Toženka s pritožbenimi navedbami in listinskimi dokazi v smeri plačevanja zneskov, ki jih je sicer dolžna plačati po izpodbijani sodbi, uveljavlja napačno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Gre torej za nedopusten in zato neupošteven pritožbeni razlog.
Mejnik časovnih mej pravnomočnosti sodbe je namreč zaključek glavne obravnave, v konkretnem primeru, ko gre za spor majhne vrednosti in ob zgoraj opisani pasivnosti toženke pa, ko se je iztekel rok za toženkin odgovor na dopolnitev tožbe, to je dne 10.9.2025 (glej 451., 452. in 453. člen ZPP).
V skladu z drugim odstavkom 201. člena ZIZ lahko dolžnik terjatev upnika na razdelitvenem naroku izpodbija le, če terjatve ni mogel izpodbijati z drugimi izvršilnimi sredstvi med izvršilnim postopkom. Glede na to da je dolžnik zadevna plačila neuspešno uveljavljal že med postopkom, z ugovori po izteku roka, ta pogoj v obravnavani zadevi ni izpolnjen, kar je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje pa k temu še dodaja, da se dokazila, ki jih je dolžnik na razdelitvenem naroku predložil v zvezi s plačili terjatev upnika v vodilni in pristopljeni zadevi, nanašajo na obdobje pred izdajo sklepov o izvršbi v vodilni zadevi I 357/20211 in pristopljeni zadevi I 419/2021, zaradi česar bi, če upnika plačil morebiti ne bi upoštevala že ob vložitvi predlogov za izvršbo, lahko dolžnik navedbe o teh plačilih podal že v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi (razlogov, da tega brez svoje krivde morebiti ni mogel storiti, dolžnik v pritožbi ni zatrjeval), medtem ko na razdelitvenem naroku glede na določbo drugega odstavka 201. člena ZIZ teh plačil ne more več uveljavljati.
Drugače, kot to velja v zvezi s terjatvami preživnine, glede katerih je bil dogovor sklenjen v točki II sodne poravnave, upravičenec do plačila terjatev, vsebovanih v točki V sodne poravnave, ni mladoletni otrok A. A., ki v tej izvršilni zadevi nastopa kot upnik, ampak njegova mati (nasprotna udeleženka v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov). Ta je namreč na podlagi dogovora v točki V sodne poravnave upravičena do vrnitve polovice v tej točki opredeljenih izdatkov za mladoletnega otroka (med drugim do vrnitve polovice izdatkov za očala), ki jih bo predhodno plačala sama. Izvršbo je dopustno dovoliti le za izterjavo terjatve, ki ima podlago v izvršilnem naslovu (17. člen ZIZ), upnik pa v predloženem izvršilnem naslovu nima podlage za izterjavo terjatve iz naslova polovice izdatkov za očala v svojo korist, v predlogu za izvršbo pa tudi ni določno označil javne ali po zakonu overjene listine, s katero lahko dokaže, da je bila navedena terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj (prvi odstavek 24. člena ZIZ), niti v tej smeri ni podal kakšnih trditev.
V točki V sodne poravnave je sicer določena obveznost dolžnika, da krije polovico izdatkov za otrokova očala, ki jih bo plačala otrokova mati, vendar pa v sami sodni poravnavi višina te obveznosti ni določena, niti niso v njej navedeni elementi, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti. Glede na opredelitev v sodni poravnavi je višina obveznosti namreč odvisna od bodočega negotovega dejstva, tj. nastanka dejanskega izdatka v zvezi z nakupom očal v obdobju po sklenitvi sodne poravnave in plačila le-tega s strani otrokove matere. Višine obveznosti, ki jo dolžnik dolguje na podlagi sklenjenega dogovora, tako ni mogoče ugotoviti na podlagi podatkov, navedenih v sodni poravnavi, ali na podlagi javno dostopnih (uradnih) podatkov, ampak šele na podlagi ugotovitve v poravnavi sicer opredeljenih bodočih dejstev (tj. višine dejanskega plačila za očala) in izvajanja dokazov v tej smeri. Za ugotovitev višine v sodni poravnavi dogovorjene obveznosti bi bilo torej potrebno dodatno vsebinsko odločanje, kar pa presega pristojnost izvršilnega sodišča. Sodna poravnava v relevantnem delu zato ni primeren izvršilni naslov.
Navajanje pravne podlage v obračunu izvršitelja ni nujno potrebno, saj sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti, nepoznavanje prava pa škoduje tudi stranki. Tudi če bi bilo upniku ali izvršitelju to znano, zgolj to, da na naslovu dolžnik ne posluje, še ne pomeni, da dolžnik na naslovu tudi nima nobenih rubljivih premičnin.
ZSVarPre v 20. členu določa, da se kot lastni dohodek samske osebe upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Sodišče prve stopnje je menilo, da je navedeno zakonsko določbo v primeru odločanja o taksni oprostitvi treba smiselno razumeti tako, da je upoštevno obdobje treh koledarskih mesecev pred mesecem, v katerem je nastala taksna obveznost. Po presoji pritožbenega sodišča pa je treba upoštevati obdobje treh koledarskih mesecev pred mesecem, ko je bil vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse.
V obravnavanem primeru gre za spor o dejstvu, ker med dedičema obstaja spor o obstoju ali neobstoju pravno odločilnega dejstva iz življenjskega dogodka, ki predstavlja konkretni dejanski stan, konkretno ali je zapustnik oporoko zavrgel in jo preklical.
Sodišče prve stopnje pa vidi izpolnjenost pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr primarno v tem, da zadržana oseba huje ogroža svoje zdravje, ker je opustila terapijo in jo tudi v bolnišnici odklanja. Zadržana oseba se v pritožbi neutemeljeno zavzema za krajše zdravljenje. Kolikšen čas je potreben, da terapija polno učinkuje in se stabilizira stanje zadržane osebe, je strokovno vprašanje. Sodišče odloči o dolžini zdravljenja v psihiatrični bolnišnici na podlagi mnenja izvedenca.
Presoja otrokove ogroženosti in tehtanje med škodo zaradi prekinitve stikov in škodo zaradi njihove vzpostavitve pod nadzorom.
Izvedensko mnenje daje jasno podlago za zaključek o nujnosti predpisane terapije, saj bi se brez tega psihotična simptomatika poglabljala, kronificirala, kar bi vodilo v rezidualno obliko in bi se odrazilo v pravih strukturnih spremembah možganovine ter v slabi dolgoročni prognozi in invalidiziranju osebe. Terapijo pa je mogoče zagotoviti le znotraj varovanega oddelka, saj milejše oblike pomoči zaradi narave bolezni osebe, njenih hitrih nihanj, izhajajočih iz klinične slike v klinično sliko, ne pridejo v poštev.
Nerazumljiv in brez opore je pritožbeni očitek, da tožnik nima podlage za uveljavljanje denarnega zahtevka, ker naj bi bil zahtevek iz naslova izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj le nedenarni. Za takšno razlogovanje v določbah OZ ni podlage. Z odtujitvijo vrednostnih papirjev sta prva in tretja toženka pridobili novo korist. Nobenega prepričljivega razloga ni, da tožnik njenega vračila ne bi mogel zahtevati.
S tem ko je objekt zaklenila, ključev pa ni izročila tožencema, je izkazala, da ima nad njim posest. Posest se lahko izvršuje neposredno (fizična prisotnost, izvajanje del) ali posredno (zaklep, nadzor, preprečitev dostopa drugim). Prekinitev del zaradi neuspešnega dogovarjanja s tožencema pa ne pomeni izgube posesti.
Za ugotovitev o pripadajočem zemljišču ne zadostuje samo ugotovitev o obsegu le tega, temveč mora predlagatelj dokazati tudi pravno podlago, to je pravico uporabe oziroma lastninsko pravico na njem.
Če je na stavbi nastala dejanska etažna lastnina v času, ko je veljala kogentna akcesornost pravic na pripadajočih zemljiščih stavb pravicam na stavbah, je ob razlagi in uporabi zakonskih pravil na pridobitelja posameznega dela stavbe prešel tudi ustrezen delež na njenem pripadajočem zemljišču. Pripadajoče zemljišče je v takem primeru po samem zakonu postalo in pomenilo skupni del stavbe.
Ker gre v obravnavanem primeru za pripadajoče zemljišče stavbam v etažni lastnini, skladno z utrjenim stališčem pravne teorije in sodne prakse nakup zemljišča na javni dražbi (v stečaju in izvršbi) ni mogel razvrednotiti lastninske pravice etažnih lastnikov na njem.
Če za reševanje predhodnega vprašanja matični postopek ni tekel, oziroma ne teče, mora nepravdno sodišče predhodno vprašanje rešiti s samo. Zaradi določbe 49. člena ZVEtL-1, ki izključuje uporabo splošnih pravil nepravdnega postopka pri obravnavi predhodnih vprašanj, nima možnosti, da bi stranke napotilo na pravdo ali drug matični postopek.
Pričakovanje, da bi člani družinske skupnosti svoja razmerja glede uporabe stanovanja urejali s pogodbo, ne bi bilo razumno. Zadošča, da drug drugemu uporabe niso ovirali. S tem pa so nastopili pogoji za posredno posest.
Zmota glede veljavnosti pridobitnega pravnega naslova (dednega dogovora) je tipični primer zmote osebe, ki se sklicuje na dobroverno priposestvovanje.
Določba tretjega odstavka 90. člena KZ-1 je jasna: rok za zastaranje kazenskega pregona pri kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in otroke, storjenih proti mladoletni osebi, med katera spada tudi kaznivo dejanje po 190. členu KZ-1, začne teči šele po polnoletnosti oškodovanca.
Okoliščina, da je pregon prevzel starš mladoletnih oškodovancev kot subsidiarni tožilec, na začetek teka zastaralnega roka v ničemer ne vpliva.
Kot opravičljiv razlog za neizvršitev stika se v sodni praksi navaja hujša bolezen, nepričakovana zadržanost starša ali kakšen drug razlog, ki ga ni mogoče uvrstiti v kategorijo zavestnega onemogočanja stikov, ne pa na primer otrokovo odklanjanje stikov in tudi ne upoštevanje otrokove želje, kot je to primer v obravnavani zadevi.
Otrok je namreč pri starosti šest let še nezrel in njegova volja ne more biti pravno upoštevana. Pomen in teža volje mladoletne osebe je upoštevana že pri sprejemu sodne odločbe o varstvu in vzgoji otroka ter stikih.
Čeprav obdolženka ni imela opravičljivega razloga za neizvršitev stikov, pa to samo po sebi še ne pomeni, da je ravnala zlonamerno. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS storilec ravna zlonamerno, kadar iz konkretnih okoliščin izhaja, da ga je vodil edini namen, da se izvršljiva odločba ne uresniči.
Neprava obnova je namenjena popravi napak ob izreku zadnje pravnomočne sodbe, v zvezi s katero sodišče prve stopnje ni upoštevalo prej pravnomočno izrečenih kazni, pa bi jih glede na zakonske določbe moralo. Zato samo dejstvo, da naj bi prišlo do spremembe kaznivih dejanj t.i. "majhnih tatvin" v prekrške, ob upoštevanju, da se niso spremenile zakonske določbe o izrekanju enotne zaporne kazni, ne vpliva na način presoje utemeljenosti pritožbe.
Toženec (solidarni dolžnik) je pripoznal vsa s strani tožnice zatrjevana dejstva in ne samo to, pripoznal je obstoj in višino svojega dolga do tožnice.
Izvedenci (tolmači) kot strokovni pomočniki sodišča (in ne stranke postopka) niso podvrženi sistemu prekluzij, zato se tudi prepoved pritožbenih novot nanje ne razteza.
Postopek za določitev etažne lastnine ni namenjen reševanju spornih lastninskopravnih vprašanj, kot jih izpostavlja pritožba, ampak se odloči na podlagi pravnih domnev in dokaznih pravil o pravnih naslovih ter na podlagi verjetnosti kot standarda materialne resnice. Prav tako postopek vzpostavitve etažne lastnine ni namenjen ugotavljanju pravilnega obsega in površine delov stavbe. Po pravnomočnosti odločbe pa lahko udeleženci svoje pravice uveljavljajo v pravdi ali drugih postopkih.
Izpovedbi tožnikov, da sta jima bila kredita predstavljena kot varna, brez tveganj in da jima na banki niso nič govorili o možnosti nihanja CHF navzgor ali navzdol, poleg letaka, ki sta ga tožnika prejela na banki, potrjujejo tudi izpovedbe zaslišanih prič, da jim toženka ni pojasnila, da se lahko anuiteta spremeni tako, da bo finančno breme zanje postalo nevzdržno.
Mnenje, ki ga v postopku poda strokovna oseba CSD v družinsko pravnih postopkih šteje za izpovedbo osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje, mnenje, ki ga poda CSD pa ima naravo izvedenskega mnenja.