Glede izjeme po prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19 je Sodišče EU pojasnilo, da se morajo oborožene sile med njihovim začetnim usposabljanjem in operativnim urjenjem za operativno učinkovitost soočiti s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, vključno z ekstremnimi, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Cilja učinkovitosti ne bi bilo mogoče doseči, če bi bilo treba med začetnim usposabljanjem in operativnim urjenjem spoštovati pravila o organizaciji delovnega časa, ki so določena v Direktivi.
Tudi v primeru operativnega urjenja je treba pri presoji izključitve uporabe Direktive po prvi alineji prve točke odločitve C-742/19, podobno kot v primeru vojaških operacij v pravem pomenu besede (glej 79. točko sodbe C-742/19), upoštevati morebitno soodvisnost med operativnim urjenjem in drugimi, npr. podpornimi dejavnostmi vojske, ki so potrebne za uspešno izvedbo urjenja.
V smislu 79. točke sodbe C-742/19, ki jo je sodišče druge stopnje upoštevalo le deloma, je treba presoditi tudi, ali bi se uvedba sistema rotacij ali načrtovanja delovnega časa glede logistične podpore lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo določena dejstva v zvezi s tožnikovo zamenljivostjo, načrtovanjem delovnega časa in možnostjo rotacije, četudi jih je (zmotno) vezalo na ugotovitev obstoja izjeme iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19. Ta izjema se namreč nanaša na posebne dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe C-742/19, se to lahko nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacij (75. in 76. točka obrazložitve), za kar v primeru izvajanja logistične podpore ni šlo.
Tožnica nosi primarno trditveno in dokazno breme glede objektivnega elementa oderuštva, tj. očitnega nesorazmerja med obveznostima pogodbenih strank, konkretno obrestne mere, ki je več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti (377. člen OZ). Vendar je treba upoštevati tožničin specifičen dokazni položaj glede objektitvnega elementa oderuštva, ki ga zatrjuje. Tožnica namreč trdi, da je pogodba oderuška, ker so oderuške obresti, ki so vsebovane/prikrite v glavnici - obrestni delež zneska, navedenega v posojilni pogodbi, pomeni denar, ki ga ni nikoli prejela, Vrhovno sodišče je ob primerljivih okoliščinah že zavzelo stališče, da kadar tožnik zatrjuje negativno dejstvo, toženec pa istočasno izpolnitev lastne obveznosti (izročitev brezobrestnega posojila), on nosi dokazno breme za to dejstvo.
V konkretnem primeru je sodnica pristojnega sodišča (in oddelka) toženčeva žena. Gre za eno izmed najbližjih sorodstvenih vezi in tako za okoliščino, ki bi lahko pri nasprotni stranki in v javnosti povzročila dvom v korektnost postopka in v nepristranskost odločanja tega sodišča, kar utemeljuje prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.
Višina odškodninskega tožbenega zahtevka z izrekom vmesne sodbe, ki je bila predmet pritožbenega preizkusa, ni bila zajeta. Pravna posledica vmesne sodbe je bila le ugotovitev, da so tožniku poplave, za katere odgovarja toženka, odnesle v tožbi naštete stvari, ne pa tudi, koliko so bile te stvari vredne. S tem, ko se je ob reševanju toženkine pritožbe proti vmesni sodbi višje sodišče ukvarjalo z vprašanjem sklepčnosti tožbenega zahtevka po višini, se je (prvič) ukvarjalo s sklopom dejstev, s katerimi se sodišče prve stopnje (še) ni. Tako ravnanje je v opreki z uveljavljenimi ustavnoprocesnimi jamstvi iz 23. člena Ustave.