Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 5, 6, 7. ZIZ člen 15, 239, 272, 272/1. ZPP člen 8, 360, 360/1. ZVPot člen 23, 23/3, 23/4, 24, 24/1. ZVPot-1 člen 21, 21/3, 22, 23, 24.
ureditvena oz. regulacijska začasna odredba - pogoj reverzibilnosti - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - dobra vera - načelo vestnosti in poštenja - ničnost - ničnost pogodbenega določila - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - zavrnitev izdaje začasne odredbe - sprememba odločitve
V primerih ureditvenih začasnih odredb morajo po nacionalnem pravu biti podane tri materialnopravne predpostavke in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ter t.i. reverzibilnost. Ker pa predmetna zadeva sodi v področje uporabe Direktive, ta pa ne vsebuje posebnih predpisov, morajo države članice zagotoviti, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah. V skladu z načelom postopkovne avtonomije države članice določijo ta pravila v nacionalnem pravnem redu, ta pa ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne nacionalne položaje (načelo enakovrednosti), in ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali pretirano oteževala uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti). Zato varstvo, ki je potrošnikom zagotovljeno z Direktivo, zlasti z njenima členoma 6(1) in 7(1), zahteva, da mora biti nacionalnemu sodišču omogočeno, da sprejme ustrezen začasni ukrep, če je to potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti v zvezi z nepoštenostjo pogodbenih pogojev. Zato se zastavlja vprašanje, ali je potrebno, zaradi načela učinkovitosti, ki omejuje nacionalno procesno avtonomijo, in zahteve, da nacionalna procesna pravila ne smejo biti taka, da onemogočijo ali čezmerno otežijo uveljavljanje pravic, ki jih daje potrošnikom razlaga prava EU, navedene predpostavke razlagati drugače, kar vključuje tudi možnost, da ni potreben kumulativen obstoj vseh tistih, ki jih sicer določa nacionalno pravo.
V slovenskem pravu preglednost ni predpostavka presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Predpostavka "dobre vere" je zajeta v predpostavko "načela vestnosti in poštenja", vendar je slednja predpostavka, njena abstraktnost, bistveno širša, kot je bilo pojasnjeno. Ta zato v delu, ki presega minimalno harmonizacijo, kot jo zahteva Direktiva, pomeni sicer "nacionalni presežek", vendar je potrebno tudi v tem delu upoštevati vrednotna merila razlage in ciljev varstva potrošnikov. Zaradi stroge sanckije ničnosti, ki jo je določilo slovensko nacionalno pravo, je potrebno upoštevati tudi načela učinkovitosti, odvračilnosti in sorazmernosti in, da razlage Sodišča temeljijo na drugačnih, tudi za potrošnika strožjih izhodiščih, če se upošteva kumulativnost pogojev iz 3. člena ter izključitvene klavzule iz 4(2). člena Direktive vendar ta ureditev v Sloveniji ne velja. Tako je potrebno razumeti tudi razlago Sodišča v citirani slovenski zadevi C-405/21, ki je razložilo, da zadošča ugotovitev, da je pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzročil "znatno neravnotežje" in zato ni potrebno opraviti še presoje "dobre vere".
V razlagi Sodišča je bil količinska presoja že uporabljena kot metoda ugotavljanja znatnega neravnotežja. V primerih, kot je predmetni, je potrebno upoštevati tudi, da je slovenski zakonodajalec izbral najtežjo sankcijo in sicer ničnost pogodbenega pogoja. Zaradi te sankcije je potrebno še posebno pozornost nameniti uporabi splošnih načel prava EU, med njimi tudi načelo sorazmernosti. Po razlagi sodišča druge stopnje bi ugotovitev, da je kreditna pogodba nična zgolj zato, ker je banka prevalila na potrošnika neomejeno valutno tveganje, ne da bi med ob sklenitvi pogodbe pričakovano višino odplačila kredita in prejetim zneskom, nato v času kreditnega razmerja prišlo do razlik, ki ustrezajo meji "znatnega neravnotežja", bilo v nasprotju (vsaj) s tem načelom.
Ob sklenitvi kreditne pogodbe je tožnik lahko ocenil, da bo moral vrniti 360 anuitet v mesečnem znesku 464,00 CHF, kar pomeni 167.040, CHF oziroma glede na takratno valutno razmerje (1 € 1.5587 CHF) je to znesek 107.166,20 CHF. Iz predloženih listin izhaja, da so se mesečne anuitete v CHF sicer spreminjale, vendar je dosedaj izplačan znesek 68.245,90 € bistveno nižji. Do trenutka, na katerega se vežejo objektivne meje pravnomočnosti sklepa, dolgovanega zneska še ni odplačal. Res mora tožnik odplačati še 149 anuitet (v tč. VIII. tožbe sicer navaja odplačilo še 89 anuitet), vendar je končna ocena višine plačila negotova in za odločanje o začasni odredbi nepomembna, zaradi objektivnih in časovnih meja pravnomočnosti sklepa, ki se nanašajo na dejstva, nastala do trenutka vložitve predloga (ker v zadevi ni bil izveden narok).
Za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe ni bistveni dajatveni del tožbenega zahtevka, ta je le posledica morebitne ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe. Zato se razlaga Sodišča, ki je v zadevi C-287/22 obrazložilo, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22), nanj ne nanaša.
Tudi razlaga Sodišča, da sta tožnika "že plačala višji znesek od dejansko dolgovanega" sodi v dajatveni del tožbenega zahtevka. Sodišče je namreč pojasnilo, da je izhodišče presoje, ali je potrebno izdati začasno odredbo, s katero se prepreči nadaljnje plačevanje obrokov, banki pa odvzame odstopno upravičenje, ocena, ali bi bilo potrebno zadevni pogodbeni pogoj razglasiti za ničnega. Tu se Sodišče sklicuje na zadevo C-568/14 do C-570/14, 26.10.2016, v kateri je bila sprejeta razlaga, da mora sodišče imeti možnost sprejeti začasno odredbo po uradni dolžnosti, kajti če te možnosti nima, potem:"...sodišče ne more preprečiti, da ta potrošnik ne bi med sodnim postopkom, ki lahko traja zelo dolgo, plačeval mesečnih obrokov v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, če bi bilo treba zadevno klavzulo zavrniti. To velja še toliko bolj, če obstaja dejansko in neposredno tveganje, da bo plačilna sposobnost navedenega potrošnika v tem času ogrožena in da bodo finančne ustanove sprožile izvršilne postopke na podlagi hipoteke, da bi z zasegom stanovanja potrošnika in njegove družine izterjale plačilo zneskov, ki morda niso dolgovani.". Gre torej za položaj, ki ima lahko za potrošnika negativne posledice, kar pa je v nasprotju z njegovim varstvom, kar je osnovni cilj te Direktive. Zato je potrebno tudi ta položaj razlagati tako, da odločitev ne sme za potrošnika povzročiti "izredno škodljivih posledic".
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087744
KZ-1 člen 190, 190/1. ZKP člen 269, 269/1, 358, 358-1, 372, 372-1, 394, 394/1.
ugoditev pritožbi - dejanje ni kaznivo dejanje - sprememba izpodbijane sodbe - izrek oprostilne sodbe - kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - ogrozitveno kaznivo dejanje - kršitev kazenskega zakona - opis dejanja - zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe - mladoletna oseba - onemogočanje stikov - konkretizacija - sodna poravnava
Zagovornik v tej zvezi nepravilno razlaga stališče Ustavnega sodišča RS iz zadev Up-383/2011 z dne 18. 9. 2013 in Up-616/2015 z dne 20. 9. 2018 ter stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 156/2016 z dne 18. 4. 2019, po katerem bi bilo lahko v izjemnih okoliščinah priznavanje absolutnosti izvršljivi odločbi v nasprotju z načelom največje koristi otroka in nespoštovanje izvršljive odločbe ne bi štelo kot zlonamerno. Neutemeljeno ga namreč razume tako, da pogojevanje izvrševanja stikov na podlagi izvršljive odločbe z rednim plačilom preživnine, že pojmovno ne more konkretizirati zakonskega znaka "zlonamernosti". Pri tem namreč prezre, da je za obstoj objektivno opravičljivega razloga za nespoštovanje izvršljive odločbe po omenjeni sodni praksi, potreben obstoj izjemnih okoliščin, ki nakazujejo, da je izvršljiva odločba o stikih v nasprotju z otrokovo največjo koristjo. V konkretnem primeru pa te izjemne okoliščine niso podane, saj ni nobenih objektivnih okoliščin, ki bi kazale, da so stiki otroka z očetom v nasprotju z otrokovo koristjo.
Pritožbeno sodišče sicer ni prezrlo, da je onemogočanje stikov s strani obdolženke vsebinsko pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 9 obrazložitve), vendar bi te ključne okoliščine iz katerih izhaja, da do stikov C. C. z B. B. ni prišlo prav zaradi obdolženkinega ravnanja in na kak način je stike preprečevala, nujno morale biti navedene že v opisu dejanja v izreku sodbe.
odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila - vožnja pod vplivom alkohola - prekrškovni postopek - razmerje med prekrški in kaznivimi dejanji
Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da bi imel obdolženi v prekrškovnem postopku možnost predlagati odložitev izvršitve prenehanja vozniškega dovoljenja ali predčasne vrnitve le-tega, na odločitev v kazenskem postopku ne more vplivati, saj gre za različno naravo in pravne posledice po zagovorniku primerjanih sodnih postopkov. V pritožbenem polemiziranju o možnostih obdolženega v prekrškovnem postopku se oddalji od neizpodbitnega dejstva, da je sodišče prve stopnje po zaključenem kazenskem postopku obdolženemu izreklo kazensko sankcijo po KZ-1, ki ima vsebinsko drugačen namen in posledice kot upravne sankcije v prekrškovnem postopku.
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00088498
URS člen 39, 40, 74. ZMed člen 26, 27, 31, 31/1, 31/1-1, 31/1-8, 39. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
pravica do objave popravka - poseg v osebnostne pravice posameznika - svoboda novinarskega izražanja - svobodna gospodarska pobuda - kolizija ustavnih pravic - odklonitveni razlog za objavo popravka
ZMed določa način uresničevanja v 40. členu Ustave RS zagotovljene pravice posameznika do odgovora na objavljeno informacijo. Pravica do popravka nastopi, če je bila objavljena pomanjkljiva, popačena, napačna informacija.
Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožnika zavrnilo po 1. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed, ki določa, da odgovorni urednik lahko zavrne objavo popravka, v kolikor se zahtevani popravek ne nanaša na obvestilo, na katero se sklicuje zainteresirana oseba.
Prav tako je ravnalo prav, ko je na pot pravde napotilo oporočno dedinjo, saj je na njej trditveno in dokazno breme, da je živela z zapustnikom in s svojim prispevkom (vlaganji) prispevala k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, zaradi česar ima pravico do izločitve določenega dela iz zapuščine na podlagi 32. člena ZD. Pritožbena zavzemanja, da bi bilo treba na pot pravde napotiti zakonitega dediča, so torej neutemeljena.
regulacijska začasna odredba - stiki mladoletnega otroka s starši - predlog začasne ureditve stanja glede na sporno pravno razmerje - določnost izreka - začasna odredba za zavarovanje koristi otrok - izvrševanje stikov z otrokom - ogroženost otroka
Tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da so stiki med ml. otrokoma in predlagateljico oteženi in so prepuščeni izključni pripravljenosti nasprotnega udeleženca na stike.
V konkretni zadevi je več kot očitno, da udeleženca postopka stikov med poletnimi počitnicami nista uspela urediti, saj se slednji niti enkrat niso izvedli, zato je neustrezna odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi stiki potekali "po predhodni uskladitvi", saj ne gre za zadosti določno opredelitev stikov, na kar pravilno opozarja pritožba. Takšna odločitev je ustrezna le v primerih, ko sta se starša sposobna konstruktivno dogovarjati in ko med njima glede stikov ni večjih sporov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087992
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - konkretizacija zakonskih znakov - zavrženje obtožnega akta - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta
Pri izvršitvenih ravnanjih, ki se očitajo obdolženkama, gre za posplošene, pomensko odprte očitke, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi zatrjevane očitke (zadostno) konkretizirale.
ZKP člen 76, 76/3, 269, 269/1, 269/1-3, 275, 275/2, 276, 276/3, 277, 278, 279. URS člen 29. KZ-1 člen 54, 54/3.
zavrženje obtožnega akta - sestavine obtožnice - formalni preizkus obtožnice - pravica do obrambe - pravna opredelitev kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - vrnitev obtožnice v popravo - nadaljevano kaznivo dejanje
Državna tožilka pomanjkljivosti glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj ni odpravila in je tako izrek obtožnice glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj še vedno tako nejasen, da ne omogoča nadaljnje vsebinske presoje, zato je senat z izpodbijanim sklepom skladno z določbo tretjega odstavka 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 269. člena in drugim odstavkom 276. člena ZKP obtožnico utemeljeno zavrgel.
Ker vsako od dejanj v izreku obtožnice izpolnjuje zakonske znake temeljnega kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1, bi se dejanje, ki se očita obdolženemu A. A., lahko opredelilo kot kvalificirana oblika kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 229. člena KZ-1 le ob uporabi pravila o nadaljevanjem kaznivem dejanju po tretjem odstavku 54. člena KZ-1.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00087608
ZPSVIKOB-1 člen 11, 12, 20, 48. ZBan-1 člen 350. URS člen 23. ZPP člen 13, 205, 205/1, 205/1-6, 206, 206/1, 206/1-1, 208, 208/2. ZUstS člen 23, 23/1.
odškodninska odgovornost bank - Banka Slovenije - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - predhodno vprašanje - zakonitost odločbe - nadaljevanje prekinjenega postopka - odločba o izrednih ukrepih
Vprašanje, ali bi toženka z ukrepanjem proti predhodnim odredbam Banke Slovenije lahko preprečila izdajo Odločbe in nastalo škodo, lahko sodišče prve stopnje reši samo. Dejanske okoliščine, ki jih bo v zvezi s tem moralo ugotoviti, nimajo narave predhodnega vprašanja, ki bi utemeljevalo prekinitev postopka v smislu 1. odstavka 206. člena ZPP v zvezi s 13. členom ZPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087594
ZIKS-1 člen 12, 12/1, 12/4, 12/4-5, 12/7. ZKP člen 133, 369, 369/4.
izvrševanje kazni zapora - zapor ob koncu tedna - vikend zapor - zaposlenost - osebnostna urejenost obsojenca - spremenjene okoliščine - izvrševanje preostanka izrečene kazni v zaporu
Drži sicer izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje bilo s pogodbo o zaposlitvi obsojenca seznanjeno ob izreku sodbe, prav tako z ostalimi okoliščinami, na katere opozarja zagovornik, vendar pri tem prezre, da so se v času po pravnomočni sodbi spremenile okoliščine, ki bistveno vplivajo na način prestajanja kazni zapora. Namen prestajanja kazni zapora ob koncu tedna po 12. členu ZIKS-1 je namreč, da osebnostno urejen obsojenec, ki je zaposlen, še naprej dela. Sodišče prve stopnje je zato v 17. in 18. točki izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da obsojenec ne izpolnjuje temeljnega pogoja iz prve alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, ker ni zaposlen, prav tako je neustrezna njegova osebna urejenost, saj beg iz zapora predstavlja resno kršitev načina prestajanja kazni (pa čeprav v drugi kazenski zadevi), kar je obsojencu glede na njegovo obsežno predkaznovanost zagotovo bilo znano. Zato so vsa ostala pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo napačno odločitev in predlagajo, da obsojenec preostanek izrečene zaporne kazni prestaja z načinom prestajanja kazni zapor ob koncu tedna, neutemeljena.
ZIZ člen 46, 46/2, 46/3,104,104/1,107, 107/1, 107/2, 107/3,113,120, 120/1, 127. SPZ člen 180. OZ člen 421.
ugovor po izteku roka - izvršba na denarno terjatev dolžnika - rubež denarne terjatve dolžnika - učinki sklepa o rubežu - prenos terjatve - veljavna izpolnitev odstopniku - zmotna uporaba materialnega prava - izpolnitveni zahtevek - sklep o rubežu terjatve - zastavna pravica na terjatvi - prenehanje obveznosti
Sodišče druge stopnje sicer nima pomislekov glede tega, da je imel sklep o rubežu z dne 29. 4. 2024 v določbah ZIZ predvidene pravne učinke že pred svojo pravnomočnostjo in pred pravnomočnostjo sklepa, s katerim je sodišče v zadevi I 848/2023 dne 20. 12. 2023 odločilo o vstopu novega upnika (tj. družbe A. d.o.o.) in torej tudi ob plačilu družbi A. d.o.o. (26. 7. 2024), ki je bilo izvedeno pred pravnomočnostjo navedenih sklepov. Vendar pa učinkov sklepa o rubežu ni mogoče širiti preko meja, ki jih določa ZIZ. Tako sicer drži, da sodišče s sklepom o rubežu dolžnikovemu dolžniku prepove poravnati terjatev dolžniku, upnik pa z rubežem pridobi zastavno pravico na zarubljeni terjatvi (prvi in tretji odstavek 107. člena ZIZ). Vendar pa upnik v izvršilnem postopku glede na specialno ureditev v ZIZ zgolj na podlagi rubeža terjatve ne glede na določbo 180. člena SPZ še ne pridobi tudi pravice, da od dolžnika zarubljene terjatve (dolžnikovega dolžnika) zahteva (ali prejme) izplačilo zneska v višini zarubljene terjatve. Rubež denarne terjatve je namreč zgolj prvo od izvršilnih dejanj, predvidenih v okviru izvršbe na denarno terjatev dolžnika (prvi odstavek 104. člena ZIZ). Pomen na podlagi rubeža pridobljene zastavne pravice pa je v zagotovitvi vrstnega reda (bodočega) poplačila upnika iz zarubljene terjatve za primer, da na zarubljeni terjatvi zastavno pravico pridobi več upnikov. Da bi se upnik iz zarubljene terjatve lahko tudi poplačal, mora rubežu (po pravnomočnosti sklepa o rubežu) slediti še prenos terjatve, in sicer, odvisno od predloga upnika, bodisi v izterjavo bodisi namesto plačila. V primeru prenosa v izterjavo upnik v skladu s specialno določbo prvega odstavka 120. člena ZIZ (šele) s prenosom zarubljene terjatve v izterjavo pridobi pravico od dolžnikovega dolžnika zahtevati izplačilo že zapadlega zneska zarubljene (in prenesene) terjatve. Tudi v primeru prenosa namesto plačila upnik šele s prenosom in posledičnim prehodom zarubljene terjatve na upnika pridobi pravico, da od dolžnikovega dolžnika zahteva plačilo (zapadle) zarubljene terjatve (127. člen ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 421. člena OZ), s tem da se v posledici prenosa namesto plačila spremeni tudi pripadnost prenesene terjatve (ta preide v premoženjsko sfero upnika), saj s prenosom zarubljena terjatev do prenesenega zneska preide na upnika z učinkom odplačnega odstopa terjatve (127. člen ZIZ). Tako v primeru prenosa v izterjavo kot v primeru prenosa namesto plačila materialno upravičenje (izpolnitveni zahtevek), ki ga vključuje zarubljena terjatev, na upnika preide šele s prenosom. Upnik zato pred prenosom terjatve ni upravičen do prejema izpolnitve iz naslova poplačila zarubljene terjatve, tudi dolžnikov dolžnik pa vse do prenosa terjatve na upnika svoje obveznosti do dolžnika ne more veljavno izpolniti upniku.
DZ člen 247, 247/2, 254, 254/1, 269. URS člen 54. ZNP-1 člen 42.
postavitev kolizijskega skrbnika - kolizijski skrbnik otroka - navzkrižje koristi staršev in otrok - ukrepi za varstvo koristi otroka - namestitev otroka v zavod - načelo otrokove koristi - mnenje otroka - sposobnost otroka, da izrazi svoje mnenje - razrešitev skrbnika - razlogi za razrešitev
Pritožbeno sodišče poudarja, da je kolizijski skrbnik posebna oblika skrbništva za posebni primer, zato varuje varovančeve koristi le v omejenem obsegu, kar pomeni, da so njegove naloge omejene na varstvo koristi otroka in njegovo zastopanje glede vprašanj, o katerih se odloča v konkretnem sodnem postopku. S postavitvijo kolizijskega skrbnika se omeji pravica staršev do zastopanja otrok v konkretnem sodnem postopku, saj kolizijski skrbnik v tem postopku namesto staršev zastopa mladoletnega otroka. Kolizijski skrbnik ima nalogo, da otroka na primeren način seznani s postopkom in pomenom posameznih procesnih dejanj ter v otrokovem imenu podaja trditve, predlaga dokaze in se izreka o procesnem gradivu. Po naravi stvari lahko kolizijski skrbnik v imenu 14-letnika podaja trditve in predlaga dokaze, če z njim opravi razgovor. Zlasti pa se potreba po razgovoru pokaže, če je predlagan ukrep namestitve v zavod (175. člen DZ), kot v obravnavani zadevi, ki predstavlja hudo obliko posega države v pravico do družinskega življenja, saj mladoletnika iztrga iz domačega okolja. Kajti v skladu z 247. členom DZ se mora skrbnik pred vsakim važnejšim opravilom posvetovati z varovancem ter njegovo mnenje upoštevati, če ga je varovanec izrazil in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.
Zato je napačno naziranje prvostopenjskega sodišča in kolizijske skrbnice, da je zgolj v pristojnosti kolizijske skrbnice, kdaj in če sploh bo opravila razgovor s 14 letnim otrokom, katerega namestitev v zavod predlaga CSD. Tudi izkušnje iz prakse kažejo, da kolizijski skrbniki običajno opravijo razgovor z otrokom, ki je sposoben izraziti svoje mnenje in razumeti njegov pomen ter posledice, podatki spisa pa ne kažejo, da mladoletni B. B. tega ne bi bil sposoben.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00088645
ZVPot člen 23, 24. OZ člen 346, 352, 352/3, 366. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 288, 288/3.
ničnost kreditne pogodbe - načelo vestnosti in poštenja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera - načelo primarnosti prava EU - načelo lojalne razlage prava EU - neposredni učinek direktive - prekinitev postopka
Zmotno je stališče toženke, da se je toženec najkasneje v letu 2015 moral zavedati, da je prevzel valutno tveganje in ko je že bilo ustanovljena civilna iniciativa združenje Frank, saj se je stališče o morebitni ničnosti takih kreditov prvič pojavilo šele v letu 2022 z odločbo VSRS II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 202 in II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, saj pred tem oblikovana sodna praksa teh zahtevkov ni priznavala, od samih oškodovancev pa ni mogoče pričakovati oz. zahtevati, da vlagajo tožbe na "zalogo", za primer če se bo sodna praksa spremenila, niti se ni mogel (glede na spreminjajočo sodno prakso vrhovnega sodišča) obrniti na pravnega strokovnjaka, ki bi mu podal pravno diagnozo njegovega položaja v luči načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), glede ničnosti potrošniške pogodbe zaradi kršitve tega načela ter rojstva kondikcijske tožbe.
oblikovanje tožbenega zahtevka - poziv na dopolnitev oz. popravo vloge - opozorilo na pravne posledice - obseg tožbe - rok za dopolnitev tožbe - zavrženje vloge
Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe, da bo torej sodišče, če bo ugotovilo, da je zahtevek utemeljen njegovo vsebino dobesedno prepisalo v izrek sodbe. Tudi iz tega izhaja, da mora biti zahtevek konkretiziran enako kot velja za izrek sodbe.
ZPP člen 426. SPZ člen 32, 33, 33/1. URS člen 22, 25.
motenje posesti - varstvo pred motenjem posesti - vožnja po spornem zemljišču - delno zavrženje tožbe - prepozna vložena tožba - obstoj motilnega dejanja - enkratno motilno dejanje - orna zemlja in gramoz - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava - dokazna ocena
Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje v 19. točki obrazložitve, da gre pri nasutju gramoza za enkratni dogodek. Res je, da se v sodni praksi enkratno motilno dejanje ne šteje za pravno relevantno motenje posesti, če se z njim ne poseže bistveno v obstoječe posestno stanje ali v dosedanji način izvrševanja posesti (npr. če gre za parkiranje avtomobila za krajši čas ali kaj podobnega). Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Toženka je sicer res naročila nasuti gramoz na sporni del zemljišča le enkrat, vendar pa je s tem vzpostavila stanje, ki traja še vse do danes, saj nasuti gramoz ostaja na spornem delu zemljišča in je zemljišče tožnikov na gramoziranem delu posledično še zmeraj kvalitativno spremenjeno (permanentnost posega v posest).
Neutemeljeno se pritožba zavzema, da mora toženka izkazati, da je svojemu pooblaščencu poravnala priglašene stroške, in da bi lahko le tako izkazani stroški bili podlaga za plačilo stroškov pooblaščencu.
V skladu s 155. členom ZPP sodišče odloči o stroških, ki jih mora stranka povrniti nasprotni stranki, in sicer se priznajo zgolj tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo. Pri tem sodišče odloča po skrbni presoji vseh okoliščin. Če je predpisana tarifa za nagrado odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi. In prav slednje je storilo sodišče prve stopnje, ki je o stroških toženke, ki jo zastopa odvetnik, odločilo na podlagi predpisane Odvetniške tarife.
uporaba svojega jezika v postopku - relativna bistvena kršitev določb postopka - takojšnje grajanje procesne kršitve
V skladu z drugim odstavkom 6. člena ZPP imajo stranke in drugi udeleženci v postopku pravico, da uporabljajo svoj jezik v skladu z zakonom. Prav tako tudi prvi odstavek 102. člena ZPP določa, da smejo stranke in drugi udeleženci v postopku na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik. Če postopek ne teče v jeziku stranke oziroma v jeziku drugih udeležencev v postopku, se jim na njihov predlog, ali če sodišče ugotovi, da ne razumejo slovenskega jezika, zagotovi ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku, v njihov jezik ter ustno prevajanje listin, ki se uporabljajo na naroku za dokazovanje. V konkretnem primeru toženec tekom postopka na prvi stopnji ni predlagal ustnega prevajanja ali na kakršenkoli način navedel ali izjavil, da ne razume slovenskega jezika. Prav tako je na naroku zaslišan kot stranka odgovarjal v slovenskem jeziku, kot izhaja iz zapisnika. Za absolutno bistveno kršitev 8. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, bi šlo v skrajnem primeru, če bi sodišče prve stopnje opravilo narok v navzočnosti tujca, ki sploh ne zna slovenskega jezika ali pa bi sodišče zavrnilo izrecno zahtevo stranke, da bi v postopku uporabljala svoj jezik ter v svojem jeziku spremljala postopek, stranka pa bi se zaradi tega pritožila, za kar pa ne gre v predmetni zadevi. Toženec ima namreč tudi slovensko državljanstvo, izrecne zahteve oziroma predloga, da bi postopek spremljal v drugem jeziku pa tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni podal. Zatrjevana kršitev lahko tako pomeni le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki jo je skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP treba uveljavljati takoj, ko je to mogoče.
Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta pravdni stranki sklenili navidezno pogodbo, katero sta sicer sklenili v pravilni obliki - notarskem zapisu, saj je šlo za pogodbo med zakoncema, namen katere pa je bil zgolj izigrati upnike oz. zaščititi nepremično premoženje, saj se zaradi vpisane hipoteke iz premoženja tožnice ne bodo mogli poplačati.
Sodišče druge stopnje je iz izreka izpustilo del tožbenega zahtevka "na podlagi katere bo naslovno sodišče zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Lendavi naložilo oziroma odredilo izbris hipoteke, ki izhaja iz notarskega zapisa SV 662/11, z dne 14. 10. 2011, notarke A. A.", saj se vpis v zemljiško knjigo opravi na predlog stranke in ne sodišča (prvi odstavek 46. člena ZZK-1), slednje pa na samo vsebino izreka sodbe ni vplivalo.
URS člen 2, 25. ZPP člen 154, 154/1, 155, 165, 165/1, 365, 365/1, 365/1-2, 394, 394/1, 394/1-10, 394/1-11. ZIZ člen 15, 270, 270/1.
obnova postopka - zavrženje predloga za obnovo postopka - subjektivni prekluzivni rok - pravnomočnost kazenske sodbe - premoženjskopravni zahtevek - začasna odredba - pravica do pravnega sredstva - pravica do pravnega varstva - procesna skrbnost stranke - verjetnost obstoja terjatve - vezanost pravdnega sodišča na kazensko sodbo
Glede védenja o novih dejstvih je namreč že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zvezi s predlogom za obnovo postopka na podlagi 10. točke 394. člena ZPP zavzelo jasno in enotno stališče (ki je uporabljivo tudi glede obnovitvenega razloga iz 11. točke citiranega člena ZPP), da rok ni vezan na trenutek, ko je stranka pridobila možnost navesti nova dejstva, temveč ko je imela možnost, da to stori. V obravnavanem primeru to pomeni, da je potrebna presoja ustrezne procesne skrbnosti tožnice kot predlagateljice obnove postopka in ugotovitev, ali bi tožnica ob zahtevani skrbnosti že pred 14. 1. 2025, ko je prejela pravnomočno kazensko sodbo v delu premoženjskopravnega zahtevka, lahko zvedela za pravnomočnost sodbe v delu glede krivde in kazenske sankcije, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje nastopila dne 17. 9. 2024.
Glede na ugotovljeno dejstvo, da se je tožnica kot oškodovanka zoper kazensko sodbo pritožila (le) v delu, ki se nanaša na premoženjskopravni zahtevek, pritožbeno sodišče meni, da bi tožnica to lahko zvedela. Po prejemu kazenske sodbe bi se morala prepričati o njeni pravnomočnosti glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca. Zavedati bi se namreč morala, da je predlog za obnovo postopka vezan na kratek subjektivni rok.