V sporni pogodbi sta nastopala dva "zastavitelja kot poroka" in bila glede na člen 8 pogodbe hkrati poroka. Dokazno breme, da je njuna obveznost skupno znašala 1/2, je bilo na toženi stranki. Iz 8. člena pogodbe, ki je podlaga obveznosti tožene stranke, ne izhaja, da bi bil dogovor glede odgovornosti za dolg med poroki drugačen, kot ga določa člen 1005 ZOR.
Tu obrazložitev, da tožeča stranka ni pasivno legitimirana za uveljavljanje te terjatve, ker je lastnik poslovnega prostora Občina I. in ne tožeča stranka kot koncesionar, ne more držati. Položaj je povsem podoben položaj pri cesiji terjatve. Po 2. odst. 440. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pa dolžnik lahko uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop. Položaj koncesionarja, torej tožeče stranke, je v konkretnem primeru podoben položaju prevzemnika pri cesiji terjatve, položaj Občine I. pa enak kot položaj odstopnika pri cesiji terjatve, tožena stranka pa nastopa kot dolžnik. Glede na to, da tožeča stranka zoper toženko iz naslova najemnine za poslovni prostor uveljavlja v svojem imenu tujo terjatev, to je terjatev Občine I., je upoštevajoč navedeno določilo 440. člena ZOR, tožena stranka upravičena tudi zoper tožečo stranko uveljavljati nasprotno terjatev iz naslova investicij za isti poslovni prostor, seveda le do zneska zahtevka iz tožbe.
Upnik je v svojem predlogu navedel, da razširja svoj predlog za izvršbo še z izvršbo na nepremičnino dolžnika. Upoštevaje 30. čl. ZIZ, ki določa sredstva izvršbe za poplačilo denarne terjatve, bi bilo sicer pravilneje, če bi upnik kot sredstvo izvršbe predlagal prodajo nepremičnine dolžnika, namesto da je uporabil termin "izvršba na nepremičnino", vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da iz upnikovega predloga nedvoumno izhaja, katero novo sredstvo izvršbe je ta predlagal. Stališče sodišča prve stopnje, da bi moral upnik navesti, naj sodišče dovoli in opravi izvršbo tako, da opravi rubež nepremičnine, jo vrednostno oceni, zatem proda in mu iz pridobljene kupnine izplača znesek do višine njegove terjatve, pa presega vsebino predloga po 40. čl. ZIZ, saj ta od upnika ne zahteva, da v njem navaja tudi posamezna izvršilna dejanja.