Zavarovalno pravo je polno strokovnih izrazov, ki jih povprečen zavarovalec ne razume niti ne more razumeti. Pogosto so tudi splošni pogoji obsežni in zapleteni, kar povprečnemu bralcu otežuje ali celo onemogoča njihovo razumevanje. Skrbnost, ki jo zavarovalnemu zastopniku nalaga opravljanje poklicne dejavnosti, tedaj terja, da splošne pogoje zavarovalcu ne zgolj izroči, pač pa tudi, da strokovne izraze in/ali obsežne oziroma zapletene pogoje zavarovalcu razumljivo pojasni in pri tem uporablja vsakodnevne oziroma povprečnemu zavarovalcu jasne izraze.
Nižji sodišči sta zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča nepravilno presodili, da je bila Predpogodba razvezana oziroma da je tožnica od Predpogodbe enostransko odstopila. Ker Predpogodba še vedno velja, tudi ni pravilna odločitev nižjih sodišč o utemeljenosti zahtevka za plačilo obresti po petem odstavku 111. člena OZ in drugem odstavku 382. člena OZ.
Zaključek nižjih sodišč, da je tožnica od Predpogodbe odstopila zaradi neizpolnitve, je v nasprotju s 103. in 105. členom OZ. Ker sta nižji sodišči ugotovili, da je bil rok za sklenitev prodajne pogodbe (torej rok za izpolnitev Predpogodbe) končno določen na 60 dni po ureditvi zemljiškoknjižnega stanja, ko bo kupec lahko sklenil prodajno pogodbo z lastniki nepremičnin (torej po zaključku zapuščinskega postopka), in ker sta ugotovili tudi, da ni šlo za fiksno pogodbo v smislu 104. člena OZ (saj izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bila bistvena sestavina pogodbe), je napačno stališče nižjih sodišč, ki sta za neizpolnitev pogodbe, zaradi katere je tožnica odstopila od Predpogodbe, šteli že samo dejstvo, da glavna pogodba ni bila sklenjena. Obveznost namreč glede na določila v Predpogodbi sploh še ni zapadla in toženka še ni prišla v zamudo. Zgolj dejstvo, da je toženka na pozive stečajnega upravitelja vrnila glavnico, še ne odvezuje tožnice dolžnosti upnika, da da dolžniku (toženki) dodatni rok po drugem odstavku 105. člena OZ. Poleg tega je že sama Predpogodba v 4. členu uredila posledice situacije, ko glavna pogodba ni sklenjena.
Ker je bila toženka ob vračilu denarja tožnici že razrešena s položaja skrbnice za poseben primer, zapuščinski postopek pa takrat še ni bil zaključen (torej je denar vrnila v svojem imenu zgolj kot ena izmed dedičev dediščine, ki niti še ni bila razdeljena), sta nižji sodišči tudi materialno pravno zmotno presodili, da njena konkludentno izražena izjava volje o sporazumni razvezi Predpogodbe pomeni sklenjen dogovor o sporazumni razvezi v imenu vseh dedičev in neveljavnost Predpogodbe. Takšen dogovor bi lahko sklenil samo tretji stranski intervenient (Center za socialno delo) kot skrbnik premoženja. Toženkino soglasje o sporazumni razvezi Predpogodbe nima pravnih posledic za samo veljavnost Predpogodbe, saj je toženka izjavo volje podala kot neupravičena oseba. Ni bistveno, ali je tožnica za toženkino razrešitev s položaja skrbnika za poseben primer vedela ali ne, saj glede na določbe 73. člena OZ dobra vera nasprotne stranke še ne pomeni veljavnosti pogodbe.
V spornem primeru škodne posledice oziroma konkretizacije njenega rizika ni mogoče pripisati tožencu predvsem iz naslednjih razlogov: trhlo drevesno deblo, ki je padlo na cesto, je na njegovem zemljišču ostalo po poseku, izvedenem s strani javnega podjetja pri izvedbi začasne prestavitve električnega daljnovoda; izvajalec poseka med drugimi tudi tega debla ni odpeljal iz gozda, temveč ga je zasul z zemljo; deblo sploh ni bilo vidno, saj je bilo zakrito; od poseka in zasutja debel z zemljo je minilo že 9 let. Upoštevaje navedeno tožencu ni mogoče očitati nobene opustitve dolžne skrbnosti. Od povprečno skrbnega lastnika gozda ni mogoče pričakovati, da bi predvidel zdrs 9 let v zemljo zakopanega trhlega debla, ki ga sam sploh ni videl, na cesto.
Vrhovno sodišče se ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča o malomarnosti ravnanja tožene notarke. Notarka je zemljiškoknjižni predlog namreč pravilno vložila, saj je hipoteki navedla v ustreznem vrstnem redu in za hipoteki tudi pravilno vložila en zemljiškoknjižni predlog, ker sta bili obe vezani na eno listino. V obravnavani zadevi sta hipoteki veljavno nastali na nepremičnini, ki ob njunem nastanku še ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Zato je imela sklenitev notarskega zapisa, s katerim je bila ustanovljena tožničina hipoteka, še v času vložitve spornega zemljiškoknjižnega predloga pomen vknjižbe zastavne pravice (notarske hipoteke) v skladu s tretjim odstavkom 274. člena SPZ. Določbe 5. člena, drugi in tretji odstavek 10. člena, 189. člen in 190. člen ZZK-1 se v primeru vknjižbe zastavnih pravic na nepremičnini, ki ob ustanovitvi zastavnih pravic ni bila vpisana v zemljiški knjigi, ne uporabljajo za ugotavljanje vrstnega reda zastavnih pravic.
Oškodovanec je upravičen do povrnitve vse premoženjske škode, tudi tiste, ki je nastala zaradi nezmožnosti za aktivnosti, ki niso potrebne za »osnovno eksistenco« in jih je opravljal le občasno. Bistveno je, da oškodovanec zaradi zaradi njihove opustitve, ki je posledica zmanjšanih ali uničenih sposobnosti, trpi premoženjsko prikrajšanje - ne le kot izgubo zaslužka, pač pa tudi kot na novo nastal objektivno potreben strošek, ki ga sam z razumnimi ukrepi ne more odpraviti ali zmanjšati in ki je potreben za ohranitev prejšnjega (premoženjskega) stanja.
Določbo tretjega odstavka 243. člena OZ je treba razumeti na način, da se upošteva morebitna korist, ki je nastala s škodnim ravnanjem in ne že pred njim. Protipravno ravnanje, ki se očita tožencu, je sklenitev posojilnih pogodb in pogodbe o odstopu terjatve, te pa so bile sklenjene po 15. 1. 2001. Za to časovno obdobje pa toženec ni podal trditev, da bi z njegovim dejanjem nastala kakšna korist.
14. člen ZPP določa, da je pravdno sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, kadar tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku. Navedeni člen ne predpisuje načina, kako pravdno sodišče kazensko sodbo pridobi, zato je za pridobitev in vpogled v obsodilno sodbo treba uporabiti druge določbe ZPP, ki določajo predložitev dokazov. V pravdnem postopku velja razpravno načelo. Preiskovalno načelo je izjema. Uveljavljeno je za primer, kadar sodišče meni, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (drugi odstavek 7. člena v zvezi s 3. členom ZPP).
Tretji odstavek 226. člena ZPP omogoča, da sodišče (na predlog stranke) preskrbi kazensko obsodilno sodbo samo, vendar le v primeru, če stranka sodbe ne pridobiti sama. Če stranka to lahko doseže, velja predložitvena dolžnost stranke.
Že iz tožnikovih navedb, povzetih v sodbi sodišča prve stopnje, da je padal z glavo navzdol, pri čemer si jo je zaščitil z roko in si tako poškodoval komolec, je očitno, da tožnik ni sestopal tako, da bi bil ves čas tritočkovno oprt, saj v takšnem primeru ne bi mogel pasti na tak način. S takšnim sestopom tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečno usposobljenega delavca, ki opravlja delo, kakršno je opravljal tožnik. Glede na navedeno je tožnikov soprispevek k nastanku škode treba oceniti kot odločilnega, zato ne zadošča le določitev simboličnega soprispevka, za kakršnega sta se odločili sodišči druge in prve stopnje. Tožnik je z nepravilnim načinom sestopa po lestvi, ki ni le v nasprotju s skrbnostjo, ki se lahko pričakuje od povprečno usposobljenega delavca, temveč tudi v nasprotju s skrbnostjo, ki se lahko pričakuje od vsake povprečne razumne odrasle osebe, prispeval k nastanku škode v višini 60 %, kar pomeni, da mu je toženec dolžan povrniti 40 % odmerjene pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in ugotovljene premoženjske škode.