Opustitev dokaza s tožničinim zaslišanjem je bila posledica njene avtonomne odločitve, da se ne odzove vabilu. V nadaljevanju je moralo Vrhovno sodišče pretehtati, ali bi moralo sodišče prve stopnje kljub temu izvesti druge dokaze, ki jih je predlagala tožnica.
Vrhovno sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da tožnica obstoja telesnih bolečin ni dokazala.
Drugačen pa je v konkretnem primeru položaj pri dokazovanju tožničinih duševnih bolečin in strahu. Stališče sodišča druge stopnje, ki je zavrnilo pritožbene očitke glede zavrnitve tožničinega dokaznega predloga z izvedencem glede obstoja duševnih bolečin in strahu, češ da je dokaz neprimeren, ni pravilno.
V izjemnih primerih lahko sodišče za različne vidike in vzroke duševnih bolečin prizna enotno odškodnino. To bo predvsem takrat, ko nepremoženjske škode ni mogoče cepiti na posamezne vzroke in vidike ter manifestacije oškodovančevega trpljenja.
Škoda, ki jo je tožnica pretrpela na vseh sferah svojega osebnega življenja, presega običajno škodo zaradi kršitev pravic osebnosti. Pomeni hud primer tovrstne nepremoženjske škode. Dosojeno zadoščenje v znesku 10.000 EUR pa je kljub hudi prizadetosti številnih področij tožničine osebne sfere v skladu z načelom individualizacije denarne odškodnine in na drugi strani z načelom njene objektivne pogojenosti.