Obe stranki tega postopka sta bili v odškodninski pravdi skupaj toženi, kar pomeni, da je bila toženka o postopku obveščena in je prišlo do intervencijskega učinka. Zato toženka v kasnejši pravdi tožnici ne more očitati slabega vodenja postopka, saj je imela v odškodninski pravdi skladno s prvim odstavkom 201. člena ZPP tudi sama možnost vložiti pravno sredstvo, ki bi v dejanjih, ki niso v nasprotju s strankinimi, učinkovale tudi zanjo (četrti odstavek 201. člena ZPP).
Pravica do združevanja ne spada med osebnostne pravice, ki so predmet varstva v okviru pravno priznane nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, do povrnitve katere je posameznik upravičen v obliki denarne odškodnine po 179. členu OZ. Gre za pravico, katere vrednota se izraža v povezovanju posameznikov med seboj, to pa presega obseg pravic iz 179. člena OZ, ki izvirajo neposredno in zgolj iz človekove osebnosti.
Pritožbeno sodišče (in pred tem tudi že sodišče prve stopnje) bi se glede na dejanske ugotovitve moralo opredeliti do odločilnega vprašanja, kdo je bil v konkretnem primeru imetnik psa in kot tak dolžan poskrbeti za ustrezen nadzor nad njim. Ker se ni, je obrazložitev izpodbijane sodbe do te mere nezadostna, da je zaradi njene pomanjkljivosti (pomanjkanja ali odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih) onemogočen njen preizkus in je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Takšna ureditev, po kateri je treba odškodninski zahtevek na podlagi odgovornosti poslovodstva v razmerju do upnikov vložiti v korist stečajnega dolžnika oziroma stečajne mase, jasno kaže na to, da je treba odškodninsko odgovornost poslovodstva po določbi 42. člena ZFPPIPP uveljavljati v času trajanja stečajnega postopka. Obstoj stečajnega dolžnika (stečajne mase) je namreč materialnopravna predpostavka za vložitev tožbe po omenjeni pravni podlagi, aktivna procesna legitimacija upnika pa je zato pogojena z odprtostjo stečajnega postopka.
Uveljavitev pravnega varstva v obliki ugovora zoper sklep o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom (379. člen ZFPPIPP) bi preprečila končanje stečajnega postopka (v katerem bi upnik lahko uveljavljal odškodninski zahtevek). Ker takšnega pravnega varstva revidentka ni uveljavljala, je s pravnomočnim zaključkom stečajnega postopka in izbrisom stečajnega dolžnika iz registra izgubila aktivno procesno legitimacijo za uveljavljanje zahtevka po določbah petega odstavka 44. člena ZFPPIPP.
Tožnik je glede na način poškodovanja in neznosno bolečino trpel zelo intenziven primarni strah v trajanju 30 minut. Še v času trajanja tega primarnega strahu je začel trpeti zelo intenziven sekundarni strah. Bil je utemeljeno zaskrbljen za usodo noge. Intenziven sekundarni strah je trpel tudi po oskrbi z mavcem. Ta je trajal do odstranitve mavca (približno en mesec). Nato je bil strah zmeren in občasno intenziven, trajal je so odstranitve OSM (približno tri mesece). Občasen strah je trpel do zaključenega zdravljenja oziroma tudi do dneva izdelave izvedenskega mnenja. Po oceni Vrhovnega sodišča predstavlja primerna odškodnina glede na intenzivnost in trajanje primarnega in sekundarnega strahu, ki ga je trpel tožnik, 4.000,00 EUR, kar predstavlja protivrednost 3,7 povprečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje.
Razlika med ureditvami skozi čas je v tem, kdaj je moral izvršitelj oziroma kandidat za izvršitelja skleniti zavarovalno pogodbo; v nobenem primeru pa ni smel opravljati službe izvršitelja brez sklenjene zavarovalne pogodbe, kot jo sedaj predpisuje določba prvega odstavka 285. člena ZIZ.
Nadzor nad zakonitostjo opravljanja službe izvršitelja opravlja minister, pristojen za pravosodje. V okvir takega nadzora sodi tudi preverjanje, ali ima izvršitelj ustrezno zavarovano svojo poklicno odgovornost.
Denarna socialna pomoč, ki je namenjena zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje, je lahko primerna metoda (merilo) za izračun višine prikrajšanja.
Uporabo določbe 216. člena ZPP v konkretni zadevi je utemeljena. Višje sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik pred izbrisom zaposlen in je ocenilo, da je prejemal najmanj minimalno plačo, ki je znašala več kot denarna socialna pomoč, kar je splošno znano dejstvo. Za čas izbrisa, po izgubi zaposlitve, pa je tožnik zatrjeval, da je priložnostna dela občasno opravljal tudi na črno. Sodna praksa je enotna, da je zaslužek iz občasnih del lahko podlaga za odškodnino zaradi izgubljenega dohodka in rento, če ga je oškodovanec pred škodnim dogodkom pridobival redno. To stališče je uporabljivo tudi v obravnavanem primeru. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik dela na črno opravljal le občasno.
Vrhovno sodišče poudarja, da je tožnik med izbrisom z občasnim delom prispeval k zmanjšanju škode in dejstvo, da višine zaslužka iz takšnega nerednega in nekontinuiranega dela ni uspel izkazati, ne sme pripeljati do tega, da bi bil zato njegov zahtevek zavrnjen. Tožnik je zahteval povrnitev premoženjske škode v višini denarne socialne pomoči, to je 226,80 EUR mesečno, kar pomeni minimalen znesek za preživetje. Ob ugotovitvah, da se tožnik v času izbrisa ni mogel svobodno gibati, ker se je bal izgona, da se je bil prisiljen zadrževati doma in da je bil brez veljavnega osebnega dokumenta, zaradi česar vse mu je bilo delo oteženo, je zaključek višjega sodišča, da je ugotavljanje zaslužka z delom na črno za 15 let nazaj nemogoče ali pa povezano z nesorazmernimi težavami in se zato tožniku po prostem preudarku prisodi odškodnina v višini 150,00 EUR mesečno, razumen in prepričljiv.
Tožnika v tej pravdi zahtevata plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Ta naj bi jima nastala z okrnitvijo razgleda. Pred gradnjo blokov sta imela pogled na veduto Novega mesta, ki jo objema meander reke Krke. Sedaj tega razgleda več nimata, njuna nepremičnina pa je zaradi tega manj vredna.
Nižji sodišči sta odločitev utemeljili na pravni podlagi iz tretjega odstavka 133. člena OZ. Ta določa, da je v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje.
V konkretnem primeru glede okrnitve razgleda pravni standard preseganja običajne meje ni bil materialnopravno pravilno zapolnjen že zato, ker sta nižji sodišči merilo preseganja običajnih mej vtkali v napačno materialnopravno pravilo.
Česar nižji sodišči nista storili, a bi morali, je uravnotežiti lastninski pravici pravdnih strank z metodo praktične konkordance. Šele če bi uporaba te metode dala odgovor, da je bilo v lastninsko pravico tožeče stranke (zaradi uresničevanja lastninske pravice tožene stranke) poseženo prekomerno (nesorazmerno), bi šlo za protipravnost posega, kar je – ker pač ne gre za položaj iz tretjega odstavka 133. člena OZ, osrednjega pomena.