Nižji sodišči pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti nista v zadostni meri upoštevali dejstva, da je tožnica v času škodnega dogodka imela trinajst let in da se ji je v posledici škodnega dogodka zaradi posttravmatske stresne motnje razvila anksiozno depresivna motnja. Konkretni dejanski stan je glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti primerljiv z dejanskim stanom iz sodbe z opr. št. II Ips 616/2008.
Drugostopenjsko sodišče v konkretnem primeru ni pravilno uporabilo pravila mejnega praga verjetnosti, saj je – kljub pravilnemu izhodišču, kaj to pravilo sploh pomeni – arbitrarno zanikalo dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je bil ta prag presežen.
S sodniško samovoljo sta lahko obremenjeni tako pravna ocena kot tudi dokazna ocena in posledično ugotovitev dejanskega stanja. Če je napaka v dokazni oceni v oko bijoča ter logično ali zdravorazumsko povsem nevzdržna, ni mogoče trditi, da je bilo stranki zagotovljeno pošteno sojenje.
Odgovornost države po četrtem odstavku 54. člena ZDLov-1 je subsidiarna (odgovarja le v primeru, če škoda ni nastala po krivdi upravljavca lovišča) in objektivna (ne glede na krivdo). Gre za objektivno odgovornost, ki je posebej predpisana (tretji odstavek 131. člena OZ) in jo je treba razlagati in upoštevati zgolj v mejah, v katerih je predpisana.
Zakonsko besedilo četrtega odstavka 54. člena ZDLov-1, da Republika Slovenija objektivno in subsidiarno odgovarja za škodo, ki je nastala na nelovnih površinah iz 10. člena od divjadi ali zaradi lova, je treba razlagati restriktivno tako, da odgovarja samo za premoženjsko škodo, ki jo utrpi nelovna površina.
V sedmem odstavku 54. člena ZDLov-1 zakonodajalec ni predpisal objektivne odgovornosti Republike Slovenije za kakršnokoli škodo, ki iz izvira iz trka divjadi in premikajočega se vozila. Zato širitev take odgovornosti nanjo ni dopustna, upoštevajoč izhodiščno načelo, da Republika Slovenija ni odgovorna za škodo, ki jo povzroči divjad, razen v primerih, določenih z ZDLov-1 (prvi odstavek 54. člena ZDLov-1).
Četudi tožnica glede na naravo dejavnosti (skok s padalom v tandemu) ni aktivno sodelovala pri njenem izvajanju, je bistvena okoliščina, da se je za dejavnost odločila prostovoljno, očitno prav zaradi vznemirjanja, ki ga riziki, povezani s tem, prinašajo. Zgolj dejstvo, da je šlo za plačano storitev v okviru organizirane dejavnosti, ki jo zavarovanka toženke nudi na trgu, ne spreminja narave odškodninske odgovornosti v odgovornost ne glede na krivdo. Vpliva lahko le na presojo kršitve pogodbenega razmerja (in posledično nastanka pogodbenega odškodninskega razmerja) med tožnico in zavarovanko toženke.
Za pravilno presojo vprašanja, ali ravnanja oziroma opustitve tožene stranke sodijo v okvir pravno relevantne vzročne zveze, je treba odgovoriti na vprašanje, ali je podana vzročna zveza med škodnim ravnanjem in konkretno nastalimi stroški požarne intervencije. Z drugimi besedami, treba je presoditi, ali so prav zaradi ravnanj oziroma opustitev tožene stranke nastali stroški požarne intervencije oziroma so nastali višji stroški kot bi bili, če bi tožena stranka ravnala v skladu s pravnimi akti, ki so jo zavezovali pri sanaciji gramozne jame. Če bi se izkazalo, da je tožena stranka s svojimi ravnanji in opustitvami prispevala k nastanku (višjih) stroškov nujnega ukrepanja, je šteti, da je povzročila ogroženost, zaradi katere so ti (višji) stroški nastali (prvi odstavek 118. člena ZVNDN).