Posredniška pogodba o potovanju je odplačna zastopniška pogodba. Z njo se posrednik zavezuje, da bo v imenu in na račun potnika sklenil bodisi pogodbo o organiziranju potovanja bodisi pogodbo o eni ali več posebnih storitvah, ki omogočajo neko potovanje ali bivanje, potnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal (904. člen OZ). Čeprav zakon označi obravnavano pogodbo kot posredniško, gre dejansko za zastopniško pogodbo. Zastopnik namreč ne le posreduje med naročnikom (potnikom) in tretjim (izvajalcem storitve), temveč v imenu in na račun naročnika s tretjim sklepa pogodbo.

Edina sprejemljiva in zakonita razlaga je tako lahko le takšna, da ima v postopku v sporu majhne vrednosti, ki se začne v izvršbi, stranka poleg predloga za izvršbo oziroma ugovora zoper sklep o izvršbi na voljo še pripravljalno vlogo, ki je po svoji vsebini tožba ter na drugi strani pripravljalno vlogo, ki je po vsebini odgovor na tožbo. V osmih dneh lahko na to tožeča stranka v svoji edini pripravljalni vlogi odgovori na navedbe iz odgovora na tožbo. V nadaljnjih osmih dneh pa lahko tožena stranka vloži pripravljalno vlogo s katero lahko odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča v pritožbah zagovornikov uveljavljane kršitve, ki se nanašajo na očitke glede prekoračitve obtožbe, niso podane. Objektivna identiteta obtožbe in sodbe (prvi odstavek 354. člena ZKP) je pogoj za uresničevanje načela akuzatornosti in obdolženčeve pravice do obrambe. Vendar tako procesna teorija kot sodna praksa absolutne vezanosti sodbe in obtožbe nista sprejela. Merilo za presojanje objektivne identitete je po ustaljenem stališču teorije in sodne prakse razrešitev vprašanja, ali gre za drugo ali le za drugačno dejanje. Opisa očitanega kaznivega dejanja sodišče ne sme spremeniti tako, da bi šlo za drugo kaznivo dejanje, lahko pa gre za drugačno kaznivo dejanje, če je prišlo samo do sprememb nekaterih sestavin, brez spremembe bistva kaznivega dejanja in dejanje torej ni težje od tistega v obtožnici.

Že sodišče prve stopnje je povzeta pritožbena stališča, ki v jedru odražajo ugotovitve sodnega izvedenca A. A., izčrpno in pravilno ocenilo, pri čemer je njegove ključne ugotovitve glede problematiziranega nastanka obravnavnih DVD medijev v točkah 11-32 obrazložitve posebnega sklepa najprej povzelo, na tej podlagi pa v nadaljevanju opozorilo na specifično dokazno naravo in krhkost elektronskih dokazov ter v točkah 72-75 obrazložitve posebnega sklepa utemeljilo svojo oceno niza vrzeli in pomanjkljivosti ravnanja preiskovalcev v razmerju do načel in postopkov digitalne forenzike v zvezi s samim zajemom inkriminiranih elektronskih podatkov v razmerju, predvsem zagotovitve integritete le-teh in vodenju ustrezne dokumentacije. Tako se je tudi sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca prepričalo, da sedaj v ospredje postavljeni postopek zasega elektronskih podatkov, ki naj bi bil ustno razglašen med izvajanjem, ni dokumentiran, prav tako pa skozi spisovne podatke ni najti nobenega podatka o tem, iz katere elektronske naprave predmetni elektronski dokazi z dne 22. 8. 2012 sploh izhajajo. Tako je pritrdilo upravičeni kritiki sodnega izvedenca, da postopek po sodni odredbi z dne 6. 8. 2012, zaupan v izvršitev preiskovalcem NPU, ni ne sledljiv in ne ponovljiv ter je bil kot tak v neskladju s pravili in načeli računalniško forenzične stroke ter ga v posledici neustrezne dokumentacije v podrobnosti izvedbe ni šlo preizkusiti. Prav tako je sodišče prve stopnje v celoti povzelo stališče sodnega izvedenca o vprašljivosti izvora podatkov in možnosti ugotavljanja istovetnosti ter nastanku forenzične kopije.

Zagovorniki torej prezrejo, da je sodišče prve stopnje pritožbeno izpostavljenim ugotovitvam in argumentaciji sodnega izvedenca brez pomislekov sledilo, pri čemer je navkljub temu, da so bili elektronski podatki po oceni sodnega izvedenca zajeti brez ustreznega strokovnega vodstva za izvedbo računalniško forenzičnih postopkov in neustrezno dokumentirani, pravilno zaključilo, da obravnavanim dokazom vseeno ne gre pripisati nezakonitosti na ravni dokaza, ki ga je treba iz kazenskega spisa izločiti. Vnovič je pravilno izpostavilo določbo štirinajstega odstavka 219.a člena ZKP in presodilo, da je imel zaseg za obrambo spornih DVD-jev in tam zapisanih elektronskih podatkov zakonito podlago v izdani odredbi in je bil tudi skladen z njo, zato zgolj način pridobitve oziroma zaseg elektronskih podatkov bančnega strežnika ne pomeni nezakonitosti tako pridobljenih dokazov in posledično tudi ni podlage za njihovo izločitev iz spisa.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da vrednosti, po kateri je družba B. d.o.o. kupila delnice elektro podjetij od družbe C. d.o.o., ni mogoče šteti kot merodajne. Tak dokazni zaključek je napravilo po predhodni analizi toka prodaje obravnavanih delnic, pri čemer se je na podlagi listinske dokumentacije in izpovedb navedenih oseb jasno opredelilo do vlog oziroma povezav D. D., E. E., F. F. in obdolženega G. G. (točka 39 izpodbijane sodbe). Povezavo med družbo C. d.o.o. in E. E. je zanesljivo prepoznalo v ugotovljenem osebnem prijateljstvu med njim in D. D. ter dejstvu, da je družba C. d.o.o., ki jo je vodila D. D., s pomočjo kredita H. H. d.d. delnice najprej kupila od E. E., ta pa jih je nato v imenu družbe C. d.o.o. prodal družbi B. d.o.o., nakar je pri sklenitvi poravnave z I. d.d. nastopal še kot pooblaščenec družbe J. d.o.o., katere direktorica je prav tako D. D. (točka 30 izpodbijane sodbe). Zagovorniki obdolženega G. G. se tako sprenevedajo, ko sodišču prve stopnje očitajo, da ni raziskalo povezave med družbo C. d.o.o. in E. E., ki bi utemeljevala obravnavano kupovanje vrednostnih papirjev. Na nemerodajnost vrednosti, po kateri je družba B. d.o.o. kupila delnice od družbe C. d.o.o., je sodišče prve stopnje dodatno sklepalo tudi na podlagi okoliščin v točki 122 izpodbijane sodbe, zato zagovorniki z navedbami o financiranju nakupa delnic s strani H. H. d.d. v nasprotno ne morejo prepričati. Prav tako pravilno pa je sodišče prve stopnje ocenilo izpovedbo priče D. D., ki se podrobnosti glede cene delnic ni spomnila, zaradi česar zagovorniki ne morejo uspeti s sklicevanjem na njeno izpovedbo glede kupovanja delnic po tržni ceni. Takšno nestrinjanje zagovornikov z oceno verodostojnosti navedene priče pa tudi ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje, katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.