V konkretnem primeru je potrebno kot "odpadek" šteti tisto vozilo, ki ga lastnik oziroma imetnik ne namerava več uporabljati za osnovni namen, torej za vožnjo. Zato ni pravno odločilno poudarjanje tožeče stranke, da je v okviru svoje dejavnosti vozila kupila in jih - ali popravljena ali pa razstavljena po delih - prodala, saj nobena pravna podlaga ne definira kot odpadka le tiste snovi oziroma tiste predmete, ki nimajo ekonomske vrednosti oziroma jih lastnik ne želi prodati. Njeno nosilno stališče, da je za presojo, ali je določeno snov oziroma predmet potrebno šteti kot odpadek ali ne, odločilna ekonomska vrednost, ki jo takšen predmet ali snov (še) ima, je zato zmotno.
Pojem poljska pot je v ZKZ uporabljen v 78. členu, ki ureditev novih poljskih poti našteva kot eno od štirih zahtevnih agromelioracij, ureditev obstoječih poljskih poti pa kot eno od desetih nezahtevnih agromelioracij. Ob tem ZKZ ne vsebuje definicije te besedne zveze (niti je ne vsebuje kak drug zakon). Pojem poljske poti je tako treba vsebinsko napolniti ob upoštevanju namena zakona. Ta določa, da so cilji tega zakona ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane, trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo in ohranjanje krajine ter ohranjanje in razvoj podeželja. Poljska pot je pot, ki je namenjena dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave in ki kmetijsko zemljišče obremeni le v obsegu, ki je za ta namen potreben.
Dostop do kmetijskih zemljišč s kmetijsko mehanizacijo je del kmetijske proizvodnje, kar pa ne pomeni, da je na kmetijskih zemljiščih dovoljena gradnja kakršnihkoli poti oz. cest. Dovoljeni so posegi, ki so namenjeni dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave, v obsegu, ki je za ta namen potreben. Če pot te pogoje izpolnjuje, ustreza pojmu poljska pot. Če jih ne izpolnjuje, pa predstavlja nedovoljeno rabo zemljišča za namen, ki ni kmetijska proizvodnja.
Pojem poljska pot je v ZKZ uporabljen v 78. členu, ki ureditev novih poljskih poti našteva kot eno od štirih zahtevnih agromelioracij, ureditev obstoječih poljskih poti pa kot eno od desetih nezahtevnih agromelioracij. Ob tem ZKZ ne vsebuje definicije te besedne zveze (niti je ne vsebuje kak drug zakon). Pojem poljske poti je tako treba vsebinsko napolniti ob upoštevanju namena zakona. Ta je opredeljen v 1.a členu ZKZ, ki določa, da so cilji tega zakona ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane, trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo in ohranjanje krajine ter ohranjanje in razvoj podeželja. V luči navedenega je treba poljsko pot opredeliti kot pot, ki je namenjena dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave in ki kmetijsko zemljišče obremeni le v obsegu, ki je za ta namen potreben.
Izkaz višine stroškov ne predstavlja nemogoče zahteve, saj bi tožnik, ki očitno meni, da blagajniški prejemki obstajajo, le-te lahko pridobil na isti način kot organ in s tem izkazal višino stroškov in investicij, ki naj bi jih plačal sam. Tožnik tega ni storil, prav tako pa ni pojasnil zakaj tega ne more storiti (denimo, da je poskušal pridobiti izpiske, pa mu jih družba ni posredovala ipd.). Ob tem pa niti ZDavP-2 niti ZUS-1 ne vsebujeta dokaznega pravila (in dubio), ki bi v primeru nejasnosti omogočal izid ugotovitve dejstev v korist ene od strank.
Toženka se z vidika določb ZUP sklicuje na odločbo z dne 29. 2. 2024 ter navaja zgolj, da je bila z navedeno odločbo tožniku dodeljena BPP med drugim v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na drugi stopnji v predmetnem kazenskem postopku ter da se dejansko stanje, na katero se opira sedaj obravnavana prošnja, ni spremenilo. Takšno obrazložitev izpodbijanega sklepa je mogoče razumeti v smislu, da je tožnik z odločbo z dne 29. 2. 2024 že pridobil pravico, ki jo uveljavlja s ponovno prošnjo, vloženo 15. 7. 2025. Kot izhaja iz upravnih spisov, ki jih je predložila toženka, pa je bilo po izdaji odločbe z dne 29. 2. 2024 v predmetni Bpp zadevi izdanih več nadaljnjih upravnih aktov, med drugim odločba Bpp 251/2024 z dne 18. 3. 2025, s katero je bilo odločeno, da tožniku pravica do BPP na podlagi odločbe z dne 29. 2. 2024 preneha in se šteje, da mu BPP ni bila dodeljena. Toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedla te okoliščine, čeprav je glede na vsebino odločitve (ki pomeni, da tožnik nima več z odločbo z dne 29. 2. 2024 dodeljene BPP) ni mogoče zanemariti, ter se ni opredelila do njenega pomena za odločitev iz izpodbijanega sklepa.
Načelo materialne resnice iz ZUP, po katerem ima organ uradno dolžnost ugotavljati dejstva pomembna za odločitev, ne pomeni, da mora organ po uradni dolžnosti pozivati stranke k uporabi določenih pravnih institutov, ki niso predmet obravnavanega zahtevka.
Obveznost poziva na dopolnitve se nanaša na dopolnitev konkretnega zahtevka, ne pa na uporabo alternativnih pravnih poti, ki jih stranka ni uporabila.
Za terjatve Republike Slovenije kot upnika na podlagi zakonite cesije po določbah 46. člena ZBPP do dolžnika iz naslova stroškov postopka zaradi neuspeha v tem postopku je treba uporabiti določbe o zastaranju, ki jih določa OZ.
V upravnem postopku odločanja o BPP velja preiskovalno načelo po 7. členu ZUP, kar pomeni, da mora organ po uradni dolžnosti ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev.