V skladu z 18. (a) točko 2. člena Uredbe 651/2014 je za ugotavljanje, ali je določena fizična ali pravna oseba podjetje v težavah, če celotni kapital podjetja ne dosega polovice vpisanega osnovnega kapitala oziroma izgube podjetja presegajo polovico osnovnega kapitala. Zato tožnikove navedbe, da bi lahko na podlagi poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala v celoti pokril izgube podjetja, tako da te ne bi presegale polovice vpisanega osnovnega kapitala, in da podjetje, ki bi lahko svoje nakopičene izgube že v letu 2019 pokrilo z enostavno bilančno operacijo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, ne ustreza opredelitvi podjetja v težavah po 18. točki 2. člena Uredbe 651/2014, niso pravno relevantne za odločitev v tej zadevi.
Iz obrazložitve upravnih aktov organov prve in druge stopnje ni razvidno, da bi bili v upravnem postopku presojani tudi dokazi, ki jih je tožnik priložil glede svoje invalidnosti. S tem, ko teh dokaznih predlogov nista obrazloženo zavrnila, sta upravna organa kršila tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj so v njeni obrazložitvi izostale ugotovitve o pravno relevantnih dejstvih.
Merila za presojo upravičenosti do štipendije so v Odloku o štipendiranju in Razpisu opredeljena zelo ohlapno in skopo (prim. 7. do vključno 9. točko obrazložitve), poleg tega pa iz izpodbijanega akta ni razvidno, kako je prvostopenjski organ pri posameznih kandidatih ta merila uporabil in posledično podelil razpisane štipendije. Glede tega je v izpodbijani odločbi izostala obrazložitev, pravico do slednje pa je šteti kot del pravice do poštenega obravnavanja oziroma postopka.