Če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi protipravnih dejanj poslovodstva škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom njegove terjatve in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku. Ob upoštevanju omejitev odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP bo v večini položajev zadoščal dokaz, da je skupni znesek domnevane škode najmanj enak znesku teh omejitev.
Iz citiranega dokaznega predloga izhaja, da je tožnik ob imenu navedene priče zapisal:"v zadevi P 37/2018". Sodišče prve stopnje je ta dokaz izvedlo, pri čemer gre tudi za dokaz, ki ga je predlagala toženka. Gre torej za dokaz z listino, v skladu s 226. členom ZPP, ki jo je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo.
Sodišče druge stopnje zato ugotavlja, da je takšno procesno ravnanje sodišča prve stopnje pravilno in ni bilo kršeno nobeno procesno upravičenje, ki ima svoj domicil v 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Natančnejša analiza navedb pokaže, da tožnik ni določno opredelil vrste dokaznega sredstva (ali neposredno zaslišanje priče ali branje listine), zato se lahko takšno procesno ravnanje podredi tudi zavrnitvni dokaznega predloga zaradi njegove nesubstanciranosti.
Izključne pravice, ki so zagotovljene imetniku patenta, določa 18. člen ZIL-1. Tožnik ni navedel terjatve, v zavarovanje katere je predlagal izdajo začasne odredbe, oziroma ni navedel dejstev, ki bi omogočala presojo verjetnosti obstoja ali prihodnjega nastanka terjatve, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe.
Po presoji pritožbenega sodišča pritožnici razlago 35. člena ZGD-1 neutemeljeno širita, ker ne upoštevata razlik med zastopanjem in upravljanjem oziroma vodenjem gospodarske družbe. Za stališče, da se na prokurista s podelitvijo prokure v obsegu, ki ga ima direktor oziroma poslovodja družbe, prenesejo tudi vse pravice vodenja in odločanja, ni pravne podlage. Če torej poslovodja družbo zastopa in vodi njene posle, gre prokuristu po samem zakonu zgolj pravica zastopanja družbe pri sklepanju pravnih poslov. Stališče državne tožilke, da pravna narava prokurista podobna pravni naravi zakonitega zastopnika zato lahko drži le za področje zastopanja. Oseba, ki ima v družbi formalno vlogo prokurista sicer lahko dejansko opravlja tudi nekatere naloge poslovodje in odloča o uresničevanju temeljnih pravic delavcev (kot se obdolžencu očita v obravnavanem primeru), vendar teh upravičenj nima na podlagi samega zakona oziroma 35. člen ZGD-1 "iz naslova prokure", kot uveljavljata pritožnici, temveč ji lahko gredo te pravice (in s tem odgovornosti) po posebnem pooblastilu ali pogodbi, izjemoma pa tudi na podlagi dejanske vloge, ki jo v družbi ima. Storilec tega kaznivega dejanja torej ne more biti vsakdo "kdor sploh more biti subjekt kazenskega prava", temveč je lahko le tisti, ki je dolžan v skladu s predpisi s področja delovnega prava zagotavljati uresničevanje "temeljnih" pravic delavcev. Glede na to, da mora imeti družba z omejeno odgovornostjo po zakonu poslovodjo, ki je organ družbe in je po zakonu tudi odgovoren za izplačilo plač in dodatkov, mora biti v primeru, ko za obveznosti, ki jih ima po zakonu, zakoniti zastopnik dejansko oziroma kazenskopravno ni odgovoren, iz opisa kaznivega dejanja jasno, na kateri podlagi je za izplačilo plač odgovoren nekdo drug.