V skladu z načelom zakonitosti mora upravni organ ostati v okviru zakona ob uporabi ustaljenih razlagalnih metod prava in si pri tem prizadevati ustavnoskladno razložiti določbo. Če pa Upravno sodišče meni, da gre pri izračunu po določbah ZNISESČP za neenako obravnavo enakih položajev varčevalcev glede na njihovo državljanstvo oziroma prebivališče (in ne za različno obravnavanje različnih položajev), pa ne iz zakonske ureditve same ne iz zakonodajnega gradiva ne more ugotoviti ustavno dopustnih razlogov za tako razlikovanje, je dolžno prekiniti postopek in samo vložiti zahtevo za oceno ustavnosti take zakonske ureditve (156. člen Ustave in prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču). Ne sme pa svoje ustavne dolžnosti iz 156. člena Ustave, ko je stranka že uveljavljala sodno varstvo v upravnem sporu, te presoje prenesti na upravni organ oziroma v upravni postopek, saj za to nima podlage ne v zakonskih določbah ne v določbah Ustave. Taka zahteva tudi iz sodb ESČP, na katere se Upravno sodišče sklicuje, ne izhaja.

Glede na stališče Upravnega sodišča, da razlogov za neenako obravnavo ne more dati sodišče, ker naj bi šlo za področje, ki med drugim zadeva izvrševanje ekonomske in socialne oziroma proračunske politike, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je presoja spoštovanja določb Ustave (tudi iz 14. člena) vselej pravna presoja, ki jo mora biti sposobno opraviti sodišče. Izbrani kriterij razlikovanja mora biti v razumni povezavi s predmetom urejanja, za različno obravnavo enakih pravnih položajev pa mora obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari in ne iz izvajanja proračunske politike. Pomembno je torej vrednostno merilo primerjave, glede na katero dva položaja primerjamo med seboj.