Iz utrjene (ustavno) sodne prakse je razvidno, da prevozno sredstvo praviloma ni na tak način zaprt prostor, v katerem bi utemeljeno pričakovali zasebnost, saj je vozilo zlasti namenjeno prevažanju, in ne bivanju ali shranjevanju stvari. Policija sme v skladu z določbo drugega odstavka 148. člena ZKP v okviru svojih pooblastil opraviti pregled vseh prostorov prevoznega sredstva, razen tistih, ki so zaprti, tj. skriti oz. takšni, da je za njihovo pregledovanje treba uporabiti posebna tehnična sredstva ali metode (npr. razstavljanje, rezanje, lomljenje, itd.). Pregled vozila tako obsega vizualno kontrolo pregledanega objekta, med katerega spada tudi zaprt prtljažni prostor vozila, ki ne šteje za skriti prostor. V takšnem prostoru upravičenci ne morejo pričakovati zasebnosti, za njegov pregled (razen njegovih skritih ali zaprtih delov) pa policija ne potrebuje sodne odredbe ali privolitve imetnika osebnega vozil.
Policija v obravnavanem primeru za odprtje in vpogled v tovorni del vozila ni imela podlage le v določbi drugega odstavka 148. člena ZKP, temveč tudi v določilu 5. točke 53. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), ki policijo pooblašča za vstop v tuje prostore brez odredbe sodišča v primerih, ko je to nujno za varnost ljudi in njihovega premoženja. Sodišče je namreč ugotovilo, da so policisti ob ustavitvi tovornega vozila v njem zaznali gibanje ljudi. Na podlagi te okoliščine so policisti razumno sklepali, da se v zaprtem tovornem delu vozila nahajajo osebe, ki bi utegnile biti zaradi načina prevoza v delu vozila, ki ni namenjen prevozu oseb, življenjsko ogrožene.
Kot je v sporazum o priznanju krivde dovoljeno vključiti dogovor o načinu odvzema premoženjske koristi, je vanj dovoljeno vključiti tudi dogovor o neobveznih varnostnih ukrepih.
V obravnavani zadevi stranki o tem, ali naj vplivata na odločbo o varnostnih ukrepih (ki je pričakovano del kazenske sodbe; 359. člen Zakona o kazenskem postopku - ZKP), nista dosegli sporazuma. Molka o sicer dopustni sestavini sporazuma ni mogoče razlagati kot prepovedi sodišču, da bi v sodbo vključilo odločbo o neobveznem varnostnem ukrepu.
Presoja, ali je šlo za nedovoljeno davčno izogibanje in odmera davčne obveznosti, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), je vmogoča tudi v primeru pravnoformalno pravilno izvedenega nakupa lastnih poslovnih deležev z nastalimi pravnimi in ekonomskimi posledicami, če določene objektivne okoliščine primera kažejo, da je bil ta pravni posel del širšega, vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki bi kot celota lahko služil nedovoljenemu davčnemu izogibanju.
Presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej temelji na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Prav s tem pa nastane enemu od subjektov, udeleženem v taki umetni shemi, davčna korist, ki šteje za neupravičeno, saj je nasprotna temeljnemu namenu zakonodajalca, ki je za določeno vrsto pravnih poslov predvidel obdavčenje, ki bi nastopilo ob odsotnosti nedovoljenega davčnega izogibanja.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ocenili, da ni podana protipravnost kot predpostavka odškodninske odgovornosti tožene stranke?
Revizija se dopusti glede vprašanja pravilnosti odločitve o datumu prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1.