Novi dolžnik ima v primeru izdaje sklepa o spremembi dolžnika le eno pravno sredstvo, tj. ugovor zoper pravno nasledstvo iz prvega odstavka 56.a člena ZIZ, s katerim lahko sklep o spremembi dolžnika (v zvezi s sklepom o izvršbi, ki ga ta sklep spreminja) izpodbija iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Čeprav določitev deležev ni zgolj gola računska operacija, bi morala obrazložitev ponuditi vsaj miselni tok, ki je z uporabo pravnih pravil in življenjsko-logičnega sklepanja sodišče prve stopnje vodil do konkretnih vrednosti deležev.
Novi dolžnik ima v primeru izdaje sklepa o spremembi dolžnika le eno pravno sredstvo, tj. ugovor zoper pravno nasledstvo iz prvega odstavka 56.a člena ZIZ, s katerim lahko sklep o spremembi dolžnika (v zvezi s sklepom o izvršbi, ki ga ta sklep spreminja) izpodbija iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Pojem predkupne pravice določa 507. člen OZ, ki navaja, da se s pogodbenim določilom o predkupni pravici lastnik stvari (prodajalec) zavezuje, da bo predkupnega upravičenca obvestil o nameravani prodaji stvari določeni osebi ter o pogojih te prodaje ter mu ponudil, naj jo on kupi pod enakimi pogoji. Kot je sicer pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, morajo biti pogoji iz prodajne pogodbe bistveno enaki pogojem iz ponudbe, ki je bila dana predkupnemu upravičencu. Navedeno pomeni, da ponudba predkupnemu upravičencu ne sme biti bistveno manj ugodna od pogojev, pod katerimi je bila nepremičnina prodana tretji osebi.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da bi ravno morebiten obstoj fiktivne cene in posledično bistveno razlikovanje med ponudbo tožniku in prodajno pogodbo tretje tožencu, lahko predstavljalo kršitev predkupne pravice. Posledično pa je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da prirejene, pretekle cene ali hipotetični dogovori ne morejo vplivati na pravice tožnika kot predkupnega upravičenca, napačno.
Po opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbeA. A. ni oškodovanec, tekom dosedanjega trajanja kazenskega postopka pa tudi ni izkazal, da je premoženjska pravica oziroma posojilna terjatev njegovega pokojnega očeta ― oškodovanca B. B. do obdolženca sploh bila predmet zapuščine, in nadalje, da je prav on dedič te terjatve.
Čeprav opis obdolžencu očitanega dejanja zajema vse potrebne zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, pa je ta glede vprašanja oškodovanca(ev) nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, kar vsebinsko pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Iz utrjene sodne prakse namreč izhaja, da v času, ko je obsojencu dovoljeno obročno plačevanje stranske denarne kazni, zastaranje njene izvršitve ne teče1. Zastaranje pa ni teklo niti v času, ko je bil zoper obsojenca uveden stečajni postopek (St 1261/2021)2. Postopek osebnega stečaja je bil zoper obsojenca uveden 18. 8. 2021, pravnomočno pa se je zaključil 23. 5. 2025, tako da v tem času zastaranje ni teklo v skladu z drugim odstavkom 94. člena KZ-1.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da se v postopku začasne odredbe zagotavlja le kritje nujnih eksistenčnih potreb in še to le v primeru, če bi bilo njihovo zadovoljevanje brez izdaje začasne odredbe ogroženo. Začasna odredba tako ni namenjena kritju stroškov preživljanja, ki se bodo ugotavljali v rednem postopku.
Izpodbijani sklep nadalje nima razlogov, zakaj je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti določilo obveznost plačevanja preživnine od vložitve predloga dalje, to je od 24. 9. 2025.
Prav tako je odločitev sodišča v delu, ko je določilo denarno kazen za primer kršitve obveznosti iz začasne odredbe, nezakonita, saj ZNP-1, izrek denarne kazni predvideva zgolj v primeru kršitve odločitve sodišča o otrokovih stikih (103. člen ZNP-1).
Novejša sodna praksa je vračilo darila med bivšima zakoncema omejila na primere, kjer je odločilen nagib za darilo (in s tem tudi kavza darilne pogodbe) zakonska zveza z obdarjencem (zakonski zvezi lastna vera v dosmrtno skupno življenje). Gre za posebno kavzo, ki je čustvenega in ne racionalnega izvora. Ustaljeno je stališče, da ob razvezi ni dopustno zahtevati vrnitve darila, če je bil nagib kakšen drug od navedenega (npr. ekonomski).
Pogodba o preužitku, kot je opredeljena v 564. členu Obligacijskega zakonika, je po svoji pravni naravi tvegan (aleatoren) pravni posel, katerega bistvo ni nujno v takojšnjem in neprekinjenem izvajanju fizične oskrbe, temveč v zagotovitvi življenjske in socialne varnosti preužitkarja za čas, ko oziroma če bo tovrstno pomoč potreboval.
Z začasnimi odredbami se v družinskopravnih zadevah začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo koristi otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe.
Sodišče prve stopnje je tako svojo odločitev pravilno uprlo na mnenje CSD, ki je ugotovil ogroženost vseh otrok, torej tudi 15-letnega A. A. , ki je pod vplivom očeta in preko njega poskuša navezati stike oz. ugotoviti lokacijo, kamor se je predlagateljica s preostalimi ml. otroki zatekla, zaradi družinskega nasilja nad njimi.
Pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na obdobje po končani glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na okoliščine, ki so nastale po izdaji izpodbijanega sklepa so neupoštevne, ker niso zajete s časovnimi mejami pravnomočnosti izpodbijane odločitve. Gre namreč za t.i. objektivno nova dejstva, torej dejstva, ki v času odločanja sodišča prve stopnje še niso obstajala. V skladu s sodno prakso in pravno teorijo je namreč mogoče v pritožbi v skladu s 337. členom ZPP oz. 34. členom ZNP-1 uveljavljati le tista "nova" dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave (ne pa dejstev, nastalih kasneje), saj je to trenutek, do katerega se raztezajo časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe.
Sodna praksa tolmači določbo 189. člena DZ v smislu, da morata starša praviloma prispevati k preživljanju svojih otrok v istem deležu od svojih prejemkov, pri čemer se med prejemki staršev ne upoštevajo niti otroški dodatki niti regres za prevoz na delo in prehrano na delu. Pri oceni preživninske sposobnosti se skladno s sodno prakso ne upošteva le plača, ampak vsi redni in izredni dohodki, splošno premoženjsko stanje in tudi možnosti za pridobivanje dohodkov (pridobitni potencial).
Kot je nakazalo sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve, bo presoja sorazmernosti in potrebnosti oprave izvršbe z vsemi dovoljenimi sredstvi in na vse nepremičnine omogočena na predlog dolžnikov (tudi) v nadaljevanju postopka, zlasti v primeru poplačila z denarnimi sredstvi in prejemki dolžnikov ali poplačilom izven postopka. Prav tako je k tej presoji ves čas zavezano sodišče (3. člen ZIZ), ki bo v nadaljevanju opravilo izvršbo (le) v obsegu, ki je potreben za poplačilo, in sicer z milejšim izvršilnim sredstvom, če bo le-to omogočalo poplačilo terjatve.
Pregled zadeve pokaže, da sta udeleženca postopka v razmerju oče in hči.
Zahteva predlagateljice po dodelitvi dodatnega roka po mnenju sodišča druge stopnje predstavlja zgolj poskus zavlačevanja postopka in s tem čim daljšega ohranjanja stanja, kot je bil vzpostavljen s sklepom V N 81/2025 z dne 24. 3. 2025.
Prav tako po oceni sodišča druge stopnje ni bilo pogojev za odstranitev nasprotnega udeleženca z naroka. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da se udeleženka po preteku več kot enega leta in potem, ko je z nasprotnim udeležencem pred delovnim sodiščem sklenila sodno poravnavo, ne more bati tako intenzivno, da bi bila potrebna izključitev nasprotnega udeleženca iz zaslišanja.
Zgolj dejstvo, da je nasprotnemu udeležencu bil izrečen ukrep prepovedi približevanja po ZPND v trajanju enega leta še ne pomeni avtomatično, da sodišče mora na podlagi istih dejstev odločiti o podaljšanju tega ukrepa.
Navedene dejanske ugotovitve po oceni sodišča druge stopnje dajejo podlago za zaključek, da so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Nasprotna udeleženka ima duševno motnjo, zaradi česar ima hudo moteno presojo realnosti ter vzrokov ogrožanja (ogrožanja sebe in drugih) zaenkrat ni mogoče odvrniti z drugimi, milejšimi oblikami pomoči. Trenutno se pri njej izvaja nadzor z modifikacijo ter optimizacijo medikamentozne psihiatrične terapije, pri čemer je za stabilizacijo njenega zdravstvenega stanja potreben čas treh mesecev.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 935. člen OZ, saj navedena določba obravnava tako imenovana notorna dejstva. Gre za dejstva, ki so splošno znana, torej jih je v času sklepanja pogodbe poznala oziroma morala poznati tudi zavarovalnica. Pri čemer se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na očitno vidno prekomerno telesno težo, ki bi naj predstavljala večje rizike in posledično zavarovalnici naj ne bi mogle ostati neznane okoliščine pomembne za ocenitev nevarnosti.
Ob takšnih zaznavanjih bi bila uporaba 935. člen OZ, ki se nanaša na splošno znana dejstva in zahteve, da bi zavarovalnica morala sklepati, da gre za prekomerno telesno težo in posledično večje rizike, prestroga in nesorazmerna.
Iz dejstev navedenih v tožbi ne izhaja pravna posledica (ugotavljanje obsega zapuščine), ki jo s tožbenim zahtevkom zasleduje tožnica. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, saj ga tožnica po pozivu ni popravila na tak način, da bi z dajatvenim tožbenim zahtevkom od toženke zahtevala plačilo podedovane terjatve.
Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila. Navedena dolžnost banke je vezana na standard povprečnega potrošnika.
Neutemeljeni so upnikovi pritožbeni očitki v zvezi s tem, da je dolžnik kot poslovodna oseba in hkrati lastnik podjetja A. d.o.o. tudi zaposlen v tem podjetju. Kot je sodišče upniku obrazložilo že v dopisu z dne 26. 11. 2025 (in kot izhaja tudi iz listin, ki jih je v postopku predložil upnik - obvestila ZPIZ z dne 29. 9. 2025), je namreč dolžnik za polni delovni čas zavarovan kot družbenik in poslovodna oseba (direktor) družbe A. d.o.o. Navedeno v nasprotju s prepričanjem upnika pomeni, da dolžnik ni zaposlen v navedeni družbi in ne prejema plače in drugih stalnih denarnih prejemkov iz tega naslova, zaradi česar izvršba na njegovo plačo oziroma druge stalne denarne prejemke ni mogoča. Sodišče druge stopnje glede tega še dodaja, da lahko poslovodne osebe v družbi opravljajo funkcijo poslovodje tudi na podlagi statusno-pravnega razmerja, ne da bi bile z družbo v delovnopravnem razmerju, v takem primeru pa se za potrebe zavarovanja uporablja šifra zavarovanja 040, kot to iz izpiska iz registra ZZZS (l. št. 15) izhaja tudi za dolžnika. Po pojasnjenem se izkaže, da je sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da dolžnik ni zaposlen in da viri za to izvršilno sredstvo ne obstajajo, izvršbo na dolžnikovo plačo utemeljeno ustavilo.
V skladu z določbo 17. člena ZIZ je izvršbo mogoče dovoliti na podlagi izvršilnega naslova, med drugim na podlagi izvršljive sodne odločbe. V skladu z določbo petega odstavka 40. člena ZIZ mora upnik predlogu za izvršbo, če izvršilni naslov predstavlja tuja sodna odločba, poleg izvršilnega naslova priložiti tudi listine, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz 13. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je pri presoji teh pogojev v skladu z drugim odstavkom 13. člena ZIZ pravilno izhajalo iz določb Uredbe. V tem okviru je pravilno upoštevalo, da je v skladu z 39. členom Uredbe sodna odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v tej državi članici, izvršljiva tudi v drugih državah članicah, ne da bi jo bilo treba razglasiti za izvršljivo, ter da mora za namene izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, v skladu s prvim odstavkom 42. člena Uredbe vlagatelj v državi članici organu, pristojnemu za izvršitev, predložiti izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za ugotovitev njegove verodostojnosti, in potrdilo, izdano v skladu s 53. členom, ki potrjuje izvršljivost sodne odločbe, ter vsebuje izvleček sodne odločbe in po potrebi pomembne informacije o vračljivih stroških postopka ter izračun obresti. Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je upnik s predložitvijo zgoraj navedenih listin (točka 6 te obrazložitve) tem pogojem zadostil.
Pritožba tudi ne more uspeti z očitki o kršitvah, ki naj bi bile zaradi poteka postopka v nemškem jeziku in nemožnosti sodelovanja dolžnika v postopku, storjene v postopku pred avstrijskim sodiščem, in tudi ne z očitki v zvezi z neobstojem terjatve, ki je bila dolžniku v plačilo naloženo z zamudno sodbo. Že po pravilih slovenskega prava, ki ga je v zvezi z izvršitvijo zadevne zamudne sodbe treba uporabiti na podlagi 41. člena Uredbe, je izvršilno sodišče v skladu z načelom stroge formalne legalitete vezano na izvršilni naslov, in sicer tudi v primeru, ko gre za tujo sodno odločbo (17. člen ZIZ). V 52. členu Uredbe pa je tudi izrecno določeno, da pod nobenimi pogoji sodne odločbe, izdane v državi članici, ni dovoljeno preizkusiti glede vsebine v zaprošeni državi članici. Sodišče v izvršilnem postopku tako ni pristojno presojati utemeljenosti izdaje zadevne zamudne sodbe in obstoja terjatve, ki je v njej določena, prav tako pa tudi ne obstoja morebitnih procesnih kršitev v postopku, v katerem je bila izdana zadevna zamudna sodba. Takšne kršitve bi lahko dolžnik v skladu z relevantnimi procesnimi pravili uveljavljal le v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, v obravnavanem primeru torej v postopku pred avstrijskim sodiščem.
Upnik, ki mu je bil ugovor skupaj s pozivom vročen 7. 1. 2026, je 13. 1. 2026 vložil pravočasen in obrazložen odgovor na ugovor, v katerem se je določno opredelil do pravnih naziranj dolžnice, da vložitev predloga za dopustitev revizije preprečuje izvršbo, in jim s sklicevanjem na pravnomočnost izvršilnega naslova in vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov obrazloženo nasprotoval, v dokaz svojih navedb pa se je skliceval na pravnomočen izvršilni naslov. Prav tako se je obrazloženo opredelil glede predlaganega odloga izvršbe. Pravnim naziranjem upnika je v izpodbijanem sklepu (točki 8 in 9 obrazložitve) sledilo tudi sodišče prve stopnje.
Upnik je stranka postopka in ima na dolžnikov obrazložen ugovor pravico odgovoriti (prim. tretji odstavek 53. člena in prvi odstavek 57. člena ZIZ). Gre za zakonsko določen način dejanske izvedbe pravice do sodelovanja v izvršilnem postopku v fazi odločanja o utemeljenosti dovolitve izvršbe (22. člen Ustave RS). Pri tem pa upnik v odgovoru na ugovor ni omejen zgolj na trditve nasprotne stranke o dejstvih, ampak se lahko izjavi tudi o pravnih stališčih dolžnika in tako poskuša vplivati na odločitev sodišča o ugovoru.
Kljub sicer pravilni ugotovitvi, da razlogi, ki jih je v ugovoru uveljavljala dolžnica (vložitev predloga za dopustitev revizije), niso razlogi, ki preprečujejo izvršbo, na katero je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi ugovora oprlo v izpodbijanem sklepu, glede na zgoraj pojasnjeno upniku v obravnavani zadevi ni mogoče odreči pravice do povrnitve stroškov, ki so mu z vložitvijo obrazloženega odgovora na ugovor utemeljeno nastali. Stališče sodišča prve stopnje, da teh stroškov ni mogoče šteti kot stroškov, potrebnih za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ), je zato materialnopravno zmotno.