Ne drži namreč, kar trdi državni tožilec, da je bilo finančno stanje oziroma likvidnost družbe F. v času inkriminiranega dogodka tako slabo, da je že na podlagi tega mogoče sklepati o ravnanju obdolženca s preslepitvenim namenom, zgolj iz razloga, ker je za omenjene težave vedel.
Sodišče prve stopnje je argumentirano pojasnilo, da na odsotnost preslepitvenega namena pri obdolžencu kaže tudi njegovo aktivno ravnanje za rešitev težavne finančne situacije družbe F., o čemer je podalo prepričljive razloge.
Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da na podlagi izvedenih dokazov, predvsem pa v ponovljenem postopku pridobljenega izvedenskega mnenja Č. Č. ni mogoče objektivno sklepati o preslepitvenem namenu obdolženca pri sklenitvi in izvajanju obravnavanega posla.
V fazi presoje zakonitosti odreditve preiskovalnega ukrepa sodišče ne presoja, ali je kaznivo dejanje že dokazano, temveč le, ali so obstajale konkretne okoliščine, ki so upravičevale poseg. Zagovornik v svojem pritožbenem prizadevanju zmotno enači policijske zaznave z nedokazanimi domnevami, saj policistova neposredna zaznava (npr. značilnega vonja po konoplji), ni sklepanje ali domnevanje, temveč opis dejstva, ki ga je policist zaznal s svojimi čutili.
Četudi je obdolženec krivdo priznal, kar je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni, vključno z njegovim kesanjem za storjeno kaznivo dejanje ob ugotovljeni njegovi dosedanji nekaznovanosti, je teža očitanega kaznivega dejanja, ki je ob krivdi obdolženca tehtna okoliščina, ki vpliva na odmero kazni, tolikšna, da ne utemeljuje znižanja že tako omiljene zaporne kazni.
Stališče, sprejeto v izpodbijanem sklepu, da naj bi bila kvalificirana oblika kaznivega dejanja izneverjenja po tretjem odstavku 215. člena KZ-1 podana le v primeru, če storilec veliko premoženjsko korist pridobi neposredno sebi, ne pa, če jo pridobi drugemu, ne vzdrži presoje. Kvalificirana oblika po tretjem odstavku 215. člena KZ-1 je namreč podana takrat, ko so izpolnjeni vsi pogoji hujše oblike kaznivega dejanja izneverjenja po drugem odstavku, ki izrecno določa, da je kaznivo dejanje podano, kadar storilec z izrabo pooblastila pridobi premoženjsko korist sebi ali komu drugemu, ter so pri tem podane še dodatne okoliščine, ki utemeljujejo še strožjo obravnavo tega kaznivega dejanja.
Pritožba zmotno enači obstoj socialnih okoliščin z opravičljivostjo neizpolnjevanja vseh drugih obveznosti, ki jih je imel obsojenec v okviru izvrševanja dela v splošno korist.
Zagovornik obdolženke graja odločitev sodišča prve stopnje glede naložitve plačila krivdnih stroškov obdolženki z navedbami, da slednja objektivno ni mogla prevzemati sodne pošte, niti komunicirati s sodiščem, saj je bila tedaj v izjemno težkem življenjskem položaju.
Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po prvem odstavku 94. člena ZKP morajo procesni udeleženci, ne glede na izid kazenskega postopka, povrniti tiste stroške, ki so jih povzročili po svoji krivdi. V obravnavani zadevi je namreč sodišče prve stopnje obdolženki naložilo plačilo stroškov pooblaščenega vročevalca, ki je obdolženki vročil sodno pisanje. Slednja namreč dgp. obtožnice s pravnimi pouki, poslanega po pošti, kljub temu da je bila o sodni pošiljki na naslovu prijavljenega prebivališča (ki je bil enak naslovu za vročanje, ki ga je obdolženka navedla pred sodiščem) obveščena, ni prevzela.
Sodišče pri presoji, ali je (stvarno in krajevno) pristojno, upošteva tožnikove tožbene trditve in dejstva, ki so sodišču znana (t.i. kompetenčno dejansko stanje).
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v primeru posegov v čast in dobro ime, torej ko je poseženo v osebnostne pravice, škodljiva posledica nastane v oškodovančevi zasebni sferi. Duševne bolečine zaradi okrnitve časti in dobrega imena nastanejo v okolju, kjer oškodovanec živi in dela, kjer uživa določen ugled in kjer ga okolica vsakodnevno dojema oziroma vrednoti, kar utemeljuje izbirno krajevno pristojnost sodišča na območju tožnikovega prebivališča po pravilu o kraju nastanka škodljive posledice po prvem odstavku 52. člena ZPP (forum laesionis).
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik s svojim predlogom za izdajo začasne odredbe ne zahteva ureditve stanja, na katerega se nanaša vložena tožba, saj s slednjo zahteva zgolj odstranitev ključa iz ključavnice. V kolikor bi sodišče prve stopnje sedanjemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, bi tožnik preko nje dobil več (čeprav le začasno), kot bi sicer lahko dobil s končno odločitvijo v sporu o motenju posesti.
Pri tem je v točki 32 že odgovorilo na pritožbene navedbe matere, z argumentacijo, da korist otroka in njegova želja, kot tudi želja nasprotne udeleženke, niso sopomenke. Tudi sodišče druge stopnje pritrjuje, da je 14 letni sin udeležencev v postopku bil slišan ter njegovo mnenje pravilno ovrednoteno.
V skladu z 200. členom ZD lahko zapuščinsko sodišče vsak čas odredi ukrepe za zavarovanje zapuščine, med katerimi so tudi začasne odredbe.
V času od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do predmetne odločitve, je prišlo v primerih kreditov v CHF v zvezi z zastaranjem dajatvenih zahtevkov do sprejema nadaljnje sodne prakse, in sicer je VSRS v zvezi s tem vprašanjem odločilo v zadevah II Ips 58/2025 z dne 1. 4. 2026 in II Ips 59/2025 z dne 15. 4. 2026. V slednji je VSRS tudi povzelo oblikovana stališča SEU in VSRS glede tega vprašanja in se pri tem izrecno sklicevalo tudi na stališče sodbe SEU C-561/21 (Banko Santaader SA), iz katere izhaja, da od potrošnika ni mogoče pričakovati, da bo storil korak, ki spada v okvir pravnega raziskovanja. VSRS je tako poudarilo, da je izdaja odločbe o ničnosti pogodbe oziroma njena pravnomočnost zgolj časovna točka, ki lahko omogoča sklepanje, da se je potrošnik najkasneje takrat seznanil oziroma bi se lahko seznanil z nepoštenostjo pogodbenih pogojev in pravno oceno posledic te nepoštenosti, pri čemer je še poudarilo, da potrošnikova subjektivna zaznava lahko nastopi že prej - na ponudniku (banki) pa je, da dokaže, da je potrošnik za nepoštenost pogodbenih pogojev oziroma pravne posledice tega vedel oziroma bi lahko razumno vedel (že) pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja.
Za nepoštenost oziroma slabovernost po določbi 193. člena OZ mora tožnik dokazati toženčevo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist treba vrniti) ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.
Tudi po presoji sodišča druge stopnje, ko je skrbnik s svojim ravnanjem ravnal v izrecnem nasprotju z odločbami CSD in Ministrstva, pri ravnanju v korist nasprotne udeleženke ni izkazal potrebne skrbnosti, saj je pri upravljanju njenega premoženja ravnal kot s svojim lastnim premoženjem.
Sodišče druge stopnje pa pritrjuje pritožbi, da izpodbijani sklep temelji na stališču, ki je v sodni praksi osamljeno in v kasnejših sodnih odločbah ni bilo sprejeto. Izpostaviti je treba, da je bila zoper sklep naslovnega sodišča I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025 vložena tudi zahteva za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče RS ob obravnavanju predmetne pritožbe že odločilo s sklepom II Ips 65/2025 z dne 1. 6. 2026 in presodilo, da je utemeljena.
Neutemeljeno sklicevanje toženke na dokazno stisko na njeni strani in potrebo po (še dodatnem) znižanju dokaznega standarda (pod prag verjetnosti), ker se je pojasnilna dolžnost ob sklepanju sporne kreditne pogodbe zagotavljala ustno, brez evidentiranja le-te, njena bančna uslužbenka A. A., ki je bila zraven tožnikov edina prisotna, pa zaradi časovne oddaljenosti o podanih pojasnilih več ne more precizno izpovedati. Sodišče druge stopnje v zvezi z izpostavljenimi navedbami ugotavlja, da se toženka v predmetnem postopku ne more sklicevati na dokazno stisko, saj je v skladu z Direktivo 93/13 dokazno breme v zvezi s pojasnilno dolžnostjo na njej.
Izjava kreditojemalca o prevzemu obrestnega in valutnega tveganja v 20. členu sporne kreditne pogodbe (priloga B6) pa je brez podanih podrobnejših opozoril v zvezi z valutnim tveganjem presplošna in nezadostna, da bi lahko prvi tožnik kot potrošnik na njeni osnovi ocenil tudi potencialne znatne ekonomske posledice nihanja tečaja CHF na njegov finančni položaj.
V obravnavani zadevi je potrebno upoštevati, da je oče krajši delovni čas zaposlen zaradi svoje invalidnosti, medtem ko mati zaposlitev za krajši delovni čas utemeljuje z nezmožnostjo se kot učiteljica zaposliti za polni delovni čas. Ker so nujne potrebe mladoletnih otrok udeležencev nezadovoljene, je sodišče v okviru delovne zmožnosti matere oziroma v okviru presojanja spremembe njene preživninske zmožnosti pravilno upoštevala, da bi lahko oziroma se bo morala zaposliti za polni delovni čas.
Začasni ekstradicijski pripor je namenjen zagotovitvi navzočnosti zahtevane osebe do prejema formalne prošnje in dokumentacije države prosilke ter do nadaljnjega odločanja v izročitvenem postopku. Zato je preizkus v tej fazi omejen na pogoje za obstoj in nadaljnje trajanje začasnega pripora, zlasti na obstoj ustrezne podlage v mednarodni tiralici oziroma zaprosilu, istovetnost zahtevane osebe, obstoj pripornega razloga, neogibnost in sorazmernost ukrepa ter vprašanje, ali rok za predložitev dokumentacije še teče.
Zakonske podlage, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določeno premoženje, oziroma, da bi dajalec pomoči sam izbral, na katerem premoženju se izvede omejitev dedovanja, ni. Dajalec pomoči lahko z dediči zgolj sklene dogovor (sodno poravnavo), s katerim se dogovori o delitvi zapustnikovega premoženja, v odsotnosti dogovora pa se omejitev dedovanja izvede na celotni zapuščini v alikvotnem deležu.
Predlagateljica pa je v pritožbi opozorila še, da je sodišče prve stopnje na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ima parcela predlagateljice, zgolj zaradi neposrednega stika z eno od parcel v lasti občine, zagotovljen dostop do javne ceste in zato po 88. členu SPZ ni pogojev za določitev nujne poti.
V pritožbenem postopku niso sporne s strani sodišča prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do delovne nesreče in poškodbe tožnika. Prav tako ni sporno, da zavarovanec toženke z neurejeno razsvetljavo in odkritimi jaški za servisiranje vozil ni poskrbel za varno delovno okolje in je zato odgovoren za škodo nastalo tožniku. Sporno je le vprašanje, ali je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škodnega dogodka in če, v kakšni višini.
Da upnik zadosti zakonski zahtevi po takojšnji priglasitvi stroškov, ki so mu nastali z delom izvršitelja, jih mora priglasiti takoj po dokončnosti obračuna plačila za delo in stroškov izvršitelja. Obračun izvršitelja postane dokončen, če upnik v roku 8 dni od prejema obračuna ne zahteva, da o njem odloči sodišče (38.c člen ZIZ). V obravnavani zadevi je izvršitelj A. A. izdal Poročilo o opravljenih izvršilnih dejanjih in obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja dne 23. 1. 2026. Upnik je bil šele z vročitvijo obračuna, ki mu je bil po lastnih navedbah vročen 23. 1. 2026, seznanjen z nastalimi stroški izvršitelja in njihovo višino, te stroške pa je pri sodišču prve stopnje priglasil še isti dan, kar pomeni, da so bili navedeni stroški priglašeni pravočasno, pred iztekom subjektivnega roka. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moral upnik stroške priglasiti najpozneje v 30 dneh od rubeža, opravljenega 19. 9. 2025, ker se po tem dejanju ni opravilo več nobeno izvršilno dejanje, dolžnik pa je svojo obveznost izpolnil prostovoljno. Kot izhaja iz vloge dolžnika z dne 12. 1. 2026, je namreč dolžnik plačila na račun upnikove terjatve opravil 8. 1. 2026 in 9. 1. 2026, upnik pa je v obsegu teh plačil z vlogo, vloženo 25. 2. 2026 delno umaknil predlog za izvršbo, o čemer je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom I 1647/2025 z dne 4. 3. 2026. V času, ko je upnik zahteval povrnitev stroškov, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom (tj. 23. 1. 2026), izvršilni postopek torej še ni bil ustavljen ali končan, dne 19. 9. 2025 opravljeni rubež, ki je šele prvo izvršilno dejanje v okviru izvršbe na premičnine, pa tudi ne predstavlja zadnjega izvršilnega dejanja v smislu osmega odstavka 38. člena ZIZ, s katerim bi bil izvršilni postopek končan in od katerega bi tekel objektivni rok za vložitev zahteve za povrnitev izvršilnih stroškov. Sodišče prve stopnje je zato 23. 1. 2026 vloženi zahtevek upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov utemeljeno štelo kot pravočasen in o njem vsebinsko odločilo.
V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožnica kot prejemnica denarne socialne pomoči oproščena plačila sodnih taks. Prav tako ni sporno, da je v postopku delno uspela. Sporno pa je, ali je na podlagi sklenjene sodne poravnave pridobila premoženje, kar četrti odstavek 15. člena ZST-1 določa kot pogoj za njeno taksno obveznost.