Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej: pravilna razlaga četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 je, da ta določba zavezuje predvsem toženo stranko na način, da mora sama avtomatično priznati izvajalcem zdravstvene dejavnosti ustrezno višjo ceno njihovih programov in storitev.
Aleatornost velja za posamezno zavarovalno pogodbo le v smislu negotovosti dogodka, ki predstavlja zavarovan riziko, medtem ko se ostali vidiki glede obsega jamstva zavarovalnice (verjetnost škodnega dogodka, potencialno relevantne vrste škod, itd.) odražajo v zavarovalni premiji ter drugih pravicah in obveznosti strank take pogodbe.
Več let po sklenjeni sporni zavarovalni pogodbi spremenjen obseg potencialne obveznosti tožene odgovornostne zavarovalnice predstavlja prav tak vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predvideti. Jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tožene stranke tako že po temelju ni podano, zato je v konkretnem primeru pravno nepomembno, kdaj je revidentka svojemu zavarovancu z odločbo priznala nadomestilo za invalidnost ter na katera leta se nanašajo (po zavarovalni pogodbi nekriti) povračilni zahtevki.
Dolžnost namestitve ograje, ki jo nalaga Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, se glede na vsebino izvršitvene klavzule ne nanaša na fizično osebno, ki gradi in ima v lasti samostojno stanovanjsko hišo.
Iz splošnega načela neminem laedere ni mogoče izpeljati posameznikove dolžnosti, da ogradi podest in stopnice, ki vodijo od vhoda stanovanjske hiše na dvorišče.
Kljub pritrditvi načelnemu izhodišču, da se pri izračunu izgubljenega dobička fiksni stroški, kamor sodi tudi amortizacija, ne upoštevajo, je v okoliščinah konkretnega primera treba amortizacijo priznati kot strošek (odhodek), ki se odbije (odšteje) pri izračunu izgubljenega dobička. Posebnost tu obravnavanega primera namreč je, da je bila tožniku s sodbo že pravnomočno prisojena vrednost trajnih nasadov na nepremičninah, v obliki vrnjene kupnine pa tudi vrednost objektov na nepremičninah. S tem je bilo tožniku priznano to, kar z vidika presoje izgubljenega dobička kot bodoče škode predstavlja bodoče fiksne stroške.
Povzetek instantno zbranih vaških govoric v spornem članku, ki prikazujejo popačeno sliko o "slabem jabolku" v vasi, ni ničesar prispeval k razpravi o motivih, povodu ali ozadju dejanja in s tem k razumevanju dogodka. Cilj takega navidezno informativnega novinarskega diskurza je s "pikantnimi" podrobnostmi pritegniti bralca oziroma kupca časopisa, zato ne more biti v javnem interesu.
Pri presoji prepoznavnosti osebe se ne uporablja merilo povprečnega razumnega bralca, temveč je odločilno, ali je bila oseba vsaj za del bralstva oziroma naslovnikov prepoznavna. Zadošča, če osebo prepozna določena skupina ljudi, ki je zaradi svojega posebnega védenja o osebi, o kateri se poroča, v položaju, ki ji omogoča prepoznavo.
Zahtevo po oblikovanju konkretnega prepovednega zahtevka je treba razlagati tako, da se ta nanaša na vsebino dejanja, ki ga je treba opustiti, in ne na konkretno formulacijo v posamičnem primeru. Zahtevek je lahko do določene mere pomensko odprt, saj bi sicer toženka svojo obveznost zlahka zaobšla tako, da bi isto sporočilo javnosti posredovala z uporabo drugih izrazov.
Odškodnina mora biti učinkovita in sorazmerna z nastalo škodo. Oškodovancu mora nuditi zadostno satisfakcijo (učinkovitost) in ustrezati utrpeli škodi glede na njen obseg (sorazmernost). Pri presoji zatrjevane škode mora sodišče upoštevati okoliščine kot so trajanje trpinčenja, naravo posameznih dejanj, okolje, v katerem se je izvajalo, osebe, ki so ga izvajale, težo posledic in njihovo trajanje. Kršitelj prepovedi trpinčenja na delovnem mestu mora odškodnino občutiti kot svarilo v izogib ponavljanju (odvračalni učinek).