Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je pritožbeno sodišče s tem, ko je spremenilo sodbo prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka oziroma ali bi moralo pritožbeno sodišče bodisi sodbo prve stopnje razveljaviti ter vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje bodisi aktivirati mehanizem odprtega sojenja v pritožbenem postopku?
Odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja posamičnega sodnika so namenjena redna in izredna pravna sredstva zoper sodniške odločitve.
Sodišče ne more zavrniti izvedbe predlaganega dokaza izhajajoč iz stališča, da se je na podlagi že izvedenih dokazov v upravnem postopku, to je na podlagi podatkov iz upravnega spisa, prepričalo o nasprotnem, kot trdi predlagatelj dokaza. Taka zavrnitev bi namreč z vidika zahtev kontradiktornega postopka, ki se zagotavljajo tudi v upravnem sporu, pomenila nedopusten poseg v enako obravnavanje strank sodnega postopka, ne glede na to, da je upravni spor sodni postopek za preizkus zakonitosti upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1).
Upravno sodišče je s tem, ko je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo vse tožničine nelistinske dokazne predloge kot nepotrebne, ker se je že na podlagi dokazov (med drugim pisnih izjav prič), izvedenih v upravnem (davčnem) postopku, prepričalo v nasprotno, ravnalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.
Zahteva iz šestega odstavka 236.a člena ZPP, ki je odraz načela neposrednosti (4. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) in terja, da mora sodišče zaslišanje priče izvesti (navkljub pisni izjavi), če tako zahteva katera od strank,predstavlja specialno ureditev v razmerju do drugega odstavka 51. člena ZUS-1.
Zgolj in samo dejstvo, da je zoper nekatere sodnike drugega oddelka predlagatelj sprožil odškodninski spor, še ne more omajati videza nepristranskosti sodnikov drugih oddelkov istega sodišča, ki je tudi drugo največje pritožbeno sodišče v državi.
Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.