Aleatornost velja za posamezno zavarovalno pogodbo le v smislu negotovosti dogodka, ki predstavlja zavarovan riziko, medtem ko se ostali vidiki glede obsega jamstva zavarovalnice (verjetnost škodnega dogodka, potencialno relevantne vrste škod, itd.) odražajo v zavarovalni premiji ter drugih pravicah in obveznosti strank take pogodbe.
Več let po sklenjeni sporni zavarovalni pogodbi spremenjen obseg potencialne obveznosti tožene odgovornostne zavarovalnice predstavlja prav tak vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predvideti. Jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tožene stranke tako že po temelju ni podano, zato je v konkretnem primeru pravno nepomembno, kdaj je revidentka svoji zavarovanki z odločbo priznala nadomestilo za invalidnost ter na katera leta se nanašajo (po zavarovalni pogodbi nekriti) povračilni zahtevki.
pokojninsko in invalidsko zavarovanje - regresni zahtevek ZPIZ
Pravni standard rednega teka stvari je treba zapolniti na način, da se stanje, kakršno je bilo pred škodnim dogodkom, preslika v prihodnost. Izhaja se iz predpostavke, da bi oškodovanec v okviru svoje profesionalne usposobljenosti in psihofizičnih zmogljivosti še nadalje opravljal enakovrstna ali podobna dela.
Pri zapolnitvi standarda "normalen tek stvari" je treba upoštevati tožnikovo sedanjo zaposlitev v Avstriji. Revizijska navedba, da bi zavarovanec tožniku zagotovil zaposlitev na delovnem mestu, ki bi ustrezalo pridobljeni stopnji izobrazbe po končani rehabilitaciji, je hipotetična.
V pojem izgubljenega dobička poleg izgubljene plače spada tudi zaslužek iz nadur, če je utemeljeno pričakovati, da bi jih ob normalnem teku stvari oškodovanec lahko izkoriščal, če ne bi bilo škodnega dogodka.
Srž dopuščenega vprašanja je, ali je dopustno v novi pravdi, potem ko sta tako odgovorna oseba kot zavarovalnica oškodovancu plačala zneske (odškodnino oziroma zavarovalno vsoto) za povrnitev iste škode na podlagi dveh pravnomočnih sodb, v katerih njuna obveznost ni določena kot solidarna, zahtevati vrnitev dvakrat oziroma preveč plačanega zneska. Tožeča stranka ni trdila, da bi toženec pri uveljavljanju zahtevkov iz delovne nesreče ravnal protipravno oziroma da bi nepošteno izkoristil možnost dveh sodnih postopkov, da bi prišel do dveh izvršilnih naslovov za povrnitev iste škode, zato podlaga temu novemu zahtevku ni odškodninska, ampak so to določila o neupravičeni pridobitvi.
Pravnomočnost je pomemben atribut pravne države. Pravna varnost zahteva, da postanejo pravnomočne tudi nepravilne sodbe, zato institut pravnomočnosti prevlada nad načeloma materialne resnice in zakonitosti. Plačil na podlagi pravnomočne sodbe (izvršilnega naslova) ni mogoče šteti za plačila brez pravne podlage.
Vsebina solidarnosti dolžnikov se mora v razmerju do upnika ustrezno odražati v izreku sodbe tako tedaj, ko je več solidarnih dolžnikov toženih istočasno, kot tudi tedaj, ko so toženi vsak posebej v ločenih postopkih. Potrebo po opredelitvi solidarnosti v izreku narekuje zahteva po opredelitvi predmeta, vrste in obsega obveznosti v izvršilnem naslovu, saj vsebinsko odločanje o tem ne sodi v izvršilni postopek. Tudi v novi pravdi v razmerju do upnika ni dopustno naknadno opredeljevati razmerja med dolžniki drugače, kot že izhaja iz pravnomočne sodbe. Pravnomočnosti namreč ni mogoče obiti s kasnejšim zahtevkom, ki ne bi bil združljiv z vsebino pravnomočne sodbe.
Presoja sodišča druge stopnje, da je izgubljeni dobiček mogoče izračunati le na podlagi obstoja preteklega dobička, je napačna. Ker nižji sodišči nista opravili primerjave dejanskega položaja oškodovanca s položajem, ki bi ga ta imel v primeru, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, in nista upoštevali tožnikovega sklicevanja na Poročilo Ekonomske fakultete (ki pomeni "resno analizo stanja trga"), sta napačno uporabili materialno pravo.
Odmera višine odškodnine.
Vrhovno sodišče je v več zadevah (na primer v odločbi II Ips 41/96 z dne 8. 5. 1996) poudarilo, da investitorstvo samo po sebi ni podlaga za odškodninsko odgovornost nasproti delavcem izvajalca. Za obstoj odškodninske odgovornosti investitorja mora biti podana njegova neskrbnost. Zahtevana skrbnost investitorja pa je odvisna od zahtevnosti gradnje, pri kateri je prišlo do škodnega dogodka.
Skrbnost investitorja v zvezi z zagotavljanjem varnosti pri delu mora biti usmerjena predvsem v fazo načrtovanja. Praktična obveznost nadzora nad izvajanjem varnostnih predpisov med gradnjo pa se veča z zahtevnostjo gradnje. Tako je dodatna obveznost koordinacije podana le v primeru, ko gre za kompleksnejše gradnje z udeležbo več izvajalcev. Pravilna pa je odločitev sodišča druge stopnje, da investitorju, ki ni obenem tudi izvajalec, v nobenem primeru ni mogoče naložiti neposrednega zagotavljanja varnostnih ukrepov, še zlasti ne, kadar gre za gradnjo s klavzulo „ključ v roke“. To je vselej naloga izvajalca.
Sodišči sta ugotovili, da izvajalec ni upošteval ne varnostnega načrta, ki ga je zagotovil investitor, ne opozoril in ne prepovedi nadaljevanja dela, ki jo je izrekel od investitorja postavljeni koordinator za varnost. Ob tem, da je ta že sam izvajalcu prepovedal nadaljevanje dela, je pravilna ocena sodišč, je bilo razumno njegovo predvidevanje, da opustitev prijave inšpektorju za delo, ne bo pomembno vplivala na nastanek škodnega dogodka. Zato je pravilna odločitev sodišč, da med to opustitvijo in nastankom škodnega dogodka ni več pravno relevantne vzročne zveze in tako ni nastala odškodninska obveznost tožene stranke. Neutemeljeni so revizijski očitki o pretirani zaščiti interesov investitorjev. Sodišče mora imeti pri odločanju o obstoju odškodninske odgovornosti pred očmi tako položaj in interese oškodovancev kot položaj in interese potencialnih povzročiteljev škode. Z vidika učinkovitosti preventivne funkcije odškodninskega prava ni sprejemljivo, da se na račun potencialnih povzročiteljev pojem pripisljivosti širi prek življenjsko prepričljivega niza vzrokov.
Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej: pravilna razlaga četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 je, da ta določba zavezuje predvsem toženo stranko na način, da mora sama avtomatično priznati izvajalcem zdravstvene dejavnosti ustrezno višjo ceno njihovih programov in storitev.
Po ustaljeni sodni praksi za odškodninsko odgovornost države ne zadošča kakršnakoli nepravilnost, ki jo zagreši sodnik pri svojem odločanju, ampak mora biti izpolnjen standard kvalificirane napačnosti odločitve zaradi očitne in grobe kršitve prava in sodniških dolžnosti kot merila protipravnega ravnanja države.
Splošen pregled sodne prakse v primeru padcev in poškodb na poledenelih javnih površinah pokaže, da je najprej ključno, ali se je zimska služba (čiščenje in vzdrževanje) izvajala redno in ustrezno glede na zimske razmere.
Takšna zahteva pa mora biti uglašena z realnostjo in s tem tudi z možnostjo izvajalca gospodarske javne službe, da zmanjšuje škodljiva tveganja v tipičnem urbanem okolju. Drugačno stališče bi zanikalo samo izhodišče krivdne odgovornosti, katere nujna predpostavka je, da naslovnik pravne norme na predpisan način sploh lahko ravna. Če te možnosti ni ali pa je zahteva nerealna, tedaj bi šlo le še za navidezno krivdno odgovornosti, v resnici pa za prikrito objektivno odgovornost. Če se torej izvajalec gospodarske javne službe odziva na vremenske razmere oziroma če se zimska služba izvaja redno in ustrezno glede na razmere (čiščenje in posipavanje), le temu ne moremo naložiti bremena za popolno očiščenost, odsotnost ledu in varnost na prav vsakem delu javne pohodne površine, saj to ni življenjsko razumno pričakovanje.