestilo, pa se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. Ker toženka pisanja v 15 dneh ni dvignila, se v skladu z zakonsko domnevo šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom 15 dnevnega roka, torej dne 31. 8. 2024.
Sodišče druge stopnje poudarja, da je potrebno pri izdajanju začasnih odredb v družinskih zadevah postopati previdno, saj predstavljajo izjemno pravno sredstvo, ki je namenjeno odpravi akutne ogroženosti otroka in tako ne zadošča, da je predlagana začasna ureditev v otrokovo korist, ampak mora biti nujna za preprečitev nepopravljive in nesorazmerno težko popravljive škode, ki bi otroku lahko nastala, če bi obstoječe stanje trajalo do pravnomočnosti končne odločitve.
Nasprotni udeleženec je bil tisti, ki se je pri otrokovi starosti štirih mesecih odselil cca 270. km vstran in je predlog da bi se sedaj tako otrok kot predlagateljica namestili v njegovem bivališču, neživljenjski in nerealen ter nedvomno potrjuje zaključke CSD, da nasprotni udeleženec svoje koristi postavlja pred koristi ml. otroka.
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ob uradnem preizkusu ugotovilo, da je izdalo napačen plačilni nalog za odmero sodne takse za pritožbo, zato ga je s sedaj izpodbijanim sklepom razveljavilo (peti odstavek 34.a člena ZST-1). Posledično toženka nima pravnega interesa za vlaganje ugovora oziroma predloga za obročno plačilo sodne takse, kot je določena v razveljavljenem sklepu.
Glede na izveden dokazni postopek in več razpisanih narokov za glavno obravnavo je pritrditi pritožbi, da je razpravljajoča sodnica ne glede na to, da v zadevi glavne obravnave v novem sojenju še ni razpisala, izpodbijani sklep izdala v fazi med dokaznim postopkom. Upoštevaje določbo četrtega odstavka 340. člena ZKP, pritožba zoper izpodbijani sklep v tej fazi postopka ni dovoljenja, temveč je takšen sklep mogoče izpodbijati le v pritožbi zoper sodbo. Ob tem pa napačen pouk v izpodbijanem sklepu, in sicer, da je dopustna pritožba na Višje sodišče v Mariboru, ne more konstruirati pravice, ki je zakon ne predvideva. Če pritožba zoper sklep ni dovoljena, namreč tega nepravilen pravni pouk v izpodbijanem sklepu ne more spremeniti.
Drži sicer, kot navaja pritožba, da mora stranka v predlogu za oprostitev plačila takse navesti le tiste podatke o dohodku in premoženju stranke in njenih družinskih članov iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 12. člena ZST-1, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz petega odstavka 12.a člena zakona. Pri tem pa je bistveno, da stranka ter njeni družinski člani v predlogu za oprostitev plačila taks podajo soglasje, da sodišče z namenom ugotavljanja materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov oziroma premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke po uradni dolžnosti pridobijo podatke, ki so davčna tajnost. Za popolnost predloga za oprostitev plačila sodne takse tako ne zadostuje že zahteva stranke, naj jo sodišče plačila sodnih taks oprosti, ampak mora biti v njej vsebovano tudi navedeno soglasje stranke in njenih družinskih članov. Pritožbene navedbe, da bi sodišče lahko domnevalo, da tožnika soglašata s pridobitvijo podatkov, ki so davčna tajnost, so tako neutemeljene.
Zakon določa, da lahko preiskovalni sodnik (v obravnavanem primeru predsednik senata) priporniku s sklepom prepove posamezne obiske, če bi zaradi tega lahko nastala škoda za postopek. Ker skrb, da vožnja otroka v avtomobilu ne bi bila ustrezna in da bi se v prostorih zavoda za prestajanje kazni zapora ob obisku lahko nalezel kakšne bolezni, ne predstavlja okoliščine, ki lahko povzroči škodo za postopek, to ne more biti razlog za odklonitev obiska nečakinje pripornici.
ZKP v prvem odstavku 410. člena ZKP taksativno določa več razlogov, na podlagi katerih je mogoče dovoliti obnovo pravnomočno kazenskega postopka, in s tem v zvezi ima zagovornica prav, da je v obravnavanem primeru bila predlagana obnova postopka tudi po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, to je zaradi novih dejstev in dokazov, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen.
Državni tožilec v pritožbi ne pojasni, kateri del opisa vsebuje poseben namen obdolženke, da je dejanje storila zato, da bi oškodovanko vznemirila, temveč poudarja le posledico obdolženkinega ravnanja v smislu, da je oškodovanko z grdim ravnanjem vznemirila. Opis nastanka posledice pa še ne pomeni opisa namena kot subjektivnega dela biti kaznivega dejanja, saj na tak namen ni dopustno le sklepati iz opisa posledice.
Določbo 31. člena ZSKZDČEU-1 si zagovornik napačno tolmači, saj ta predvideva postopek odločanja v primeru več nalogov (konkurenca nalogov), kar v konkretni zadevi ni primer. Iz podatkov spisa, prav tako iz razlogov izpodbijanega sklepa, nenazadnje pa v tem pogledu niti zagovornik ne trdi drugače, je sodišče prve stopnje prejelo le en nalog za prijetje in predajo, in to s strani Republike Madžarske. Republika Avstrija ni poslala nobenega naloga Republiki Sloveniji, temveč je, kot izhaja iz ugotovitev v izpodbijanem sklepu (točka 11 obrazložitve), le zavrnila predajo zahtevane osebe na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo, ki ga je Republiki Avstriji posredovala Republika Madžarska.
Obdolženi namreč prezre, da je oporekanje vsebini izvedenskega mnenja, načinu dela sodne izvedenke in njeni nepristranskosti stvar dokazne ocene sodišča prve stopnje v nadaljevanju kazenskega postopka, ko bo v okviru postopka dokazovanja po potrebi izvedensko delo (vnovič) dopolnilo ter sodno izvedenko (ponovno) zaslišalo ali morebiti izvedenstvo zaupalo še drugemu sodnemu izvedencu, nikakor pa gre ne za vprašanje (ne)zakonitosti dokaza, za katerega ni dvoma, da je v danem primeru pridobljen na zakonit način.
Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti mora biti pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma valutnega razmerja tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila.