Subjektivni rok za odpoved začne teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. To pa je tedaj, ko delodajalec ugotovi, da konkretno ravnanje delavca predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zbiranje podatkov o morebitni kršitvi in odločitev o ukrepu, kakršen je izredna odpoved, zahteva od delodajalca določen čas, saj ne bi bilo razumno, če bi bil standard ugotovitve kršitve - še toliko bolj pri kršitvi z vsemi znaki kaznivega dejanja - prenizek in bi silil delodajalca k sprejemanju prenagljenih odločitev.
Razumljivo je, da mora delodajalec delavcu, ki ima dostop do podatkov, v katere je vpogled omejen in so potrebni za izvajanje delodajalčeve dejavnosti, zaupati, da vestno opravlja svoje obveznosti in da ne zlorablja pooblastil. Tožnik kot policist pa je zlorabil pravico do dostopov, ki jih je imel kot uradna oseba. Gre za kršitve z znaki kaznivih dejanj, teh kršitev pa je bilo zelo veliko. Toženka od svojih zaposlenih, katerih glavna naloga je preprečevanje in odkrivanje kaznivih dejanj, utemeljeno pričakuje, da bodo svoje delo opravljali vestno in zakonito.
Medtem ko ima začasni zastopnik polna pooblastila za zastopanje pravic in koristi strank v postopku, je naloga začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj omejena na sprejemanje sodnih pisanj za stranko. Pravilno je zato implicite zavzeto stališče sodišča prve stopnje, da je z uvrstitvijo na seznam začasnih zastopnikov po 82. členu ZPP pritožnik izrazil tudi soglasje za imenovanje začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj.
Sodišče Evropske Unije je s sklepom C-368/25 odgovorilo na predhodno vprašanje, ki mu ga je zastavilo Vrhovno sodišče RS z odločbo II Ips 14/2025. S tem je odpadel razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje prekinilo pravdni postopek. Postopek bo zato moralo nadaljevati že na podlagi drugega odstavka 208. člena ZPP.
Dokler ne bo izdelan dopolnjen seznam preizkušenih terjatev in pravice niso dokončno priznane, v bistvu sploh ni jasno, kakšna je dejanska višina glasovalnih pravic, saj te niso pravnomočno priznane in ni mogoče zanesljivo ugotoviti njihove dejanske višine. Tako upnik ne izpolnjuje pogojev ene desetine glasovalnih pravic iz 2. točke prvega odstavka 82. člena ZFPPIPP za podajo takšnega predloga in je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo njegov predlog za oblikovanje upniškega odbora.
Ker do sedaj edinkrat obsojeni A. A. . sedaj (v času odločanja o alternativni izvršitvi kazni zapora) v svojem bivanjskem okolju živi zgledno in odgovorno, pritožbeno sodišče ne zaznava nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja na prostosti ter ocenjuje, da mu gre (zaenkrat) vendarle zaupati, da nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist ne bo zlorabil. Takšen drugostopenjski zaključek narekujejo zlasti dejstvo dosedanje nekaznovanosti za delo zmožnega in sposobnega obsojenca, njegova osebnostna urejenost ter način življenja, ki se kaže v socializiranosti in integriranosti v okolico, kritično in odgovorno sprejemanje posledic pravnomočne obsodbe ter prizadevanje za izvršitev prostostno omejitvene kazni z neodplačnim delom na alternativni, splošno koristen način. Ob navedenem pa ne gre zanemariti niti dejstva, na katerega razumno opozarja tudi zagovornik, da je za prvo obsodbo A. A. celo okrožni državni tožilec kot primerno predlagal izrek pogojne obsodbe, torej (zgolj) kazensko sankcijo opominjevalne narave, kar samo še dodatno utrjuje prepričanje pritožbenega sodišča o smiselnosti in primernosti obsojenčevega opravljanja dela v splošno korist.
Sodišče prve stopnje je primarno presojalo, ali je izpodbijana izredna odpoved nezakonita zaradi kršitev procesne narave, nato pa je ugotavljalo še utemeljenost očitkov, kot izhajajo iz izpodbijane izredne odpovedi. Glede na to, da je odpoved nezakonita že zaradi kršitev procesne narave, je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo utemeljenost dejanskih razlogov, pri čemer pa je sicer pravilno ugotovilo, da so toženčevi očitki neutemeljeni.
Sodišče prve stopnje je za priglašene in priznane stroške pravilno priznalo stroške za posamezna opravila skladno s postavkami, ki so v tar. št. 16 OT določene za spore s področja socialne varnosti. Čeprav se v konkretnem primeru tožbeni zahtevek in spor nanašata tudi na povračilo stroškov zdravljenja v tujini, ne gre za premoženjski spor, temveč za pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Stroški zdravljenja v tujini in njihova višina so bistvo te pravice in neločljivo povezani s samo (formalno) pravico do zdravljenja v tujini. Prav slednje pa je odločilno za presojo vprašanja, ali gre za spor iz socialnega zavarovanja. Potrebno je upoštevati, da je višina oziroma obseg pravice povezan s temeljem, ki kot celota predstavljata dejansko podlago spora.
Iz vsebine dogovora med upravo toženke in socialnimi partnerji o povišanju izhodiščne bruto plače zaposlenim z dne 24. 11. 2021 jasno izhaja dvoje: da se izhodiščna plača delovnega mesta skupinovodje poviša iz 17. v 18. plačni razred in da vrednost novega izhodiščnega plačnega razreda od 1. 12. 2021 znaša 1.152,08 EUR. Zapis dogovora ne daje podlage, da se tožnikova osnovna plača v višini 18. plačnega razreda zviša za dodaten plačni razred.
Ker je ob uveljavitvi tega dogovora tožnik že imel določeno osnovno plačo, ki je bila enaka izhodiščni bruto plači za delovno mesto skupinovodje za 18. razred, mu je toženka ni bila dolžna zvišati za dodaten plačni razred. Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači ni utemeljen.
Za odločitev v tej zadevi je ključno, da je bil ZIPRS2425 sprejet kasneje kot pa ZPIZ-2, kar pomeni, da gre za novejši in tudi specialni predpis, ki ga je glede na načelo lex posterior derogat legi priori potrebno uporabiti pri presoji te zadeve. Mlajši specialni splošni pravni akt razveljavi starejšega splošnega, če mlajši bolj specialno ureja tisto tvarino, ki je bila opredeljena v splošnem pravnem aktu. ZPIZ-2 določa razrede, medtem ko določitev višine za posamezni razred prepušča ZIPRS2425. Z navedenim zakonom pa ni bila določena zgolj višina za dva razreda, temveč je omenjeni zakon sam predpisal dodatne nove razrede, in sicer ne glede na sistemske predpise, kar izhaja tudi iz obrazložitve predloga navedenega zakona.
Tožnik je v obeh navedenih obdobjih kršil temeljno obveznost delavca iz delovnega razmerja, to je opravljati delo (prvi odstavek 33. člena ZDR-1 in prvi odstavek 4. člena ZDR-1). Na delo v tem času ni prišel, čeprav je bil v obdobju od 9. 8. 2022 do 12. 8. 2022 v bolniškem staležu le 4 ure, v obdobju od 3. 5. 2023 do 12. 5. 2023 pa mu bolniški stalež sploh ni bil odobren, prav tako mu v teh obdobjih ni bil odobren letni dopust. Tožnik je bil torej v teh obdobjih neupravičeno odsoten z dela. Že navedena kršitev zadostuje za utemeljenost tako opozorila kot kasnejše odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Odločitve o priznanju nagrade za izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa ni opredelilo, v okviru katerega izmed navedenih statusov je izvedenka opravila izvedensko delo oziroma ni navedlo, za katero vrsto dohodka gre. Od teh ugotovitev je tudi odvisno ali je izvedenka upravičena do plačila prispevkov ali ne.
Tristransko razmerje med strankami kljub njegovi drugačni formalni opredelitvi in dejstvu, da je prva toženka izpolnjevala predpisane pogoje za posredovanje delovne sile, objektivno gledano ni imelo značilnosti začasne napotitve tožnika kot agencijskega delavca na delo k drugi toženki. Takšna zloraba predstavlja tudi kršitev temeljnih načel obligacijskega in delovnega razmerja (načelo vestnosti in poštenja, prepoved zlorabe pravic iz 5. in 7. člena Obligacijskega zakonika v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1), ki ne more uživati varstva. Obenem gre za poseg v ustavno pravico delavca do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS).
Opredelitev prve toženke kot tožnikove dejanske delodajalke bi bila ustrezna le, če bi tožniku res zagotavljala začasno delo pri uporabnikih. Ker ni bilo tako, je treba zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje druga toženka. S takšno sankcijo je obenem smiselno zadoščeno še enemu namenu Direktive, ki je v spodbujanju dostopa agencijskih delavcev do stalne zaposlitve v podjetju uporabniku.
ZKP namreč možnosti pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje ne predvideva. V odsotnosti zakonske ureditve, ki bi urejala možnost pritožbe zoper drugostopenjski sklep, je zatorej postopanje sodišča prve stopnje na temelju drugega odstavka 375. člena ZKP v zvezi s 390. in 429. členom ZKP navkljub drugačnemu mnenju oškodovanca in posplošenemu pritožbenemu sklicevanju na ustavne in konvencijske pravice pravilno in zakonito ter brez pričakovanega vpliva na zanesljive prvostopenjsko sprejete pravne in dejanske zaključke.