Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da morajo nacionalna sodišča pri presoji zastaranja tožbenih zahtevkov upoštevati možnost, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13/EGS, kar narekuje zaključek, da je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem seznani, ne le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Pri tem je Sodišče EU kot pomembno okoliščino poudarilo, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega za seznanitev s pravno oceno o (morebitni) ničnosti. Ob upoštevanju, da je kondikcijski zahtevek nadaljnje (sekundarno) sodno varstvo primarnega sodnega varstva glede ničnosti, pa je mogoče razumevanje glede začetka teka zastaralnega roka kondikcijske obveznosti vezati na trenutek nastanka sodne prakse VSRS II Ips 18/2022 in II Ips 8/2022, ki je šele oblikovala celovito in kompleksno razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih, tako da so lahko potrošniki učinkovito oblikovali zahtevano sodno varstvo. Zastaranje pred tem trenutkom bi pomenilo pretogo razumevanje pravil o zastaranju, ki bi nesorazmerno poseglo v pravico potrošnikov do sodnega varstva. Samo s tako razlago pravil zastaranja pa bo zadoščeno zasledovanju odvračalnega učinka kot enega od najpomembnejših ciljev direktive. Sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno presodilo, da je "toženka v zamudi šele od prvega naslednjega dne, ko je tožnik plačal zadnji obrok, to je do 20. 11. 2021 dalje", saj pri tem ni presojalo (ne)poštenosti toženke v smislu 193. člena OZ, ki določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Pojem nepoštenosti oziroma poštenosti pa je pravni standard, ki ga je potrebno napolniti v vsakem primeru posebej. Če je predmet obogatitve vsota denarja, mora pridobitelj plačati zamudne obresti za celotno obdobje, ko je denar imel.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje ocenilo, da se pravna negotovost tožnika glede njegovega članstva najprej kaže v tem, ker ne more vedeti, ali in v katerem trenutku bo toženka dejansko uveljavila odločitev o izključitvi tožnika iz članstva in v katerem trenutku mu bo morebiti izdala tudi pisno odločbo o tem ter nato tudi izpeljala vse nadaljnje ukrepe vezane na izključitev. Iz navedenih razlogov je zaključilo, da je tožnikov negotov pravni položaj upravičen do varstva, njegov zahtevek pa utemeljen, zato mu je ugodilo v celoti. Izpodbijana sodba torej vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, kar pomeni, da očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Pritožba je utemeljena tudi glede nadaljnje postavke, in sicer priznanega dodatka plačila za delo v okviru deficitarnega področja, podpodročja ali jezika iz 47.a člena Pravilnika v zvezi s Sklepom o deficitarnih področjih in podpodročjih sodnega izvedenstva in deficitarnih jezikih sodnega tolmačenja. Ker strokovnjakinji nista izvedenki, do tega dodatka nista upravičeni.