Prekrškovni organ je priložil zgoščenko (priloga A2 spisa), na katerih je datoteka z izpisi meritev za zahtevani merilnik s pojasnilom, da je obravnavana meritev prikazana pod številko 138. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je storilec v zvezi z omenjeno zgoščenko izjavil, da se meritev hitrosti pod številko 138 ne nanaša na dan 30. 12. 20202 ter da na ta dan glede na podatke zgoščenke, meritve ob 11:02 uri ni bilo. Vsled temu je prekrškovni organ poslal novo zgoščenko ter sodišče z dopisom z dne 22. 6. 2023 obvestil ,ter da bo, v kolikor bo datoteka natisnjena kot pdf datoteka, kritična meritev prikazana pod številko 138. Storilec je izjavil, da je očitno meritev v računalniški program vnesena naknadno, in kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, se je sodišče prve stopnje tem ugotovitvam storilca pridružilo. Vendar pri tem iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi sodišče zgoščenki vpogledalo, saj dokaznega sklepa o tem v sodbi ni, prav tako pa iz razlogov ne izhaja opredelitev sodišča prve stopnje do zatrjevanj prekrškovnega organa, da je očitno do pomanjkljivega izpisa prišlo pri tiskanju datoteke iz omenjene zgoščenke, ne pa zato, ker te datoteke na (prvi) predloženi zgoščenki (sploh) ni bilo.
Določba 25. člena URS med drugim res določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, 23. člen URS pa tudi, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, vendar je razlaga obdolženca glede pravice do pritožbe oziroma pravnega sredstva zmotna. Pravica do pritožbe namreč ni neomejena. V konkretnem primeru je bila izčrpana s pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje in z vsebinsko odločitvijo o njej Višjega sodišča v Celju. Zmotna je namreč razlaga obdolženca, da zato, ker je v skladu z URS Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi (127. člen URS), vedno obstaja možnost pritožbe zoper odločbe sodišč druge stopnje. Ustavno sodišče RS je že večkrat potrdilo, da pravica do pravnega sredstva po 25. členu URS več kot dvostopenjskega sojenja (tj. več kot pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje) ne zagotavlja.
Utemeljene so pritožbene navedbe pritožnikov, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njihovih navedb, da je bila kazenska sodba vojaškega sodišča pravnomočna pred odločitvijo zaplembene komisije o odvzemu premoženja ex lege z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ in da so jugoslovanske oblasti štele, da je bilo premoženje zaplenjeno s sodbo vojaškega sodišča in so še leta 1967 obveščale avstrijske oblasti, da je bilo upravičencu zaplenjeno premoženje s sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945, da so predlagatelji kot dediči pokojnega A. A. za dejstvo, da mu je bilo premoženje zaplenjeno prav s kazensko sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945 izvedeli šele, ko jim je bila od avstrijskih oblasti zavrnjena zahteva za odškodnino iz razloga, ker da mu je bilo premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo vojaškega sodišča, ter da se ni opredelilo niti do dokazov, ki so jih v dokaz teh svojih navedb predložili predlagatelji.
Pritrditi je tudi pritožnikom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti do okoliščine, da nasprotna udeleženca Republika Slovenija in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS pred umikom njihovega zahtevka pred upravnim organom nista izpodbijala pravne podlage za vodenje postopka pred sodiščem po določilih ZIKS.
S tem je sodišče prve stopnje predlagateljem kršilo pravico do izjave, načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) oziroma pomanjkljivo obrazložilo izpodbijani sklep, posledično pa zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.