Omenjene okoliščine v opisu dejanja morajo torej biti takšne, da se na podlagi njih da izkustveno dovolj zanesljivo prepoznati povezavo med kaznivim dejanjem glavnega storilca in ravnanji pomagača. Brez takšne konkretizacije dvojnega naklepa v opisu dejanja pomagača, njegovega ravnanja ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem. Opis kaznivega dejanja pomagača pri kaznivem dejanju davčne zatajitve tako mora vsebovati navedbo tistih okoliščin, ki kažejo na to, da se pomagač zaveda, da sodeluje pri kaznivem dejanju, pri katerem glavni storilec zataji davke. Šele navedba tovrstnih okoliščin namreč vodi v konkretizacijo pomagačevega dvojnega naklepa, ki zajema pomagačevo zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem, kako s svojimi ravnanji prispeva k uspehu dejanja glavnega storilca.
Iz povzetega opisa dejanja B.B. po 2. točki obtožnice pa ni razvidno, da mu je znano protipravno ravnanje A.A. v smislu izogibanja plačevanja DDV in da s svojim ravnanjem (gotovinski pologi) kakorkoli naklepno pomaga pri tem, opisano ni niti na kak način naj bi pologi gotovine sploh prispevali k zatajitvi davka, ki naj bi ga izvajala A.A.. Iz opisa dejanja izhaja zgolj, da je B.B. znano, da bo gotovinska sredstva, ki jih je polagal na račun družbe X na Hrvaškem, A.A. uporabila za nove nabave antikorozivnih sredstev z namenom njihove nadaljnje prodaje. Dobava in prodaja blaga sami po sebi ne predstavljata nič protipravnega, sploh pa ne predstavljata zatajitve davkov niti nanjo ne nakazujeta. Ker opis dejanja tako ne zajema dvojnega naklepa pomagača je nepopoln, kot tak pa ni sposoben za nadaljnjo obravnavo, tožilstvo ga tudi več ne sme dopolnjevati.
Ker gre za zakonsko določeno omejitev, so pritožbeno izpostavljene osebne in socialne okoliščine obsojenca odvečne, saj na pravilno in zakonito prvostopenjsko odločitev ne morejo vplivati.
Če upnik ne plača varščine na način in v roku, ki ga določi izvršitelj oziroma sodišče ali ne predloži dokazila o plačilu, izvršitelj o tem obvesti sodišče, ki ustavi izvršbo (peti odstavek 38.a člena ZIZ). Upnik pravilnosti izpodbijane odločitve o ustavitvi izvršbe ne more izpodbiti s trditvijo, da je izvršitelju plačal 130,00 EUR. Izvršitelj je namreč zahteval varščino v višini 330,00 EUR, s plačilom zgolj dela zahtevanega zneska pa upnik zahtevi po (pravočasnem) plačilu varščine ne more zadostiti. Sicer pa upnik v zvezi z zatrjevanim (delnim) plačilom varščine ni niti navedel, kdaj naj bi zatrjevani znesek plačal, pritožbi pa tudi ni predložil dokazila o plačilu varščine na račun izvršitelja. Pritožbeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja zato ni utemeljeno, odločitev sodišča o ustavitvi izvršbe na premičnine pa tudi ni preuranjena.
Pravila glede določanja prava, ki ga je treba uporabiti za družinska civilnopravna razmerja z mednarodnim elementom, določa Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Razmerja med starši in otroki se skladno s prvim odstavkom 42. člena ZMZPP presojajo po pravu države, katere državljani so. Navedeno zakonsko določilo v konkretnem primeru odkazuje na uporabo srbskega. Vendar pa se pravo, na katerega napotujejo določbe ZMZPP, izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze, obstoji pa bistveno tesnejša zveza z nekim drugim pravom (prvi odstavek 2. člena ZMZPP).
Primarni cilj določitve ukrepov po 19. členu ZPND je takojšnja zaščita žrtve pred povzročiteljem nasilja. Ravno zaradi nujnosti in prednostne obravnave zadeve sodna praksa dopušča nižji dokazni standard, zaradi česar sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov udeležencev postopka.
Vprašanje je torej bilo, ali sta se pravdni stranki ob sklenitvi pogodbe dogovorili, da bo kupnina zajemala tudi DDV, ali kot zatrjuje toženka, da se je slednja zavezala plačati zgolj kupnino brez DDV. Dejstvo, da je tožnica zavezanka za plačilo DDV (ki je javno finančna dajatev) pa na dogovor o ceni med pravdnima strankama nujno ne vpliva.
Kot je izhajajoč iz navedb dolžnika, podanih v predlogu za odlog izvršbe, pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dolžnik ni izkazal pogojev za odlog izvršbe iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, saj ni niti zatrjeval obstoja katerega od primerov iz 1. do 12. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno ugotovilo, da dolžnik s tem, ko se je skliceval, da je edini v družini zaposlen in zato skrbi za vse stroške družine, ni izkazal obstoja posebno upravičenega razloga za odlog izvršbe iz drugega odstavka 71. člena ZIZ. Sodišče druge stopnje pa glede dolžnikovih trditev, da bo dovoljena izvršba in z njo blokada njegovega transakcijskega računa njegovi družini povzročila trajne nepopravljive posledice in socialno ogroženost, še pojasnjuje, da ZIZ v 102. členu v zvezi s 137. členom določa minimalni znesek denarnih sredstev, ki mora dolžniku ostati v primeru izvršbe na dolžnikovo plačilo oziroma na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet in na katerega v okviru izvršbe ni mogoče poseči. S tem pa je že na podlagi zakona varovan eksistenčni minimum dolžnika in oseb, ki jih je dolžnik dolžan preživljati.
Zagovornik zato s pritožbenim polemiziranjem o zagovoru in teži posameznega (ne)posrednega dokaza utemeljenosti suma ne more omajati, saj bo ovrednotenje vseh, v razmerju do obdolženca tako razbremenilnih kot obremenilnih dokazov v nadaljevanju procesne obravnave pred sodiščem prve stopnje predmet celostne dokazne ocene.
Okoliščina, da je obdolženi oškodovanki občasno nudil pomoč, sama po sebi ne izključuje utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj, niti ne zmanjšuje že ugotovljene konkretne ponovitvene nevarnosti. Enako velja za pritožbeno izpostavljene okoliščine v zvezi z obdolženčevo zatrjevano zaposlitvijo v tujini, saj njegove osebne in premoženjske razmere ob ugotovljeni neogibni potrebnosti pripora zaradi varstva oškodovanke ter preprečitve ponavljanja kaznivih dejanj ne morejo pretehtati nad varovanimi dobrinami, zaradi katerih je bil pripor podaljšan.
Sodišče prve stopnje je modifikacijo obtožnega predloga prezrlo, zaradi česar izrek izpodbijane sodbe ni pravilen, jasen in razumljiv.
Brezuspešno je zatrjevanje oškodovanca kot tožilca, da je sodišče prve stopnje kršilo 22. člen Ustave in 16. člen ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, s tem ko je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje G. G., pridobljeno v drugem kazenskem postopku, brez da bi ga v obravnavani zadevi prebralo na glavni obravnavi.
Z zahtevo za obnovo postopka ni mogoče ponovno presojati že izvedenih dokazov oziroma dokazov, o katerih je bilo odločeno v kazenskem postopku, pri čemer obsojenec ni izkazal nobenega novega dejstva oziroma predložil dokaza, ki bi vzbudili dvom v že sprejete zaključke v pravnomočno končanem kazenskem postopku.
Upravičenec do preživnine in s tem upnik preživninskih terjatev, ki se jih je dolžnica v sodni poravnavi IV P 263/2016 sicer zavezala plačevati na roke B. B., je otrok (v času sklenitve poravnave še mladoletni A. A., ki je ob vložitvi predloga za izvršbo že dopolnil 18 let) in ne B. B., ki kot upnik nastopa v predmetnem postopku in ki je izvršbo za izterjavo preživnine po navedeni poravnavi predlagal v svojem imenu in v svojo korist.
Osnovna predpostavka za fizično delitev je, da je takšna delitev dejansko in pravno možna. Stvar je deljiva, če jo je mogoče razdeliti na stvari iste vrste, pri čemer se nesorazmerno ne zmanjša njena vrednost niti se ne uniči njen osnovni namen. Deljivost se presoja tudi po tem, ali je stvar mogoče razdeliti v skladu s solastninskimi deleži solastnikov, da torej vsak solastnik prejme del stvari, hkrati pa potrebna izplačila razlike v vrednosti prejetih delov niso pretirana in nesorazmerna. Pravno je delitev nemogoča, če predpis prepoveduje delitev stvari, ki je sicer fizično deljiva.
Stališče sodišča prve stopnje, da so upravna in gradbena dovoljenja pogoj za vpis v kataster nepremičnin, ni pravilno. Pritožba pravilno opozarja, da niti 110. člen SPZ niti 30. člen ZVEtL-1, kot pogoja za etažiranje ne določata obstoja gradbenega dovoljenja, pač pa se v tem postopku ugotavljajo le bistveni stvarnopravni elementi glede nepremičnine. Sedaj veljavni ZKN v 3. odstavku 95. člena izrecno določa, da vpis podatkov o stavbi in delih stavb brez predpisanih dovoljenj v kataster nepremičnin ne pomeni njihove legalizacije. To pomeni, da sodišče v postopku delitve solastnine lahko odloči o spremembi solastnine v etažno lastnino brez ustreznega gradbenega ali kakšnega drugega upravnega dovoljenja (če je to potrebno pridobiti) in to ne pomeni legalizacije gradnje, če v tem sodnem postopku upravna dovoljenja še niso pridobljena.
Za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, je v skladu s 5. odstavkom 67. členom SPZ potrebno soglasje vseh solastnikov. Tudi v sodni praksi se je oblikovalo stališče, da je fizična delitev, pri kateri so za izvedbo delitve potrebna vlaganja, mogoča le ob soglasju solastnikov.
Po določbi 142. člena DZ ima otrok pravico do stikov z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju s koristjo otroka, ter da se šteje, da je taka oseba tudi predlagateljica, torej babica mladoletnih otrok. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da gre pri stikih otroka s starimi starši za samostojno pravico otroka, ki je neodvisna od pravice do stikov s starši in pogojena le z otrokovimi koristmi.
Če je VSRS dotedanjo sodno prakso zgolj nadgradilo, pri čemer od odločilnega stališča ni odstopilo, kot je to bilo v sklepu II Ips 55/2024 glede sodbe II Ips 8/2022, ne gre za novo pravno kvalifikacijo, kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba in izdana sodba v obravnavani zadevi ne predstavlja sodbe presenečenja.
VSRS je ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti v zadevi II Ips 65/2025 z dne 1. 6. 2026 pojasnilo, da prvi odstavek 24. člena ZVPot vsebuje štiri alternativno določene abstraktne dejanske stanove. Navedeno pomeni, da že izpolnitev vsaj enega od njih terja zaključek, da je presojani pogodbeni pogoj nepošten in posledično ničen (drugi odstavek 23. člena ZVPot).
Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da je tožnik ekonomist in bi zato sodišče prve stopnje moralo upoštevati njegovo izobrazbo, funkcije in intelektualne sposobnosti ter v zvezi s tem podvomiti v verodostojnost njegove izpovedbe. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da pojasnilna dolžnost banke ni drugačna, četudi bi imel potrošnik višji nivo strokovnega znanja, temveč je vezana na pravni standard povprečno preudarnega in razumnega potrošnika, pri čemer je SEU sprejelo stališče, ki ga pritožbeno sodišče v okviru skladne razlage sprejema, da navedeno velja celo v primeru, če je potrošnik zaposlen pri banki in ima ustrezno znanje s področja kreditne pogodbe v tuji valuti, ki jo sklepa.
V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da bi sporna kreditna pogodba lahko ostala tudi brez valutne klavzule, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila valutna klavzula glavni pogodbeni pogoj in bistveni element pogodbe, brez katere kreditna pogodba ne more obstajati, zato je le-ta nična v celoti.
Cilj, da se prepreči nastanek škode zaradi preplačila kredita oziroma nadaljnjega plačevanja mesečnih obrokov po nični kreditni pogodbi, je namreč mogoče doseči že z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe kot milejšim sredstvom, ki je bilo sicer z začasno odredbo tudi uveljavljeno.
Sodišče prve stopnje je posamezne navedbe opisa kaznivega dejanja presojalo ločeno in od obtožnega predloga zahtevalo dodatno konkretizacijo posameznih dejstev, namesto da bi opis presodilo kot celoto in ocenilo, ali iz njega izhajajo vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. S tem, ko je zahtevalo še dodatno konkretizacijo dejanskih okoliščin (kdaj se je naslovnik seznanil z vsebino, koliko časa je bila pošiljka zadržana pri obdolžencu, kdaj bi jo bilo mogoče izročiti naslovniku), je preseglo meje materialnega preizkusa obtožnega predloga ter poseglo na področje dokazne presoje.
Ker se tožbeni zahtevek tožnice nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, obravnavani spor teče po določbah postopka o sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP).
Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji sklepčnosti opisa kaznivega dejanja izhajalo iz prestrogega standarda konkretizacije.
Pri tem opis kaznivega dejanja ni namenjen dokazovanju posameznih dejstev ali odpravljanju vseh morebitnih dvomov o poteku dogodka, temveč mora omogočiti presojo, ali iz zatrjevanih dejstev izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Zahteva po nadaljnji konkretizaciji okoliščin, ki sodijo v dokazni postopek, zato presega namen predhodnega materialnega preizkusa obtožnega predloga.
Ponovitvena nevarnost se ne presoja zgolj kot možnost ponovitve istega kaznivega dejanja na isti izvršitveni način in z istimi soobdolženci, temveč kot možnost ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja.
Ne drži namreč, kar trdi državni tožilec, da je bilo finančno stanje oziroma likvidnost družbe F. v času inkriminiranega dogodka tako slabo, da je že na podlagi tega mogoče sklepati o ravnanju obdolženca s preslepitvenim namenom, zgolj iz razloga, ker je za omenjene težave vedel.
Sodišče prve stopnje je argumentirano pojasnilo, da na odsotnost preslepitvenega namena pri obdolžencu kaže tudi njegovo aktivno ravnanje za rešitev težavne finančne situacije družbe F., o čemer je podalo prepričljive razloge.
Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da na podlagi izvedenih dokazov, predvsem pa v ponovljenem postopku pridobljenega izvedenskega mnenja Č. Č. ni mogoče objektivno sklepati o preslepitvenem namenu obdolženca pri sklenitvi in izvajanju obravnavanega posla.
V fazi presoje zakonitosti odreditve preiskovalnega ukrepa sodišče ne presoja, ali je kaznivo dejanje že dokazano, temveč le, ali so obstajale konkretne okoliščine, ki so upravičevale poseg. Zagovornik v svojem pritožbenem prizadevanju zmotno enači policijske zaznave z nedokazanimi domnevami, saj policistova neposredna zaznava (npr. značilnega vonja po konoplji), ni sklepanje ali domnevanje, temveč opis dejstva, ki ga je policist zaznal s svojimi čutili.