Če upnik predlaga izvršbo na nepremičnino, ki je vpisana v zemljiški knjigi, mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti lastništvo nepremičnine (prvi odstavek 168. člena ZIZ). Izvršbo na nepremičnino sme dovoliti le, če ugotovi, da je kot lastnik nepremičnine v zemljiški knjigi vknjižen dolžnik (prvi odstavek 168. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 32. člena ZIZ). Če je lastninska pravica v zemljiški knjigi vpisana na nekoga drugega, morata sodišče in upnik postopati, kot je to določeno v tretjem do šestem odstavku 168. člena ZIZ. V takem primeru mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice (tretji odstavek 168. člena ZIZ). Na podlagi te listine sodišče vpis opravi po uradni dolžnosti (četrti odstavek 168. člena ZIZ). Izjema velja, če je bil predlog za vpis lastninske pravice na dolžnika na podlagi takšne listine že vložen. V takem primeru namreč ni razloga, da bi sodišče na podlagi iste listine vpis predlagalo še po uradni dolžnosti. Če upnik nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko vpis te pravice na dolžnika zahteva s tožbo (peti odstavek 168. člena ZIZ). V takem primeru se vpis opravi na podlagi sodne odločbe, ki jo upnik pridobi v takšnem pravdnem postopku. Postopek v smislu petega odstavka 168. člena ZIZ je tudi zapuščinski postopek, v katerem zapuščinsko sodišče izda sklep o dedovanju, ki je po pravnomočnosti v skladu s 6. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1 listina, primerna za vknjižbo lastninske pravice dediča (dolžnika) na določeni nepremičnini.

Tako takrat, ko upnik že ob vložitvi predloga za dovolitev izvršbe na nepremičnino, pri kateri kot lastnik v zemljiški knjigi ni vpisan dolžnik, razpolaga z listino, primerno za vpis dolžnikove lastninske pravice (in to listino že s predlogom predloži izvršilnemu sodišču, ki vpis nato opravi po uradni dolžnosti (četrti odstavek 168. člena ZIZ), oziroma je na njeni podlagi vpis lastninske pravice na dolžnika že predhodno predlagan), kot tudi takrat, ko bo sodna odločba, ki bo podlaga za vknjižbo lastninske pravice na dolžnika, v ustreznem postopku šele izdana in se bo vpis lastninske pravice na dolžnika lahko opravil šele po pravnomočnosti takšne sodne odločbe, se izvršilni postopek v skladu z izrecno določbo šestega odstavka 168. člena ZIZ nadaljuje šele po pravnomočnosti sklepa o vpisu. Navedeno pomeni, da lahko izvršilno sodišče izvršbo na nepremičnino zoper dolžnika dovoli šele, ko (in če) je ta v zemljiški knjigi vpisan kot njen lastnik. Vse do pravnomočnosti sklepa, s katerim zemljiškoknjižno sodišče odloči o vpisu, pa je postopek odločanja o predlogu za izvršbo na to nepremičnino prekinjen.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi toženka morala ugovor ničnosti oziroma navideznosti (neobstoj) sklenjene prodajne pogodbe uveljavljati že v predhodnem sodnem postopku, v katerem je bila izdana zamudna sodba. Sodišče je tudi pravilno odločilo, da ni bilo dolžno prekiniti obravnavanega postopka. Sodišče je pravilno obrazložilo, da ugotovitev ničnosti sklenjenih prodajnih pogodb ne predstavlja prehodnega vprašanja v tem postopku, saj rešitev tega pravnega vprašanja ne more spremeniti odločitve sodišča v tem postopku oziroma to vprašanje v konkretnem postopku ni pravno relevantno. Tudi če bi sodišče odločilo, da sta pogodbi nični oziroma ne obstajata, prikrivata pa neke druge pogodbe, takšna ugotovitev ne more biti podlaga za izbris vknjižbe lastninske pravice tožnika, ki temelji na sodni odločbi.

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo se uporablja samo glede poslovnih pridobitev stvarnih pravic glede nepremičnine. Tožnica pa takšnega pravnega posla, pri katerem bi se zanašala na podatke v zemljiški knjigi in bi ji pri tem nastala škoda, ni sklenila.

Za presojo pasivne legitimacije v tem sporu je odločilno, kdo je imel pravico uporabe na spornih nepremičninah v času lastninjenja. Lastnik nepremičnine je postala fizična oziroma pravna oseba, ki je ob uveljavitvi zakona imela na nepremičnini pravico uporabe in je na njej dejansko izvajala to pravico (2. in 3. člen ZLNDL). Tisti, katerega pravica uporabe se je 25. 7. 1997 ex lege pretvorila v lastninsko pravico, je pridobil lastninsko pravico na originaren način. Pred lastninjenjem pa se je pravica uporabe prenašala tudi izvenknjižno. Za veljavnost prenosa oziroma priznanja pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj, zemljiškoknjižni podatki pa takrat velikokrat niso izkazovali resničnega nosilca te pravice.

Sodišče prve stopnje se je pri sprejemu odločitve pravilno oprlo na stališče VSRS, ki je v odločbi III Ips 128/2014 z dne 22. 4. 2016 obravnavalo to problematiko. Utemeljeno ga je apliciralo na obravnavamo zadevo. V tej odločbi je VSRS pojasnilo, da ima kupec, če je bil v zvezi s prodano nepremičnino sklenjen le zavezovalni, ne pa tudi razpolagalni pravi posel, le obligacijsko terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Stvarnopravnih zahtevkov na podlagi zavezovalnega pravnega posla nima. Če razpolagalni pravni posel do začetka stečajnega postopka ni bil realiziran, ima kupec, ki je svojo obveznost plačila kupnine v celoti izpolnil, do stečajnega dolžnika "le" nedenarno terjatev, ki jo je treba pretvoriti v denarno po pravilih iz 253. člena ZFPPIPP. 94. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) narave terjatve kupca, ki je že v celoti izpolnil prodajno pogodbo, ne spreminja. Določba druge alineje 3. točke tretjega odstavka 94. člena ZZK-1 je uporabljiva v primeru vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb (265. - 268. člen ZFPPIPP), saj za njih ne velja določba 253. člen ZFPPIPP. V primeru pogodbe, ki je s strani ene od pogodbenih strank že v celoti izpolnjena, je treba uporabiti 253. člen ZFPPIPP. Upnik mora nedenarno terjatev pretvoriti v denarno in jo prijaviti v stečajnem postopku nad prodajalcem.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča na sprejem odločitve (ali gre v obravnavani zadevi za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo) ne vpliva presoja, ali je bil tožnici solastni del nepremičnine, ki v naravi predstavlja poslovni prostor, pred začetkom stečajnega postopka izročen v posest. Dejstvo je namreč, kot je že bilo poudarjeno, da toženka, ne glede na to, med strankama sporno okoliščino, vseh svojih obveznosti po Prodajni pogodbi ni izpolnila - ni overila podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu. Očitno tudi VSRS v zgoraj citirani zadevi v zvezi s presojo, ali gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo, dejstvo izročitve nepremičnine kupcu (tožeči stranki) v posest ni štelo za pravno odločilno. Ne glede na to, da sta bili v tej zadevi obe nepremičnini kupcu izročeni v posest, je presodilo, da gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo. Izhajalo je iz dejstva, da je kupec za obe nepremičnini plačal kupnino, s tem pa svojo obveznost v celoti izpolnil, kar pa ne velja za prodajalca (toženo stranko), ki kupcu za eno od nepremičnin ni izdal zemljiškoknjižnega dovolila.