Kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1 stori, kdor protipravno odvzame mladoletno osebo roditelju, posvojitelju, skrbniku, zavodu ali osebi, ki ji je zaupana ali jo zadržuje in preprečuje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje ali kdor zlonamerno onemogoča, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe. Pri izvršitvi navedenega kaznivega dejanja obstaja več oblik, pri čemer pa je pri vsaki obliki obligatorni pogoj za obstoj kaznivega dejanja protipravnost oziroma zlonamernost storilca, ki pa je dejansko vprašanje in ga je potrebno oceniti v vsakem primeru posebej. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up - 61615-17 z dne 20. 9. 2018 opredelilo kot zlonamerno onemogočanje stikov tako ravnanje, ki ima za cilj, da se izvršljiva odločba o stikih ne uresniči, pri čemer ni nobenih opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov. Gre za dejansko vprašanje, ki ga mora sodišče razčistiti v vsakem primeru ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera.
podaljšanje pripora med preiskavo - ponovitvena nevarnost
Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da podaljšanje pripora še za dva meseca ni sorazmerno z vidika trajanja, zato je izrek izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je obdolžencu pripor podaljšalo še za 1 mesec, torej do vključno dne 27. 2. 2025 do 16.00 ure.
začasni odvzem vozniškega dovoljenja - ugovor - utemeljen sum - vožnja pod vplivom prepovedanih drog in njihovih presnovkov
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani mu prekršek, izhaja iz vsebine obdolžilnega predloga ter dokazov, ki jih je k obdolžilnem predlogu predložil predlagatelj, iz katerih izhaja, da je obdolžencu naprava za hitro ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v slini pokazala pozitiven rezultat na kokain ter da je bil obdolženemu odrejen strokovni pregled. Pri tem pa je ugovorne trditve, da iz poročila toksikološke preiskave z dne 26. 11. 2024 izhaja le prisotnost metabolitov (presnovkov) kokaina v krvi obdolženca, ne pa tudi kokaina samega, pravilno zavrnilo z razlogi, da zmanjšana sposobnost voznika za vožnjo v cestnem prometu ni (več)1 zakonski znak obravnavanega prekrška.
izločitev sodnika - izjemnost pripora za mladoletnike - hišni pripor - pripor - zahteva za izločitev sodnika
V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče izpostavlja, da je zahteva za izločitev sodnika omejena na določeno fazo postopka. Po drugem odstavku 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko izve za razlog izločitve. Tako v pritožbenem postopku ne more več zahtevati izločitve prvostopenjskega sodnika - v pritožbi zoper sodbo lahko uveljavlja le kršitve pravil postopka glede izločitve sodnika, pa še to z določenimi omejitvami (1. in 2. točka prvega odstavka 371. člena in 384. člen ZKP). Okoliščine za katere pritožnik meni, da vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnice B. B. in da zato predstavljajo razlog za njeno izločitev pri odločanju o podaljšanju hišnega pripora, so bile mladoletniku in zagovorniku znane vse od prejema sklepa I Kpd 96224/2024 z dne 19.12.2024, s katerim je navedena sodnica odredila pripor zoper mladoletnika. Kljub temu je zagovornik razloge o nepristranskosti predsednice senata za mladoletnike, prvič uveljavljal šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep.
Ob smiselni uporabi zgoraj citiranih zakonskih določb, bi zagovornik moral že predhodno zahtevati izločitev sodnice, saj bi po prejemu predloga za podaljšanje hišnega pripora lahko zahteval obvestilo o sestavi senata za mladoletnike, ki bo odločal o predlogu ter zahtevo za izločitev teiste sodnice podal takoj, ko bi bil s sestavo senata seznanjen, ne pa šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Ker tega ni storil in je navedbe v tej smeri podal šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep, obramba s takšnimi navedbami ne more uspeti, saj pritožbeno sodišče ne presoja okoliščin za zatrjevano nepristranskosti predsednice senata sodišča prve stopnje, ko zahteva za njeno izločitev pred tem, sploh ni bila podana.
Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 96290/2024 z dne 24.12.2024 zoper obdolženca odredil pripor. Prostost je bila obdolžencu nato ponovno odvzeta 27.12.2024 ob 19.30 uri. Pritožba zoper ta sklep je bila zavrnjena s sklepom pritožbenega sodišča z dne 2.1.2025.
To pomeni, da bi se moralo šteti, da je bila obdolžencu prostost vzeta 27.12.2024 ob 19.30, na podlagi sklepa II Ks 96290/2024 z dne 24.12.2024 pa je pripor lahko trajal največ mesec dni. Ob ponovnem podaljšanju še za 2 mesca lahko pripor traja do 27.3.2025 do 19.30 ure, vendar je potrebno v ta čas všteti čas policijskega in sodnega pridržanja, ki je trajalo od 17.12.2024 od 10.52 do 20.12.2024 do 17.09 (skupaj 3 dni, 6 ur in 17 min). Posledično pripor ne traja do 27.3.2025 do 19.30, temveč do 24.3.2025 do 13.13 ure.
Pritožbeno sodišče je sledilo primerljivi praksi Vrhovnega sodišča XI Ips 33/2009 z dne 7.5.2009 ter I Ips 232/2000 z dne 5.10.2000 in odločilo, da je potrebno pritožbo, ki jo je zagovornik vložil dan po izdaji sklepa o njegovi razrešitvi, zavreči kot nedovoljeno.
Neutemeljene so dolžnikove pritožbene navedbe, da ni prejel plačilnega naloga za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 11. 2024. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz vročilnice, pripete k plačilnemu nalogu z dne 9. 6. 2023 (red. št. 4), izhaja, da je bil drugemu dolžniku plačilni nalog z dne 10. 12. 2024 osebno vročen 12. 12. 2024. Po prvem odstavku 224. člena ZPP v zvezi s 149. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ, je pravilno izpolnjena vročilnica javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Po četrtem odstavku 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je sicer dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, vendar dolžnik zgolj s posplošenimi navedbami, da plačilnega naloga ni prejel, ob dejstvu, da je na isti naslov že prejel vsa pisanja, domneve iz četrtega odstavka 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ne more izpodbiti.
ZST-1 člen 31, 31/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 2, 2/2, 12, 12/2.
višina odvetniške nagrade - uporaba odvetniške tarife - potrebni stroški - vrednost spornega predmeta - sklep o pravdnih stroških - kilometrina
Ločiti je potrebno nastanek terjatve za povrnitev stroškov in nastanek stroškov - posameznih postavk. Slednji nastanejo v trenutku, ko je vložena vloga ali opravljeno procesno dejanje. Tožeča stranka ima prav, da je odvetnik delo (posamezno storitev ali nalogo) opravil takrat, ko je vložil oziroma opravil procesno dejanje, ko je vložil vlogo oziroma pristopil na narok.
Res je sodišče prve stopnje izdalo sklep o spremembi vrednosti spornega predmeta iz prvotnih 25.000,00 EUR na 2.648.948,16 EUR, kar je bilo po odgovoru na tožbo drugotoženke in njeni prvi pripravljalni vlogi. Vendar sklepa ni izdalo zato, ker bi tožeča stranka zvišala tožbeni zahtevek temveč, ker je v tožbi navedla očitno prenizko vrednost spornega predmeta. Pomembno je, da lahko sodišče uporabi korekturno dolžnost tudi v primeru po prvem odstavku 31. člena ZST-1 in to je storilo. Smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta je v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora, na takšno oceno pa se vežejo določene pravne posledice.
Sklep o korekciji pravilne vrednosti spornega predmeta po ZST-1 zato učinkuje od vložitve tožbe dalje. Tožeča stranka bi morala že ob vložitvi tožbe realno oceniti vrednost spornega predmeta na 2.648.948,16 EUR in plačati sodno takso od te osnove. Ta razlaga ne velja samo za sodno takso, ampak smiselno tudi za odmero nagrade in stroškov odvetnika.
Ne drži pritožbeno zavzemanje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo DDV na potne stroške - kilometrino pooblaščenca.
S pritožbenimi navedbami zagovornika o tem, da sodišče prve stopnje ni dovolj znižalo enotne kazni oz. da zato ni navedlo razlogov, ni mogoče soglašati in sodišče prve stopnje ni zagrešilo napake, ko je izreklo enotno kazen 13 let zapora. Skupni seštevek izrečenih kazni po sodbah, navedenih v I. točki izpodbijane sodbe, namreč znaša 13 let in 3 mesece, nato pa je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi 3. točke drugega odst. 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen 13 let zapora, pri čemer je sledilo predlogu tožilstva glede višine izrečene enotne kazni in ne predlogu zagovornika, da se obsojencu izreče nižja enotna kazen, in sicer 7 let in 6 mesecev zapora. Pri tem ne drži, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo olajševalnih in obteževalnih okoliščin v ustrezni meri, kar trdi zagovornik.
tožniška varščina - tuja pravna oseba - dokaz z izvedencem - stroški - višina varščine
Sporni so stroški morebitnega izvedenca, vendar tožeča stranka nekonkretizirano navaja, da glede na naravo spora ne bo potreben. Kakšna sploh je narava spora tožeča stranka ne pojasni. Do izdaje izpodbijanega sklepa tudi še ni dopolnila tožbe, da bi si lahko sodišče ustvarilo sliko o naravi spora in potrebi tožene stranke predlagati dokaz z izvedencem. Zadeva se je začela s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zoper katerega je tožena stranka obrazloženo ugovarjala. Možno je, da bo res potrebno pritegniti enega ali več izvedencev, kar opravičuje višji znesek.
Ker pa je tožnik zoper sklep o zavrniti predloga za oprostitev plačila sodne takse vložil pritožbo, se je rok za plačilo sodne takse in rok za ugovor zoper izdani plačilni nalog po naravi stvari zamaknil do izdaje oziroma vročitve sklepa sodišča druge stopnje o potrditvi prvostopenjskega sklepa o zavrnitvi njegovega predloga.
trditveno in dokazno breme - oprostitev plačila sodnih taks
Tožnica je v predlogu za oprostitev plačila sodne takse le pavšalno navajala, da ni zmožna plačila sodne takse in ni podala nobenih konkretnih trditev, zakaj bi s plačilom sodne takse bilo ogroženo njeno preživljanje in na kakšen način. Trditveno in dokazno breme glede obstoja predpostavk za odločitev o oprostitvi obveznosti plačila sodne takse je namreč na predlagatelju. Sodišče skladno s petim odstavkom 12.a člena ZST-1 po uradni dolžnosti pridobi zgolj podatke iz obstoječih zbirk podatkov, na podlagi katerih, skladno z 12.a členom ZST-1, nato opravi presojo o strankinem predlogu. Ničesar drugega ne upošteva po uradni dolžnosti-
ZSKZDČEU-1 člen 9, 10, 17, 23. Direktiva 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti člen 10.
razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe
Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je ENPP sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti. Države članice izvršijo ENPP na osnovi medsebojnega priznavanja, ki pomeni neposredno priznavanje sodnih odločb drugih držav članic in je nepriznavanje zgolj izjema. Pri izvajanju tega instrumenta sta najpomembnejša sodelovanje in medsebojno zaupanje med pristojnimi pravosodnimi organi. Tudi po stališču SEU je zavrnitev izvršitve ENPP izjema od vzajemnega priznavanja in jo je treba razlagati ozko. Glede na navedena izhodišča je torej treba tudi v konkretni zadevi predaje zaupati odreditveni državi Kraljevini Španiji, da je skladno s priporočili Priročnika pred izdajo ENPP opravila presojo sorazmernosti. Nadalje v Priročniku ali v obrazcu ENPP ni predvideno, da bi morala država odreditve svojo oceno o sorazmernosti utemeljiti oziroma obrazložiti, saj obrazec ENPP takšne rubrike sploh ne vsebuje. Po priporočilih Priročnika se sicer presoja sorazmernosti ENPP opravi v odreditveni državi, medtem ko Okvirni sklep 2002/584/ PNZ izvršitveni državi članici ne omogoča presoje sorazmernosti ENPP, kar je v skladu z načelom vzajemnega priznavanja. Zgolj ob resnih pomislekih izvršitvene države članice glede sorazmernosti prejetega ENPP se odreditvenemu ali izvršitvenemu pravosodnemu organu priporoča, naj vzpostavita neposreden stik, pri čemer pa se pričakuje, da bodo takšni primeri le izjemoma nastali.
ZSKZDČEU-1 člen 9, 13, 23. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 6.
evropski nalog za prijetje in predajo - pogoji za predajo zahtevane osebe - razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe
Z obširnimi navedbami, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti prošnjo za izročitev zahtevane osebe Kraljevini Španiji, ker obstaja, glede na številna poročila Evropskega parlamenta glede razmer v španskih zaporih, verjetnost, da bi bile zahtevani osebi kršene pravice iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja) kot tudi kršitev prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (pravice do poštenega sojenja) zagovornik uveljavlja pogoje, ki so navedeni v 522. členu ZKP, medtem ko je sodišče v tej zadevi odločalo v skladu z ZSKZDČEU-1, ki pa med pogoji za izročitev ne določa, da bi moralo sodišče v naši državi preverjati ali ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na tak način kaznovalo ( kot je to določeno v 14. točki prvega odstavka 522. člena ZKP ).
zadržanje na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda - zadržanje brez privolitve - pogoji - ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih
Zaključek, da bi pritožnik brez ustreznega nadzora lahko ponovno ogrožal svoje zdravje in življenje ter zdravje in življenje drugih, kot je to že počel, glede na v zadnjem času ob poslabšanju zdravja izvršena nepojasnjena kurjenja oz. poskuse vžigov z vžigalnikom do sostanovalca, zunaj in v sobi, kar so ravnanja, ki pomenijo tako ogrožanje življenja in zdravja zadržanega, kot tudi drugih oseb in okolice, lahko pa povzročijo tudi hujšo premoženjsko škodo zaradi požara, je sodišče temeljilo na dejstvih, presojanih v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1.
ZPCP-2 člen 110a, 110a/5. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7/1, 7/2.
jurisdikcija - zavrženje tožbe - pogodbene obveznosti - civilni delikt - mednarodni element - avtonomna razlaga pravne norme - kvazidelikt
Tudi v primeru jurisdikcije slovenskega sodišča ni nujno, da bi se v sporu uporabilo slovensko materialno pravo. Ni dvoma, da gre za spor z mednarodnim elementom, saj ima tožena stranka sedež v Avstriji. Možno je, da bi moralo slovensko sodišče uporabiti tuje materialno pravo, se pravi avstrijsko. Na podlagi katerega prava bo dejansko odločalo sodišče je stvar uporabe kolizijskih pravil v meritorni odločbi in tega sodišče v predhodnem postopku presoje jurisdikcije ne more prejudicirati.
Pojem pogodbenih obveznosti SES razlaga evro avtonomno - bistvena okoliščina je prostovoljen sprejem obveznosti.
Po razlagi sodišča druge stopnje ne gre za zadevo v zvezi z delikti ali kvazidelikti. Ta je podana, ko gre za posebno izbirno pristojnost za nepogodbene odškodninske obveznosti.
Pošiljatelj kot tretja oseba praviloma ni seznanjena z vsebino prevozne pogodbe in njenimi pogodbenimi strankami, saj tožena stranka ni tista, ki bi organizirala prevoz.11 Vložitev tožbe zoper njo pred slovenskim sodiščem zato zanjo ne bi bilo predvidljivo.
Ni nujno, da bi za vsako obligacijskopravno obveznost morali utemeljiti bodisi pristojnost po prvem odstavku bodisi po drugem odstavku 7. člena Uredbe Bruselj Ia. Mogoče je, da v poštev ne pride nobena od teh dveh pristojnosti in tedaj ostane le splošna pristojnost po kraju prebivališča toženca.
izvršba - izvršilni naslov - ugovor zoper sklep o izvršbi - pravočasnost ugovora - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neobrazloženost - razlogi o odločilnih dejstvih
Glede na na to, da je iz spisa razvidno, da je sodišče prve stopnje upnika z obvestilom o pravnomočnosti in izvršljivosti z dne 26. 6. 2024 obvestilo, da je sklep o izvršbi postal pravnomočen in izvršljiv 25. 6. 2024 in da iz zaznamka "procesna dejanja" v elektronskem izvršilnem spisu izhaja, da je sklep o izvršbi z dne 21. 5. 2024 postal pravnomočen 25. 6. 2024, iz prejemne štampiljke na dolžničinem ugovoru z dne 25. 6. 2024 pa je razvidno, da jo je sodišče prve stopnje prejelo neposredno 27. 6. 2024, pritožbeno sodišče pritrjuje upniku, da bi moralo sodišče prve stopnje bolj natančno obrazložiti, zakaj šteje, da je dolžničin ugovor pravočasen; zgolj obrazložitev sodišča prve stopnje, da je dolžnica dne 25. 6. 2024 pravočasno ugovarjala, ne zadošča.
pripor - podaljšanje pripora med preiskavo - vročitev predloga za podaljšanje pripora - begosumnost
Glede na navedeno drži, da zagovornica ni imela možnosti seznanitve s predlogom za podaljšanje pripora pred izdajo sklepa o podaljšanju pripora. Skladno z drugim odstavkom 205. člena ZKP pa bi ji morala biti dana možnost, da na tak predlog odgovori. Ker ji ta možnosti ni bila dana, je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pravico do obrambe, in sicer do izjave, pri kateri vpliva na zakonitost sklepa ni treba izkazati.
obrazloženost ugovora - izvršba na podlagi verodostojne listine - obrazloženost sklepa
Izpodbijani sklep je bil izdan v formaliziranem postopku preizkusa obrazloženosti ugovora in sodišče je izdalo tipski sklep. Slednji vsebuje materialnopravni zaključek, da je dolžnik vložil obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Sklep torej odkazuje na ugovor dolžnika, tega je upnik prejel z izpodbijanim sklepom in se z njim seznanil, saj v pritožbi podrobno povzema ugovorne trditve. Prepisovanje ugovornih trditev v obrazložitev sklepa ni bila potrebna, saj sodišče v ugovornem postopku ne ugotavlja spornih dejstev in ne izvaja dokazov.
Upnik neutemeljeno navaja, da ugovor ni obrazložen. Res je v predlogu za izvršbo navedel na kaj naj bi se verodostojna listina nanašala in sicer na dostavo jaškov. Vendar nima prav, da bi dolžniku moralo biti znano na kaj se izvršba nanaša, da bi se lahko opredelil do tega pa se ni, da iz ugovora ne izhaja, da bi sklep izpodbijal iz vsebinskih razlogov, da ni podal pravno pomembnih dejstev oziroma trditev podkrepil z dokazi. Kot ugotavlja že upnik, ugovor temelji (med drugim) na splošnem zanikanju terjatve in to zadošča. Ni zahteve, da bi se moral dolžnik posebej konkretno opredeljevati do predloga, četudi je upnik navedel za kaj naj bi šlo v zadevi. Zanikanje terjatve je zanikanje. Tudi ni zahteve, da bi moral dolžnik priložiti. Tudi ni zahteve, da bi moral dolžnik priložiti svoje evidence, če se nanje sklicuje. Zadošča sklicevanje na listine, lahko tudi na listine upnika, ni pa omejitve dokaznih sredstev.