V smislu 14. člena ZPP je dejansko stanje identično, če je podana identiteta historičnega dogodka v subjektivnem in v objektivnem oziru.
Subjektivni vidik identitete dejanskih stanj je v tem, da je odgovorna oseba v kazenskem in v sledečem mu pravdnem postopku ista - da je torej ista oseba storilec kaznivega dejanja in povzročitelj škode.
Objektivni vidik identitete je v tem, da je kaznivo dejanje iz pravnomočne kazenske sodbe hkrati škodno dejanje kot vzrok škode, o povrnitvi katere se odloča v pravdi. Zaradi vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odgovornosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju s tistimi ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe; pravdno sodišče lahko drugače ugotovi le dejstva, od katerih ni bila odvisna odločitev o kvalifikaciji in obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.
Tožnica je kot zavarovančeva odgovornostna zavarovalnica namesto zavarovanca plačala odškodnino oškodovanki. V razmerju do toženke, ki z zavarovancem na podlagi četrtega odstavka 153. člena OZ solidarno odgovarja oškodovanki za škodo, je zavarovalnica s plačilom celotne odškodnine v skladu z 963. členom OZ vstopila v pravice svojega zavarovanca. Zato (lahko) v medsebojnem regresnem razmerju na podlagi prvega odstavka 188. člena OZ zahteva od solidarne dolžnice povrnitev tistega, kar je plačala zanjo, torej znesek, ki presega zavarovančevo odgovornost.
Ker je v obravnavani zadevi zavarovalnica vstopila v položaj zavarovanca kot enega od solidarnih dolžnikov v notranjem regresnem razmerju in ker ni posebne določbe o zastaranju regresnih terjatev, je treba za določitev dolžine zastaralnega roka njene regresne terjatve uporabiti določbo 346. člena OZ, ki ureja zastaranje v splošnem petletnem roku. Vrhovno sodišče soglaša z začetkom teka zastaralnega roka, ki sta ga sodišči nižjih stopenj vpeli na trenutek, ko je zavarovalnica izplačala odškodnino oškodovanki. Šele tedaj se je namreč njen izvedeni (in izvorni speči zavarovančev) regresni zahtevek rodil oziroma tedaj je zavarovalnica pridobila pravico od toženke uveljavljati plačilo regresa (prvi odstavek 336. člena OZ).
O povrnitvi izgubljenega dobička se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Normalni tek stvari zahteva presojo ex ante, izhajajoč iz stanja v času nastanka škodnega dogodka, in ne ex post, za nazaj, izhajajoč iz stanja v času, ko je škoda že nastala, torej v luči poznejšega razvoja dogodkov in poznavanja dejanskega vpliva in učinkov škodnega dogodka, ki (za nazaj) omogočajo presojo najbolj ustreznega (optimalnega) ravnanja prizadetih subjektov ali, kot poudarja tožnik, celo sprotnega prilagajanja nameravanega ravnanja konkretnim, tekom postopka spreminjajočim se okoliščinam.
Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim izhaja, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake položaje obravnavati enako in dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Ob povsem enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve. Ker Vrhovno sodišče ne vidi razlogov za drugačno odločitev, zadevi pa sta v vseh bistvenih okoliščinah identični, se sklicuje na že obširno podane razloge v sodbi II Ips 47/2022.
ZVZD-1 res v 12. členu tudi delavca zavezuje k spoštovanju in izvajanju ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Vendar to ne pomeni, da si je delavec dolžan sam zagotavljati varovalno opremo. Po tretjem odstavku 12. člena ZVZD-1 je dolžnost delavca v tem, da uporablja sredstva za delo, varnostne naprave in osebno varovalno opremo skladno z njihovim namenom in navodili delodajalca, da z njimi pazljivo ravna in skrbi, da so v brezhibnem stanju. Varovalno opremo pa je po 5. in 9. členu ZVZD-1 dolžan zagotoviti delodajalec.
Tožnik tudi utemeljeno opozarja, da dolžnost delodajalca, da delavcu zagotovi varovalno opremo, ni odvisna od tega ali gre za enostavno delovno opravilo ali ne. Tudi enostavna opravila lahko brez uporabe varovalne opreme postanejo nevarna. In prav za tak primer gre v obravnavani zadevi. Za pritrjevanje tovora mora delodajalec vozniku tovornjaka zagotoviti zaščitne rokavice in ga seznaniti z njegovo obveznostjo, da zaščitne rokavice uporablja. Šele potem, ko delodajalec to obveznost izpolni, lahko nastopi dolžnost delavca, da izpolni svoje obveznosti iz 12. člena ZVZD-1.
Dejstvo, da je s tožbo sprva zahtevala le 10.900,00 EUR, nato pa zahtevek zvišala na 48.900,00 EUR, njenemu izvensodnemu zahtevku ne odvzema pravnih učinkov izvensodnega opomina, na katerega drugi odstavek 299. člena OZ veže nastop zamude in tek zamudnih obresti. Stvar strankine presoje je, ali bo odškodninski zahtevek, kot ga je opredelila v izvensodnem opominu, uveljavljala z enim ali z več zahtevki, ter ali bo sprva zahtevala manj, nato pa v teku pravde prvotni zahtevek zvišala v okviru tistega, ki ga je zahtevala izvensodno.
Ustaljeno stališče (ustavno)sodne prakse in doktrine je, da je standard obrazloženosti odločb pritožbenega sodišča nižji kot za sodišča prve stopnje. Ni ustavna zahteva, da bi višje sodišče v primeru, ko se strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje in je ob tem že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj izčrpna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih pravnih argumentov, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev. Zadošča, da stranka lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo. Vendar dolžnost do opredelitve obstaja samo kot odgovor na strankino aktivnost, kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč, pogledov in razlag. Zahteve po obrazloženosti pritožbene odločbe so torej milejše le, kadar in kolikor so razlogi prvostopenjske sodbe razumni, izčrpni, prepričljivi in pravilni ter je v njih vsebovan odgovor na pritožbena naziranja pravdnih strank.