Določbo šestega odstavka 121. člena SPZ je glede na obrazloženo treba razlagati tako, da obveznost informiranja glede vsebin, ki so potrebne za upravljanje skupnih delov, obstoji, ne glede ali se z zornega kota naslovnika te obveznosti (etažnega lastnika) navezuje na njegove dolžnosti, urejene v 121. in 122. členu SPZ, ali na obveznosti, ki izhajajo iz značilnosti zakonsko urejene vsebine etažne lastnine kot solastnine skupnih delov.
Kadar etažni lastnik odda del skupnega dela v najem brez soglasja ostalih etažnih lastnikov, čeprav je njihovo vnaprejšnje soglasje za pogodbo take vsebine obvezno, mora etažni lastnik, ki je sklenil najemno pogodbo, na podlagi šestega odstavka 121. člena SPZ omogočiti vpogled drugim etažnim lastnikom v to pogodbo.
Pri presoji o dopustitvi (smiselne) uporabe instituta pogodbene kazni je treba upoštevati podrejen in odvisen položaj delavca proti delodajalcu, tako ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi, kot med obstojem delovnega razmerja. Eden od namenov delovnega prava je omilitev takšnega položaja. Ta namen se izraža preko kogentnih zakonskih določb delovnega prava (katerih uporaba ne more biti odvisna od volje strank), upoštevati pa ga je treba tudi pri presoji, ali se glede na že uveljavljena načela in zakonska pravila v zvezi s posameznimi instituti, ki jih vsaj delno ureja tudi delovno pravo, lahko uporabljajo nekateri drugi instituti civilnega prava.
Dopuščanje pogodbene kazni v času trajanja delovnega razmerja in ob njegovem prenehanju bi poslabšalo položaj delavca oziroma bi še dodatno izboljšalo položaj delodajalca. Delodajalčev položaj bi bil lažji tudi na postopkovnem področju, saj bi za ugoditev zahtevku iz naslova pogodbene kazni zadoščala že delavčeva kršitev obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja, pri tem pa vzrok za kršitev izvira iz sfere delavca, ki bi moral izpolniti neko obveznost. Nepomembno pa bi bilo dejstvo nastale škode in njena višina - za razliko od odškodninske odgovornosti. Obstoj škode namreč ni predpostavka za nastanek pravice do pogodbene kazni.
Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacije Odboj ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.
Ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive iz druge alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve v tej zadevi, se to nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacije (75. in 76. točka obrazložitve).
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Možnost izključitve uporabe navedene direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.
Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacije Odboj ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.
Ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren.
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Možnost izključitve uporabe Direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.
Pritožbeno sodišče bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z nedopustno spremenjeno dokazno oceno ni storilo s tem, ker ni izvedlo pritožbene obravnave, pač pa že s tem, ker v pritožbenih navedbah sploh ni imelo podlage za poseg v dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje.
Sodišče druge stopnje na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne pazi po uradni dolžnosti in v ugotovljeno dejansko stanje ne posega mimo pritožbenih navedb, kot je to storilo sodišče druge stopnje v tem primeru, ko je samo, brez podlage v pritožbenih navedbah glede (okoliščin sklepanja) sporazuma z dne 11. 3. 2020 ugotovilo drugačna dejstva kot sodišče prve stopnje.
Ker toženec ugotovljenega dejanskega stanja glede sporazuma s pritožbo sploh ni izpodbijal, tožnica ni mogla pričakovati odločitve sodišča druge stopnje, ki bi temeljila na drugačnih dejstvih, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato tožnica v reviziji utemeljeno uveljavlja kršeno pravico do kontradiktornega obravnavanja v postopku pred sodiščem druge stopnje (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).
Pravica do družinskih prejemkov, med katerimi je otroški dodatek, se po 87. členu ZSDP-1 uveljavlja v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače. ZSDP-1 ne vsebuje določbe, ki bi določala drugače kot prvi odstavek 207. člena ZUP. Glede vprašanj postopka uveljavljanja otroškega dodatka ZSDP-1 v 71. členu napotuje na uporabo določb ZUPJS. ZUPJS v prvem odstavku 34. člena določa, da center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev po splošnem zakonu o upravnem postopku, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso urejena drugače. Tudi ZUPJS ne vsebuje določbe, ki bi določala drugače kot prvi odstavek 207. člena ZUP.
V predsodnem postopku uveljavljanja otroškega dodatka torej ni pravila, ki bi dopuščalo upoštevanje dejstev, nastalih po izdaji prvostopenjskega upravnega akta.
Tudi iz ZDSS-1 ne izhaja, da bi se lahko v socialnem sporu upoštevala dejstva, ki so nastala po izdaji prvostopenjskega upravnega akta.
Možnost izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES po prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19 v konkretnem primeru ni podana, saj ni šlo za dejavnosti začetnega usposabljanja oziroma operativnega urjenja. Edina potencialna možnost po prvi alineji bi bila izključitev zaradi vojaške operacije v pravem pomenu besede, vendar to ne predstavlja možnosti izključitve vsake vojaške operacije. Operacija Odboj, v kateri je Slovenska vojska sodelovala s Policijo, se je ne glede na njeno poimenovanje nanašala na širše varovanje državne meje in varovanje določenih objektov. Naloge te operacije niso ustrezale pojmu vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Obenem tudi ni podan primer iz druge alineje prve točke izreka citirane sodbe, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primerih posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. To se lahko nanaša le na posebne dejavnosti, v tem primeru posebne vojaške dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacij (75. in 76. točka obrazložitve sodbe C-742/19). V operaciji Odboj ni šlo za takšen primer delovanja visoko usposobljenih vojakov, specialnih enot ali nalog izjemne občutljivosti.
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Ker tudi četrta alineja prve točke izreka sodbe C-742/19, ki določa možnost izključitve uporabe navedene direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa, to uvedbo veže le na primer izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, že iz razloga, ker ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, tudi možnost te izjeme odpade.
Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacijo Odboj in prejšnjega varovanja meje ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Sodišči sta pravilno poudarili, da se je enako ali podobno delovanje Slovenske vojske izvajalo že od leta 2015, v obdobju glavnega vala migrantov in kasneje. Tudi takšna dejavnost od leta 2019 naprej ni predstavljala dejavnosti v izrednih okoliščinah oziroma razmerah, temveč je šlo za običajno službo v mirnem času brez posebnosti itd.
Ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve v zadevi C-742/19, se to nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacije (75. in 76. točka obrazložitve).
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje prve točke izreka citirane sodbe, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Možnost izključitve uporabe Direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.
Izključitev Direktive se nanaša na tiste osebe, ki se usposabljajo za vojaško službo in osebe na operativnem urjenju. Pri tem pojmu ne gre za vsako urjenje, temveč za operativno urjenje, torej izvajanje urjenja zaradi operativnih priprav - soočanje s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Vseeno je treba tudi v primeru operativnega urjenja po prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19, podobno kot v primeru vojaških operacij v pravem pomenu besede, pri izključitvi uporabe Direktive upoštevati tudi soodvisnost, ki obstaja med operacijami in različnimi, tudi podpornimi dejavnostmi vojske, ki so potrebne za uspešno izvedbo operacij. Tudi operativno urjenje namreč posnema delovanje v vojaških operacijah v pravem pomenu besede. Gre za primere, ko pri operativnem urjenju sodelujejo tudi pripadniki vojaških enot, ki se ne urijo sami, temveč zagotavljajo izvedbo operativnega urjenja drugih oseb. V teh primerih je treba, podobno kot v primeru vojaške operacije v pravem pomenu besede (glej 79. točko sodbe C-742/19), ugotoviti, ali so te dejavnosti nujne za dobro izvedbo operativnega urjenja oziroma tudi, ali bi se v takšnem primeru uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja.