Predlagatelj je izbris hipoteke predlagal na podlagi izbrisnih pobotnic in sklepa izvršilnega sodišča o ustavitvi postopka. V konkretnem primeru gre za specifično situacijo, ko je bila izvršba ustavljena na podlagi drugega odstavka 194. člena ZIZ. V takem primeru upnik obdrži zastavno pravico na nepremičnini za zavarovanje svoje terjatve in sodišče ne razveljavi zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi (četrti odstavek 194. člena ZIZ). Zemljiškoknjižno sodišče je v takih specifičnih situacijah že dopustilo možnost, da imetnik hipoteke doseže izbris, če poleg izbrisnega dovolila predloži ustrezen sklep izvršilnega sodišča, in se sklicevalo na namensko razlago pravil, ki se nanašajo na izbris zaznambe izvršbe.
Ko gre za izvedene stvarne pravice na nepremičninah, se oblikovalno upravičenje odreka pravici uresniči z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila in je v tem primeru poslovna podlaga zemljiškoknjižnega dovolila ravno odstopno upravičenje.
V predmetni zadevi prepoved ne temelji na odločbi sodišča ali državnega organa, zato je treba uporabiti 5. točko prvega odstavka 111. člena ZZK-1, po kateri se zaznamuje tudi drugo pravno dejstvo, zaradi katerega se uporabljajo posebna pravila o javnopravnih omejitvah pri prometu z nepremičnino. V teh primerih je vsebina omejitve določena v zakonu, ki omejitev ureja. Prepoved odsvojitve po 16. b členu ZSKZ nedvomno predstavlja javnopravno omejitev pri prometu z nepremičnino. Čeprav je bila zaznamba dovoljena na podlagi pogodbe, je namreč vsebina pogodbe in prepovedi določena že v zakonu in po izrecni določbi 16.b člena ZSKZ v javnem interesu (sankcija v primeru, da pogodba take določbe ne vsebuje, je ničnost pogodbe). ZSKZ določa samo prepoved odsvojitve, ne pa tudi obremenitve. V zemljiški knjigi velja načelo formalnosti, kar pomeni, da zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi (124. člen ZZK-1). Ker iz dodatnega opisa zaznambe izhaja, da je zaznamovana prepoved odsvojitve, bi moralo sodišče prve stopnje to upoštevati in odločati le o tem, ali prepoved odsvojitve preprečuje vknjižbo stavbne pravice.
Ne glede na vse navedeno, pa četudi kaj od tega drži, je dejstvo, v tem kontekstu je treba pritrditi pritožbi, da se s takšno začasno odredbo (točka I/2 izreka sklepa z dne 17. 3. 2023) posega v premoženje pravne osebe (družbe B. d.o.o.), ki ni stranka tega postopka in ki je po pravilih prava družb samostojni subjekt s svojim premoženjem (primerjaj drugi odstavek 4. člena ZGD-1) in odgovarja samo za svoje obveznosti, ne pa morebiti (avtomatično) tudi za obveznosti družbenikov ali protipravna ravnanja zakonitega zastopnika. Tako kot z izvršbo, je po stališču sodne prakse1 tudi z zavarovanjem mogoče seči le na premoženje dolžnika (toženca), torej stranke postopka - v obravnavani zadevi A. A. Čeprav ima tudi sodišče druge stopnje pomisleke, ali toženec ravna pošteno, (žal) s takšno začasno odredbo, glede na obrazloženo, tožnica ne more doseči namena zavarovanja. V tem kontekstu je treba še pripomniti, da zemljiškoknjižno sodišče vpise sklepov o zavarovanju opravi na podlagi obvestila sodišča, v obravnavani zadevi pravdnega, ki mu je priložen sklep o zavarovanju (98. člen ZZK-1). Prepovedi, ki se nanaša na nepremičnino, ne more vpisati na način, da bi se nanašala zgolj na toženca in ne tudi na drugo zakonito zastopnico družbe B. B. d.o.o., C. C. Tudi v tem kontekstu razlogi izpodbijanega sklepa v točki 12 obrazložitve niso pravilni.