Razloge, zaradi katerih je sodišče druge stopnje soprispevek tožnika znižalo za 10 %, je mogoče razumeti kot načelno stališče, da zaradi primarne obveznosti delodajalca, da zagotavlja varnost in zdravje delavca v zvezi z delom, soprispevek tožnika ne more biti ocenjen višje od odgovornosti prve toženke kot delodajalca. Takšno izhodišče je zmotno in ga zanikajo že citirane sodbe vrhovnega sodišča. Glede teh zadev sodišče sicer ugotavlja, da so podobne kot je tožnikova, nato pa kljub temu, da je bil v dveh od treh predstavljenih zadev soprispevek delavca ocenjen v višini 60 %, zaključi, da je nepravilna ocena soprispevka tožnika v višjem deležu od odgovornosti delodajalca.
Presoja o utemeljenosti revizije je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je toženka uspela dokazati, da vzroka za neodobrene transakcije ni mogla pričakovati niti se njegovim posledicam ni mogla izogniti ali jih odvrniti. Odgovor na zastavljeno vprašanje je nikalen. Neuporaba dodatnega varnostnega gesla ne more izključiti toženkine objektivne odgovornosti za nepravilno izvršitev nalogov za plačilo iz 24. člena ZPlaP. Ker je v času neodobrenih plačilnih transakcij dopuščala manj varen postopek za avtorizacijo plačil prek spletne banke A.., ni ravnala v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Ker tožnik kljub seznanitvi z varnostnim tveganjem svojega računalnika ni opremil z ustreznim protivirusnim programom in požarnim zidom in tudi ni upošteval toženkinih priporočil glede uporabe dodatnega varnostnega gesla, je podan njegov 30 % soprispevek k nastali škodi.
Vprašanje, ki ga je revidentka zastavila v postopku dopustitve revizije, izhaja iz napačne predpostavke, na kar pravilno opozarja toženka v 1. točki svojega odgovora na revizijo. Zaradi enakopravnega obravnavanja strank v postopku kot sestavnim delom pravice iz 22. člena Ustave RS se položaj ene stranke preko dopuščenega vprašanja v postopku dopustitve revizije, ki je enostranski postopek in v katerem druga stranka ne sodeluje, v razmerju do nasprotne stranke ne more izboljšati.
Toženka pri interpretaciji predpisov ni ravnala s kvalificirano stopnjo napačnosti, kot se zahteva za utemeljitev odgovornosti države po ustaljeni sodni praksi, ki je obširno in na več mestih citirana v izpodbijani sodbi, saj ni odstopala od sodne prakse, ki bi bila ustaljena, ni ponudila nerazumne pravne razlage in tudi ni odstopala od svojih predhodnih ravnanj.
Tožena stranka je tako zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki ji ga nalaga določba prvega odstavka 272. členaZPIZ-1, to je izvedba dolžnih ukrepov s področja zdravja in varstva pri delu. Ob tem se kot prestrogo izkaže stališče pritožbenega sodišča, da bi tožena stranka za to, da bi se razbremenila odgovornosti tožeči stranki povrniti škodo zaradi nastale delovne nezgode, morala trditi in dokazati še, da so izvedeni periodični pregledi skladni z navodili proizvajalca delovne opreme in da ji navodila ne nalagajo servisiranja in vzdrževanja oziroma pregledovanja delovne opreme v krajših rokih oziroma, da tovrstnih navodil proizvajalca sploh ni bilo. Takšnega trditvenega in dokaznega bremena toženi stranki ob izostanku trditev tožeče stranke, da bi npr. morala tožena stranka preglede bolj pogosto izvajati, ker je to za takšne delovne stroje običajno, ni mogoče naprtiti.
V sodni praksi je že uveljavljeno stališče, da se tudi pri predpogodbi uporabljajo določbe 111. člena OZ o učinkih razvezane pogodbe. Tako je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da ima predpogodbi zvesta stranka poleg zahtevka za izpolnitev obveznosti iz predpogodbe, torej zahtevka za sklenitev glavne pogodbe, v primeru neizpolnitve ali kršitve predpogodbe pravico do razdrtja predpogodbe in uveljavljanja odškodninskega zahtevka.
Pri presoji utemeljenosti odškodninskega zahtevka pa ni pomembno le, ali je bila sklenjena predpogodba, ampak je pomembno tudi, kako natančno so bile v predpogodbi že določene obveznosti pogodbenih strank. Obstoj odškodninske odgovornosti je namreč omejen s pravili o vzročni zvezi in pričakovanostjo oziroma predvidljivostjo škode. V 243. členu OZ, ki ureja poslovno odškodninsko odgovornost, je v prvem odstavku določeno, da ima upnik (pogodbi zvesta stranka) pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik (stranka, ki krši pogodbo) moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Do povrnitve škode, ki je dolžnik ni mogel in moral predvideti, upnik nima pravice.
Pogoji za popolno oprostitev zavarovanke toženca kot imetnice nevarne stvari niso izpolnjeni, saj bi voznica osebnega vozila tožnico in njeno namero prečkati prehod za pešce ob posebni pozornosti lahko zaznala. Četudi je bila kolesarka tista, ki je ustvarila prepovedani položaj, njenemu ravnanju ni mogoče pripisati pomena izključnega vzroka za nesrečo. Ni namreč mogoče reči, da je zavarovanka toženca, ki tožničine namere očitno ni zaznala in pred prehodom ni zavirala, ravnala s skrajno skrbnostjo. Ob takšni skrbnosti bi trk še lahko preprečila.
Po oceni Vrhovnega sodišča je nevarno prometno situacijo s tveganim manevrom povzročila tožnica, zato je njenemu ravnanju pripisati pomen pretežnega vzroka za nesrečo. Pritožbeno sodišče je zmotno menilo, da težo tožničinim kršitvam jemlje okoliščina, da je do nesreče prišlo na prehodu za pešce. Konkretni prehod ni bil namenjen prečkanju kolesarjev, zato je bila tožnica, ki ga je kot kolesarka prevozila (in ne prehodila), v prepovedanem položaju. Njen soprispevek znaša 80 %.
Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije in torej na dan odločanja revidenta tožnik ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, RS skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnika.
Ko gre za stopnišče, pomeni standard normalne pohodne površine zahtevo, da na stopnišču ni pretiranih višinskih odstopanj med sosednjimi stopnicami in bi zato lahko uporabnik to površino ob zadostni skrbnosti in pozornosti normalno prehodil. Ob uporabi navedenega standarda v konkretnem primeru, ko so bile stopnice z izjemo zadnje po višini pretežno enovite, je tožnica utemeljeno pričakovala, da bo taka tudi zadnja stopnica. Ker je ta od sosednje znatno odstopala, tj. za 5,5 cm ali 31,43%, je bila s tem prekinjena ritmičnost gibanja, zato stopnišče (v tem delu) po presoji revizijskega sodišča ne ustreza standardu normalne pohodne površine.