Toženka je s premičnim premoženjem (lahko) razpolagala; zatorej v tem obsegu odgovarja za svoje obveznosti, kar velja tudi za poravnavo obveznosti upnikom v stečajnem postopku.
Zavod je samostojna pravna oseba in lastnik premoženja, s katerim lahko razpolaga. Zato se stečajni postopek lahko vodi zoper javni zavod kot insolventnega dolžnika (55. člen ZZ) v zvezi z tretjim odstavkom 23. člena Odloka), pri čemer v (splošno) stečajno maso spada tisto njegovo premoženje, s katerim lahko razpolaga. Ravno zaradi predvidene možnosti presežka prihodkov nad odhodki (22. člen Odloka) je namreč predvidena možnost stečaja, vendar le glede premoženja, s katerim zavod lahko razpolaga. To premoženje se lahko unovči in porabi za kritje stroškov postopka ter (po)plačilo terjatev upnikov, kar logično izhaja iz drugega odstavka 23. člena Odloka.
Za to, da bi upniku, v primeru kakršen je obravnavani, ko je svojo terjatev do dolžnika že poskušal izterjati in to celo v izvršilnem postopku, vendar neuspešno, odrekli procesno upravičenje vložiti tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ, ni najti razumnega razloga.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil naročnik tudi jamčevalne zahtevke iz naslova stvarnih napak na delih, ki so jih za glavnega izvajalaca izvedli podizvajalci, dolžan uveljavljati proti glavnemu izvajalcu. Pogoj za uspešno uveljavljanje enih in drugih, torej napak del glavnega izvajalca in napak del njegovih podizvajalcev, je njihova pravočasna in pravilna notifikacija glavnemu izvajalcu.
V obravnavani zadevi ni mogoče zaključiti, da je toženka ravnala v direktnem nasprotju s katerokoli določbo zakona, zato tudi ne, da je šlo za kršitev določb kogentne narave. 26. člen ZLPZ-1 namreč ni jasno določal zavezujoče narave vsebine poziva v smislu odreka vsakršne možnosti skrbniku do naknadne prilagoditve cene delnic glede na novo (o)cenitev zavarovalnice. Zato ne drži očitek, da je vsebina Pogodbe v nasprotju z določbami ZLPZ-1, saj postopek naknadne spremembe cen delnic glede na novo ocenitev zavarovalnice zakonsko ni bil predviden. Poleg tega toženkinega ravnanja ni mogoče opredeliti kot nasprotnega moralnim načelom, ker naj toženka kljub svoji skrbniški vlogi ne bi ravnala v korist upravičencev. Bila je namreč dolžna upoštevati tudi javni interes glede na nakazilo kupnine v proračun Republike Slovenije.
Tožeča stranka izpodbija navodila, dana hčerinski družbi, ter priznanje njenih ravnanj kot ravnanj izpolnitvenega pomočnika. Navodila tožeče stranke njeni hčerinski družbi sama po sebi ne ustvarjajo izpodbojnih učinkov. Zgolj navodila namreč ne pomenijo ravnanja, ki bi imelo za posledico zmanjšanje čiste vrednosti premoženja tožeče stranke, saj neposredno nimajo učinka na premoženje tožeče stranke.