Izostanka postulacijske sposobnosti s pozivom na podlagi 108. člena ZPP ni mogoče sanirati. To je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Razloge zanj je VSRS pojasnilo v zadevah II Ips 3/2007, II Ips 321/2007 ter II Ips 576/2007, kasneje pa jih povzemalo tudi v drugih odločbah.

Pritožba ima prav, ko izpostavlja, da se vprašanje za prehodno odločanje, ki ga je VSRS zastavilo SEU, nanaša le na denarni zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, zato ni bilo nobene podlage za prekinitev postopka tudi glede tistega dela, ki se nanaša na nedenarni zahtevek (ugotovitev ničnosti spornih pogodb in posledično vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja), ker vprašanj v zvezi s temi zahtevki predhodno vprašanje VSRS ne naslavlja.

Ne pogodba o opremljanju ne 78. člen ZPNačrt ne predvidevata pobotanja plačila za izgradnjo nove komunalne opreme investitorja z nasprotnim zahtevkom občine za plačilo komunalnega prispevka in poračun preostanka vrednosti (če je višina plačila za izgradnjo nove komunalne opreme višja od komunalnega prispevka), ampak domnevo, da se šteje, da je na ta način investitor v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil. Strošek izgradnje nove komunalne opreme je lahko višji, tudi za znesek DDV kot v konkretnem primeru, kar pa je tveganje in breme na strani investitorjev.

Sodišče ni vezano na pravno mnenje drugega državnega organa (DORS, FURS), saj gre za vprašanje uporabe prava, za kar je pristojno sodišče.

V razmerju med pravdnima strankama je treba upoštevati med njima sklenjeno pogodbo o opremljanju, iz katere ne izhaja, da bi bila toženka dolžna tožnici povrniti znesek DDV od prenesene komunalne opreme (potem ta prenos ne bil več brezplačen). Morebitna možnost vračila DDV od države, enako kot tudi možnost odbitka DDV, na to ne vpliva, kar velja tako za toženko kot za tožnico. Možnost odbiti ali zahtevati vračilo DDV ne spremeni dejstva, da je prenos komunalne opreme med pravdnima strankama po pogodbi brezplačen.

Pritožbeno sodišče glede na pridobljena pojasnila Pošte Slovenije o vročanju predmetnih sodnih pisanj nima nobenega dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bila tožencu tožba pravilno vročena s fikcijo vročitve. Ni namreč prav nobenega razloga, da bi sodišče podvomilo v navedbe Pošte Slovenije, da je bilo v predmetnem hišnem predalčniku na naslovu bivališča toženca puščeno tako obvestilo o poskusu vročitve kot tudi (po izteku roka za prevzem) samo pisanje s tožbo. Zgolj z navedbami, da je toženec zaposlen v podjetju X d.o.o. in da je večino časa odsoten s stalnega naslova ter navedbami o hipotetični možnosti, da je poštar obvestilo in pisanje s tožbo pustil v napačnem predalčniku, toženec ne more omajati pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje.

Ker vsako uveljavljanje neveljavnosti oporoke v zapuščinskem postopku povzroči pretrganje zastaranja, je bilo potrebno upoštevati, da je pritožnik prvič vložil tožbo na ugotovitev neveljavnosti oporoke zaradi oporočne nesposobnosti zapustnice v letu 2013 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I P 725/2013. Tožbeni zahtevek je po zavrnitvi pritožbe na višjem sodišču 15. 2. 2007 postal pravnomočen. Po tem datumu je pretrgani enoletni rok za vložitev izpodbijane tožbe začel ponovno teči in se je do 17. 6. 2019, ko je bila vložena predmetna tožba, nedvomno iztekel. Zato pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje in toženo stranko v odgovoru na pritožbo, da tožeča stranka neveljavnosti oporoke zaradi napak v obličnosti ni uveljavljala pravočasno znotraj enoletnega roka v smislu določila 76. člena ZD.