Vsak odstop od sodne prakse (Vrhovnega sodišča) ni nedopusten. Sodišča nižjih stopenj lahko od nje odstopijo zaradi razlikovanja (distinguishing) ali pretehtanja (outweighing), v obeh primerih pa morajo za to navesti utemeljene razloge.
Sodišči nižjih stopenj nista ponudili prepričljivih razlogov za odstop od ustaljene prakse.
Z določbo 6. člena ZZLPPO, na katero se sklicuje revidentka in ki je stopila v veljavo 1. 5. 1998, je zakonodajalec uredil zakonski prenos premoženja, ki ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1. 1. 1993, na tožečo stranko. Upoštevaje stališča Ustavnega sodišča, ki jih je podalo v 10., 11. in 32. točki obrazložitve odločbe U-I-302/98 z dne 14. 10. 1998, gre za zakonski prenos premoženja, ki se je izognilo postopku lastninjenja. Za presojo, ali je v konkretnem primeru šlo za takšno obliko „skritega“ premoženja podjetja, ki naj bi z uveljavitvijo ZZLPPO prešlo na tožečo stranko, je zato odločilen dejanski okvir odločbe Agencije o soglasju, na podlagi katerega se je tožena stranka vpisala v sodni regiter. V prvem odstavku 6. člena ZZLPPO uporabljeno besedno zvezo premoženje, ki ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1. 1. 1993 v skladu z uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja, je zato treba razlagati kot premoženje, ki ni bilo razkrito Agenciji v programu lastninskega preoblikovanja. Naknadne zakonske podlage ze prenos premoženja v korist tožeče stranke ni mogoče razlagati kot možnost korekcije morebitne nepravilne presoje pristojnih organov v času izvajanja postopkov lastninskega preoblikovanja. Takšna razlaga bi namreč pomenila nedopusten poseg v pridobljene lastninskopravne položaje upravičencev, ki so sodelovali v pravnomočno zaključenem postopku lastninskega preoblikovanja podjetja z družbenim kapitalom.
Smučarska koča ne predstavlja športnega objekta v skladu s 17. členom ZSpo.