ZUP člen 6, 6/1, 66, 66/3, 140, 140/2, 222, 222/1. ZPNačrt člen 79, 79/11, 103, 103/1, 103/2, 104, 104/1, 108, 108/2. ZUS-1 člen 20, 20/3. ZUstS člen 23, 23. Uredba o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (2007) člen 9, 9/3.
komunalni prispevek - popolna vloga - potek instrukcijskega roka - sprememba materialnega predpisa - tožbena novota - podzakonski akt - zahteva za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskega akta - predložitev dokaza
Odlok o komunalnem prispevku ni določal, kaj mora vsebovati vloga za odmero komunalnega prispevka, zato PGD ni sestavni del popolne vloge. Zato je napačno stališče tožene stranke, da je tožnikova vloga za odmero komunalnega prispevka postala popolna šele s predložitvijo zahtevane dokumentacije, ampak se šteje, da je bila popolna že ob sami vložitvi.
Navedeni potek upravnega postopka kaže, da je bil instrukcijski rok za izdajo in vročitev odločbe prekoračen zaradi razlogov na tožnikovi strani, zaradi česar je upravni organ v zadevi odločil pravočasno – takrat ko so se za odmero komunalnega prispevka stekli vsi pogoji in je tožnik predložil zahtevana dokazila.
URS člen 14, 22, 23, 25, 49. ZUP člen 214. ZUS-1 člen 2, 64, 64/3. ZSS člen 23, 24, 29. ZDT člen 23, 23/1, 23/3, 56, 56/1, 66.a, 66.a/2, 66.a/4. ZS člen 28. Državnotožilski red člen 68, 69, 69/1, 69/2.
napredovanje državnega tožilca - ocena tožilske službe - kriteriji za oceno kakovosti dela tožilca - test očitne (ne)razumnosti - polje proste presoje
Zaradi določila 1. odstavka 23. člena ZDT in zato, ker se v postopku za ocenjevanje dela državnih tožilcev, za napredovanje državnih tožilcev, za določitev kriterijev za napredovanje, smiselno uporabljajo določbe Zakona o sodniški službi, kolikor ZDT ne določa drugače - po ZSS pa je pravica do napredovanja zakonska pravica sodnika, če sodnik za to izpolnjuje določene zakonske pogoje- tudi za državnega tožilca velja, da ima pravico do napredovanja, če izpolnjuje zakonske pogoje.
Niti dokončen zapisnik, izdan na podlagi 69. člena Državnotožilskega reda, niti ocena tožilske službe, izdana s strani vodje državnega tožilstva, nista upravna akta oziroma posamična akta, izdana v upravni zadevi, za katero bi se smiselno moral uporabljati ZUP (4. odstavek 66.a člena ZDT), kajti s tema dvema aktoma še ni odločeno o pravici tožilca do napredovanja v plačilni razred. Vezanost na smiselno uporabo ZUP velja šele za izpodbijani prvostopenjski sklep tožene stranke. Ne drži namreč stališče tožene stranke, da je Državnotožilski svet „
vezan na strokovne nadzorstvene ugotovitve in jih ni upravičen vsebinsko preizkušati“
in da posledično v postopku po zavrnitvi ugovora tožilke s strani pregledovalca „
ni več mogoče uspešno uveljavljati ponovljenih ugovorov zoper zapisnik“.
Vprašanje kriterijev za oceno kakovosti dela tožilca ne spada v prosto polje presoje. Po določilu 3. odstavka 23. člena ZDT se za določitev kriterijev za napredovanje smiselno uporabljajo določbe ZSS. Ti kriteriji pa so navedeni in deloma opredeljeni v 28. in 29. členu ZSS in med njimi sploh ni pojma „kvaliteta dela“, ki so ga v predmetnem postopku uporabili pregledovalec, vodja državnega tožilstva in tožena stranka v izpodbijanem sklepu. Upravno sodišče je glede uporabe kriterijev iz 29. člena ZSS že zavzelo stališče, da je polje proste presoje pri uporabi teh kriterijev oziroma meril omejeno po eni strani z besedilom posameznih točk iz 29. člena ZSS, po drugi strani pa je omejeno z testom očitne (ne)razumnosti, pri čemer je to polje proste presoje bolj zaprto, čim bolj je posamezni kriterij možno meriti z objektivnimi pokazatelji, ki so statistično merljivi oziroma uresničljivi
ZUstS člen 21, 23, 23a, 45. ZUreP-1 člen 179, 180.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - kriteriji za določitev nadomestila - namembnost stavbnega zemljišča - stanovanje v poslovnih prostorih - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa
Posegi v zvezi s spremembo namembnosti objekta iz poslovne v stanovanjsko oziroma poslovno-stanovanjsko ali pa novogradnjo brez gradbenega dovoljenja ne predstavljajo kriterija za določanje namembnosti stavbnega zemljišča, saj gre še vedno za stanovanja za stalno ali začasno bivanje. Zato ni mogoče trditi, da je bil pri oblikovanju skupine a3) v Odloku kot merilo uporabljen kriterij namembnosti stavbnega zemljišča (61. člen ZSZ/84), ampak drug kriterij, zaradi česar v obravnavanem primeru ne bi smel biti uporabljen pri izračunu nadomestila po merilu namembnosti stavbnega zemljišča.
V zvezi s tožbenimi navedbami glede neustavnosti (tako) velikega razpona v točkovanju stalnega in občasnega bivanja sodišče poudarja, da je predmet odločanja v upravnem sporu presoja zakonitosti dokončnega upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikov pravni položaj. V konkretnem primeru to pomeni zgolj presojo zakonitosti uporabe skupine a3) kot merila po namembnosti stavbnega zemljišča in z njo povezanega točkovanja. Sodišče nima pooblastila, da bi poseglo v sporne določbe Odloka na način, kot to velja za Ustavno sodišče (21. člen v zvezi s 45. členom ZUstS). Prav tako ne more vložiti zahteve za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskega akta, saj to lahko storijo le subjekti iz 1. odstavka 23.a člena ZustS. Sodišče lahko v skladu s 1. odstavkom 23. člena ZUstS le v primeru, kadar pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti.
ZMZ člen 2, 13, 23, 28, 55, 55/1-5, 55/1-6. ZS člen 3, 11. URS člen 3.a, 3.a/3, 3, 3/1, 17, 18, 125, 156. MKVČP člen 1, 3, 13. Direktiva 2004/83/ES člen 2/c, 2/e, 9, 13, 15/b, 18. PES člen 9, 10, 63, 249. Direktiva 2005/85/ES člen 8, 10, 12/c, 23, 24.
priznanje mednarodne zaščite - posredni učinek prava EU - pospešeni postopek - načelo lojalne razlage prava EU - standard dokazovanja - dokazno breme - strogi test presoje - obrnjeno dokazno breme - načelo subsidiarnosti - varstvo človekovih pravic
Bistveno vprašanje za razrešitev tega upravnega spora je, kako razlagati in uporabiti določili 5. in 6. alinee 55. člena ZMZ v konkretnih okoliščinah primera, ko je tožnik v upravnem postopku uveljavljal in dokazoval na dovolj prepričljiv način (t.i. „arguable claim“), da obstajajo resni razlogi za to, da bo, če bo odstranjen v izvorno državo, mučen ali ubit in mu bo kršena pravica iz 18. oziroma 17. člena Ustave ali 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Restriktivna razlaga določila 6. alinee 55. člena ZMZ pomeni, da bi tožena stranka smela to določilo uporabiti samo, če bi ugotovila, da je tožnik v konkretnem primeru vložil prošnjo z edinim namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Izognitev možnemu nasprotju med 5. alineo 55. člena ZMZ in v ustavno-pravnem standardu v zvezi z 18. in 22. členom Ustave, je možna samo ob upoštevanju pravila o restriktivni razlagi pospešenega postopka, ob upoštevanju pravila, da je treba v dvomu odločiti v korist prosilca in ob upoštevanju strogega dokaznega testa v zvezi s pojmi „utemeljen razlog“, „najkrajši možen čas“ in „možnost“ iz določila 5. alinee 55. člena ZMZ.
Azilno pravo EU ne opredeljuje pospešenega postopka tako, kot ga opredeljuje ZMZ. Ker pravica do subsidiarne zaščite (določilo 2. alinee 28. člena ZMZ oziroma določilo 15(b) člena Direktive št. 2004/83/ES) „ustreza 3. členu MKVČP“ in je „ta temeljna pravica iz MKVČP del splošnih načel prava Skupnosti“ in ker ravno tako velja za elemente pravice do statusa begunca, da jo evropski zakonodajalec veže na pravno relevantne okoliščine pravice iz 3. člena MKVČP, mora tožena stranka upoštevati tudi standarde Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z določilom 3. člena MKVČP, ko odloča o prošnji za mednarodno zaščito. Standardi ESČP so v tovrstnih primerih odvisni od tega, ali ima tožnik utemeljen oziroma prepričljiv zahtevek (t.i. „arguable claim“) ali ne.
ZPPVS člen 6. ZUS člen 4, 4/1, 18, 18/1, 34, 34/1, 34/1-4. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
verska skupnost - vpis v evidenco verskih skupnosti - pravni interes za tožbo v upravnem sporu
Glede na dikcijo 6. člena ZPPVS je vpis v evidenco verskih skupnosti mogoč samo v primeru, da gre za versko skupnost. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko je v zvezi z vlogo za vpis v evidenco delujočih verskih skupnosti ugotavljala, ali A.A.A. opravlja versko dejavnost in s tem ugotavljala, ali gre za versko skupnost. V zvezi s kriteriji pri presoji, ali A.A.A. opravlja versko dejavnost, se sodišče sklicuje na stališče, ki ga je v zvezi z vprašanjem verskih skupnosti zavzelo ESČP v sodbi Hasan in Chaush v. Bolgarija z dne 26. 10. 2000 (Application no. 30985/96) v paragrafu 62, v katerem je izhajalo iz tega, da verske skupnosti po tradiciji obstajajo v obliki organiziranih struktur in sledijo pravilom, ki so po prepričanju njihovih pripadnikov božanskega izvora. ESČP v navedeni sodbi s tem v zvezi izpostavlja tudi verske obrede, ki imajo za vernike sveti pomen oziroma vrednost, kolikor jih vodijo verski voditelji oziroma duhovniki v skladu s pravili vere. Za obstoj pravnega interesa mora biti izkazano (v dvomu je dokazno breme na tožniku), da bi ugoditev tožbi za tožnika pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da si bo na ta način izboljšal svoj pravni položaj. Prvotožnik pa niti ne pove, v čem bi ugoditev predmetni tožbi zanj kot fizični osebi (in ne kot zakonitemu zastopniku A.A.A.) pomenila določeno pravno korist. V tem postopku se namreč varujejo pravni interesi A.A.A. in ne njenih posameznih članov.
ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1. ZDT člen 10, 10.a, 10.b, 10.c. URS člen 14, 22, 25, 34, 35, 157, 157/2.
skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala - sklep o prenehanju dodelitve v skupino - upravni spor
Stranka lahko vloži tožbo v upravnem sporu zaradi presoje zakonitosti akta samo zoper upravni akt, zoper druge akte pa samo, če tako določa zakon (drugi stavek 1. odstavka 2. člena ZUS-1). ZDT ne določa, da bi tožilec imel možnost vložiti tožbo v upravnem sporu zoper akt o prenehanju dodelitve v Skupino, ZSS pa za kadrovanje v Skupini ni mogoče smiselno uporabiti zaradi specifičnosti funkcije in potreb Skupine, ki ni primerljiva z nobeno institucijo v sodstvu. Zato bi bilo mogoče šteti, da je tožnik imel možnost sodnega varstva na podlagi 2. člena ZUS-1 le v primeru, če je mogoče izpodbijani akt šteti za upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1. Vsekakor je izpodbijani akt javnopravni, enostranski akt, četudi izdan na predlog generalnega državnega tožilca in po predhodnem mnenju vodje skupine. Gre za oblastveni posamični akt. Vendar pa s tem aktom ni bilo odločeno o nobeni pravici ali obveznosti, ali pravni koristi tožnika. Izpodbijana odločitev sicer ima vpliv na njegovo pravno korist glede na to, da za čas dodelitve v skupino tožilcu pripada plača vrhovnega državnega tožilca, vendar je primarna odločitev prenehanje dodelitve v Skupino, zato izpodbijana odločitev ni odločitev o plači, ki kot izvedena odločitev zgolj sledi v nadaljnjem postopku odločitvi o prenehanju dodelitve v Skupino. V povezavi s tem, da ne gre za odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, je glavni razlog, da sodišče šteje, da ne gre za upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-, v tem, da izpodbijani akt ni izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije. Po mnenju sodišča pa tudi zaradi varstva javnega interesa iz narave stvari ne izhaja, da bi bilo treba šteti odločitev iz 4. odstavka 10.b. člena ZDT za upravno zadevo.
Ker tožena stranka ni odločila o pravici ali pravnem interesu tožnika v zvezi z izvrševanjem upravne funkcije tožene stranke, v predmetni zadevi tudi ne gre za poseg v pravico iz 22. člena Ustave.
URS člen 155, 155. Uredba o plačilih za ukrepe Programa razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004–2006 za leto 2006 člen 14/3, 14/4, 13, 13/29, 14, 14/3, 14/4, 13, 13/29, 14.
kmetijstvo - neposredna plačila v kmetijstvu - retroaktivnost
Stališče drugostopenjskega organa, da s sklicevanjem na kasnejšo določbo Uredbe PRP/2007 (ki je bila uveljavljena 2. 3. 2007 in velja za leto 2007) in z razlogovanjem na njeni podlagi, da se upravičencem do plačil za leto 2006 po 31. 8. 2006 opravljeno izobraževanje upošteva kot izpolnitev (dela) obveznosti za leto 2007, lahko utemelji pravilnost svoje razlage spornih določb Uredbe PRP/2006 (veljavne za leto 2006), je zmotno. Zmotno je tudi zato, ker Uredba PRP/2007 obveznosti izobraževanja ne ureja za nazaj (za leto 2006) in je tudi (čeprav morda delno ali posredno) ne more, kajti povratni učinek ima lahko le zakon (155. člen Ustave RS).
Sodišče kot pravno relevantnega ne more upoštevati tožbenega ugovora neenakosti pred zakonom, ki ga tožnica podaja zgolj pavšalno, brez konkretnih navedb in dokazil o tem, da je šlo za enako dejansko stanje kot v tožničinem primeru tudi v primeru družine pisatelja A.A..
URS člen 14, 49, 58. ZVis člen 1, 6, 7, 10, 10/4, 38.a, 38.a/3, 41, 41/4, 66, 71. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 27, 27/1-2. ZUP člen 4, 210.
zavrnitev doktorata - avtonomija državne univerze - načelo enakega obravnavanja - upravni spor - smiselna uporaba določb ZUP
Sodišče je v upravnih sporih članici državne univerze na podlagi 58. člena Ustave, 2. alinee 2. odstavka 6. člena in 4. odstavka 10. člena ZVis že priznalo sposobnost samostojno vlagati tožbo v upravnem sporu. To pomeni, da je članica državne univerze tudi lahko samostojno tožena v upravnem sporu.
Državna univerza je avtonomna institucija na vseh področjih razen na dveh. Državna univerza ni avtonomna v ravnanjih na tistem področju oziroma v tistih primerih, ko njeno ravnanje pomeni kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavno-pravnega varstva, kajti ravnanje državne univerze ne more biti neodvisno od ustavnih določb. In drugič: državna univerza ni avtonomna glede financiranja, ker naj bi po določilu 2. odstavka 58. člena Ustave to področje urejal zakon.
Načelo enakega dostopa do izobraževanja se nanaša tudi na dostop do doktorskega študija in pridobitve doktorskega naziva, kar je še posebej pomembno v tistih primerih, ko je pridobitev doktorskega naziva pogoj za zaposlitev, ker pride v tem primeru v okvir relevantnih določil tudi ustavna določba o enakosti dostopa do delovnega mesta (3. odstavek 49. člena Ustave). Odločitev o zavrnitvi predložene doktorske disertacije je brez dvoma odločitev o izgubi statusa študenta oziroma gre brez dvoma za odločitev o zadevi v zvezi s študijem. Zoper takšno odločitev ima zato stranka sodno varstvo v upravnem sporu (71. člen ZVis), kar pa še ne pomeni, da prizadeta stranka lahko uveljavlja kateri koli tožbeni ugovor zoper omenjeno dokončno odločitev. V tovrstnih upravnih sporih je presoja zakonitost izpodbijanega akta s strani sodišča omejena. Sodišče se namreč ne more oziroma ne sme spuščati v presojo procesa ocenjevanja članov komisije, razen kolikor tožnik ne vzpostavi domneve o obstoju diskriminacije na prepovedanih podlagah, česar pa tožnik v tožbi v konkretnem primeru ni uveljavljal.
Iz besedila člena 32(3) Direktive št. 2005/85/EC izhaja, da ta predhodni postopek v nacionalni zakonodaji naj ne bi pomenil le tega, da pristojni organ zgolj ugotavlja, ali je stranka predložila nek nov pomemben element z vidika pogojev za mednarodno zaščito, ali tega ni storila, ampak iz direktive izhaja, da naj bi pristojni organ te nove „elemente“, „navedbe“, „ugotovitve“ tudi „predhodno obravnaval“ (32(1) in (3) člen direktive. Iz Direktive št. 2005/85/EC nedvomno izhaja, da je nov dokaz lahko „navedba“ ali „element“ - torej listinski dokaz ali ustne navedbe.
V konkretnem primeru tožnica ni bila prisotna ob tem, ko je njen pokojni oče podal izjavo na zapisnik dne 16. 7. 2008, čeprav bi njena starost 14 let in 7 mesecev, zgolj na starost vezana splošna raven sposobnosti razumeti položaj in čustveno-intelektualna stopnja razvoja skoraj petnajstletnega dekleta, dejstvo, da je oče podajal izjavo v bolezenskem stanju ter dejstvo, da bi negativna odločitev upravnega organa imela za posledico vrnitev tožnice z bolnim očetom na A., govorili za to, da bi zaradi različnih tveganj, ki so vezana na najbolj temeljne vidike varnosti deklet v starosti okrog 15 let na A., tožena stranka morala sprejeti tudi izjavo tožnice na zapisnik.
Uporaba nacionalnih določb ZMZ, ki implementirajo Direktivo EU št. 2004/83/EC, katera vzpostavlja zgolj minimalne standarde (63(1)(c) člen Pogodbe o Evropski skupnosti, Uradni list RS, št. 7/2004 – MP št. 27/2004), mora biti v skladu z ostalimi mednarodnimi obveznostmi Republike Slovenije.
URS člen 25. ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-2. ZTuj-1 člen 25, 25/1, 25/3, 26, 26/2, 30, 30/1, 32, 32/1, 35. Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15 marca 2006 o zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja člen 5, 5/1, 13, 13/2.
zavrnitev vstopa na meji - učinkovito pravno varstvo - odločba v obliki standardiziranega obrazca
Tožnik ima sicer prav, da bi moralo biti v prvostopenjskem aktu, ki je bil izdan na standardiziranem obrazcu, posebej navedeno, katere listine bi moral predložiti za to, da mu ne bi bil zavrnjen vstop, in na podlagi katerega konkretnega zakonskega člena je policist ugotovil enega izmed alternativno postavljenih pogojev iz rubrik pod točko I. standardiziranega obrazca. Šele na tej podlagi ima namreč stranka zagotovljeno pravico do učinkovitega pravnega sredstva v smislu 25. člena Ustave. Temu namenu služi določba 2. odstavka 13. člena Uredbe (ES) št. 562/2006.
Razloge za zavrnitev vstopa pod rubriko I. je treba razlagati tako, da so postavljeni alternativno, ne pa kumulativno, kot navaja tožnik, saj to izhaja iz smisla določbe glede na to, da gre za samostojne in enakovredne razloge. Kršenje pravil o posedovanju potrebnega upravnega dovoljenja za bivanje v Sloveniji zaradi dela in povezavi s tem, da tožnik ob poskusu prehoda meje tudi ni izkazal potrebnega dovoljenja za delo, po oceni sodišča pomeni zadostno grožnjo javnemu redu v smislu uporabe Uredbe (ES) št. 562/2006.
asistenca policije sodnemu izvršitelju - drugo sodno varstvo
Iz tožbenih navedb in podatkov ter dokazov, ki jih je posredovala tožeča stranka izhaja, da so vsa očitana dejanja tožene stranke, s katerim naj bi se poseglo v njene ustavne pravice, povezana z izvršilnim postopkom, v katerem ima tožeča stranka na podlagi 1. odstavka 52. člena ZIZ v celoti zagotovljeno tudi varstvo ustavnih pravic (125. člen in 4. odstavek 15. člena Ustave RS). ZIZ namreč ne vsebuje določbe, po kateri bi bilo varstvo ustavnih pravic v sodnem izvršilnem postopku izključeno.
ZNP člen 21, 37, 1, 19, 20, 20, 21, 37, 1, 19. URS člen 157, 157. ZZDej člen 47. ZUS-1 člen 1, 4, 1, 4.
stvarna pristojnost - upravni spor - poseg v človekove pravice - mladoletni otrok - klavzula subsidiarnosti - izvrševanje starševskih pravic - hospitalizacija
Kadar tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu za sodno varstvo človekovih pravic z ugotovitvenim zahtevkom zoper določena dejanja, mora natančno opredeliti, katera konkretna dejanja naj bi kršila človekove pravice, kdo jih je storil (kolikor so oziroma bi glede na naravo stvari te okoliščine tožniku morale biti znane), varstvo katerih človekovih pravic stranka uveljavlja in kaj zahteva od sodišča, da naj odloči v izreku sodne odločbe (tožbeni predlog). Sodišče mora upoštevati dva kriterija za presojo, ali lahko uporabi klavzulo subsidiarnosti ali ne ter kakšna mora biti odločitev v izreku sodne odločbe, ko uporabi klavzulo subsidiarnosti. Prvi kriterij je vprašanje, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to; drugi kriterij pa je, da mora biti takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Šele pozitiven odgovor na obe vprašanji je lahko podlaga za to, da se upravno sodišče iz tega razloga izreče za nepristojno. Temeljna določba, ki govori za to, da imata tožnici sodno varstvo pravic (razen pravice mladoletne A.A. do stikov z bratom) zagotovljeno pred okrožnim sodiščem v nepravdnem postopku, je določilo 21. člena ZNP. Okrožno sodišče v nepravdnem postopku pri "odločanju o stanju" ugotavlja tudi, ali je prišlo do kršitev pravic prve tožeče stranke do zasebnosti, družinskega življenja, osebnega dostojanstva in osebne svobode oziroma svobode gibanja, ki jih otroku lahko povzroči tudi kateri izmed staršev z ravnanjem v nasprotju z zakonom, ter pravice do zasebnosti in družinskega življenja oziroma starševske pravice iz 54. člena Ustave drugo tožeče stranke. Narava obravnavane zadeve je takšna, da je ni mogoče obravnavati v upravnem sporu, kajti morebitna odločitev Upravnega sodišča o temeljnem zahtevku tožnic, to je, da se A.A. bodisi dovoli zapustiti zdravstveno oskrbo pri toženi stranki zaradi tega, ker naj bi bil poseg v A.A. pravice storjen na način, ki ga zakon ne predpisuje (3. odstavek 15. člena Ustave), ali pa da se to ne dovoli, ker do posega in kršitve pravic ni prišlo, v razmerju do tožene stranke sicer ne bi kršila zakonskih določil o razmejitvi pristojnosti med Upravnim sodiščem in okrožnim sodiščem, vendar bi takšna odločitev zaradi narave zadeve (2. odstavek 1. člena ZNP) hkrati nujno pomenila tudi odločitev o razmerju med drugo tožečo stranko in prizadeto stranko glede izvrševanja starševskih pravic, za kar pa obstaja primarno sodno varstvo pred okrožnim sodiščem v nepravdnem postopku.
veljavnost predpisov in njihovo objavljanje - gostinstvo - obratovalni čas
Sklep, ki na splošno določa merila za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov, je splošen akt, po vsebini pa predpis lokalne skupnosti, ki ga je treba pred veljavo objaviti v uradnem glasilu, ki ga določi lokalna skupnost. Obveznost objave občinskih predpisov določa 154. člen Ustave, povzema pa jo tudi Zakon o lokalni samoupravi. Ob ugotovitvi, da Merila za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času, niso bila objavljena, organ v ponovnem postopku nanje svoje odločitve ne sme opreti.
svobodna gospodarska pobuda - učinkovito pravno sredstvo - zdravstvena dejavnost - nadzor nad opravljanjem dejavnosti
Ker se svoboda gospodarske pobude tudi na zdravstvenem področju ne sme izvajati tako, da bi bilo to v nasprotju z javno koristjo (2. odstavek 74. člena Ustave), izpodbijani sklep ne pomeni posega v omenjeno pravico tožeče stranke v smislu 3. odstavka 15. člena Ustave, ampak le način uresničevanja pravice iz 74. člena Ustave. Izpodbijani sklep namreč pomeni pravno podlago za dostop do zasebnih prostorov in pregled določenih sredstev, evidenc in podatkov, ki so v lasti tožnika oziroma je tožnik za njihovo varstvo odgovoren. Stopnja vpliva, ki ga ima izpodbijani akt na pravno zavarovano pravico tožnika, je pravno pomemben element tudi za presojo zakonitosti tega akta. Ker je z izpodbijanim sklepom zgolj sprožen postopek nadzora glede izvajanja določene dejavnosti tožnika in nič drugega, je sodišče štelo, da je izrek sklepa dovolj jasen in da ne potrebuje dodatne obrazložitve, saj iz določila 1. odstavka 3. člena ZZDej izhaja, da tožeča stranka lahko opravlja predmetno dejavnost, če izpolnjuje z zakonom določene pogoje. ZZDej sicer nima posebnih določb o izvajanju nadzora nad predmetno dejavnostjo. Ima le splošno določilo o upravnem nadzoru, ki ga izvaja ministrstvo za zdravje. Vendar to določilo zadošča, saj je treba določbo 1. odstavka 76. člena ZZDej, ki se nanaša na zavode, uporabiti v smiselni povezavi z določilom 3. člena ZZDej in 2. odstavka 76. člena ZZDej.
določitev liste kandidatov za volitve Državnotožilskega sveta - začasna odredba - volitve članov Državnotožilskega sveta - pravno varstvo volilne pravice med kandidacijskim postopkom za (nadomestne) volitve članov Državnotožilskega sveta
Volitve članov Državnotožilskega sveta izmed državnih tožilcev so v zakonu urejene tako, da omogočajo varstvo ustavne pravice iz 44. člena URS tudi že v prvem delu postopka, saj zakon vsebuje posebna določila glede oblikovanja kandidatnih list. Čeprav pri teh volitvah ne gre za uresničevanje volilne pravice iz 43. člena URS, je glede na osnovno podobnost zakonske ureditve volilnega postopka, določenega v 22. in naslednjih členih ZS, na katere napotuje 1. odstavek 21. člena ZDT, z zakonsko ureditvijo volilnega postopka po ZVDZ, katerega temeljna značilnost je tudi ločena ureditev postopka sodnega varstva za fazo kandidiranja in za fazo ugotavljanja volilnega izida, po mnenju sodišča smotrno, da se sodno varstvo dopušča že po kandidacijski fazi volilnega postopka. Sodišče je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na Pojasnila tožene stranke za izvedbo ter na vse akte in dejanja, opravljena na podlagi teh Pojasnil. Po mnenju sodišča so po svoji pravni naravi Pojasnila splošni akt (interne narave), ti pa ne uživajo sodnega varstva v upravnem sporu. Pojasnil, ki ju s tožbo izpodbijana tožnika v upravnem sporu, ni mogoče šteti za posamični akt, ki bi bil lahko dopusten predmet upravnega spora. V obravnavanem primeru tožnika s (skupno) pritožbo in tožbo izpodbijata več aktov oziroma dejanja tožene stranke, vendar to niso akti, ki se izvršujejo po določilih ZUP. Zato je sodišče zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe presojalo po določilu 3. odstavka 32. člena ZUS-1.
vezanost na Ustavo in zakon - poprava krivic - upravni spor
Upravno sodišče v upravnem sporu, ki je namenjen presoji zakonitosti posamičnega akta (1. odstavek 157. člena Ustave, 1. in 2. člen ZUS-1), ne more oziroma ni pristojno, da bi tožeči stranki zagotovilo sodno varstvo zaradi kršitev, ki naj bi jih tožniku povzročil bivši enopartijski sistem, če zakonodajna veja oblasti sodnega varstva in poprave škode, kot jo uveljavlja tožnik, ni uredila v pravnih predpisih.
načelo enakosti pred zakonom - test arbitrarnosti - dodelitev neprofitnega stanovanja v najem - prepoved diskriminacije
Šele ko državljan tretje države pridobi status rezidenta za daljši čas, pride v poštev prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva, pa še takrat pod nadaljnjim pogojem, da gre za vprašanje pogojev prebivanja za državljana tretje države, ki uživa status rezidenta za daljši čas v drugih državah članicah, kot je tista, ki jim je dodelila ta status. Določilo 2. odstavka 14. člena Ustave je splošno pravno načelo, ki ga sodišče uporablja takrat, ko stranka uveljavlja diskriminacijo v zvezi s pravnim upravičenjem, ki ni temeljna človekova pravica v smislu 1. odstavka 14. člena Ustave. Po testu arbitrarnosti je tožnik upravičeno diskriminiran, če za to obstoji objektivna in upravičena podlaga, to pomeni, da mora (zakonodajalec in) tožena stranka bistveno enake primere obravnavati enako, bistveno neenake pa različno. Med državljani ne sme biti nedopustne diskriminacije v zvezi z možnostjo pridobitve neprofitnega stanovanja v najem, ni pa nedopustno razlikovanje glede pravice socialnega varstva med državljani Slovenije in državljani držav, ki niso članice Evropske unije. Splošno ustavno načelo, da je Slovenija socialna država, ki se ne omejuje na državljane Republike Slovenije, ne more vplivati na drugačno sodno presojo v tem upravnem sporu, ker je ta določba tako splošna in pušča tolikšno polje proste presoje zakonodajalcu, da sodišče ni našlo razlogov, da bi postopek prekinilo po določilu 156. člena Ustave. Pravice iz Evropske socialne listine niso iztožljive pravice
nezakonito dejanje - začasna odredba - odstranitev vrtnih lop - upravni spor - posamičen akt - poseg v človekove pravice
Javna obvestila in javni pozivi niso posamična dejanja niti posamični akt v smislu določbe 2. člena ZUS-1, saj niso naslovljeni na poimensko določene osebe in tožniku ne morejo povzročiti nobene z zakonom (ne)dovoljene posledice, ker pravno ne učinkujejo. Zato tudi ne morejo poseči v posameznikove z ustavo varovane pravice.
drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe - odredba preiskovalnega sodnika - zaseg predmetov - predkazenski postopek - upravni spor - varstvo ustavnih pravic - hišna preiskava
Sodno varstvo zoper kršitve človekovih pravic v predkazenskem postopku je tožniku zagotovljeno v kazenskem postopku že ob odločitvi v sodnem preizkusu obtožnice in izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper kazensko sodbo.