Pri spremembi iz laparoskopske metode odstranitve maternice v metodo s prerezom trebuha sicer ne gre za razširitev posega, ampak za spremembo metode oziroma postopka zdravljenja (ne gre torej za to, da je potreben dodaten, ampak drugačen poseg), a Vrhovno sodišče sodi, da glede na zahteve 20. člena ZPacP in njihov ustavnopravni namen razlogov za drugačno terapevtsko pojasnilo ter pojasnilo tveganja, kot v primeru (predvidljive) razširitve posega, ni.
Pojem dobre vere je treba v primeru 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot napolniti z merili, ki so se v zvezi s pojasnilno dolžnostjo izoblikovala v praksi SEU in jih je v slovenski sodniškopravni red uvedla novejša sodna praksa.
Iz drugostopenjske odločbe ni razvidno, da bi sodišče pravdnima strankama kakorkoli omogočilo, da se o stališčih, ki (v primerjavi s prejšnjo ustaljeno sodno prakso) pomenijo novo (drugačno) razlago relevantne pravne podlage, tudi izjavita. Zaradi spremenjene sodne prakse je zanjo drugostopenjska odločba pomenila prepovedano presenečenje.
Smiselno zatrjevana sorodstvena vez med prvo toženko in zaposlenim pristojnega sodišča B. B. ni izkazana. Kot izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1556/2017-II z dne 11. 9. 2018 (priloga B22 spisa), je priimek sorodnikov prve toženke, ki so bili zaslišani kot priče v navedeni zadevi, A. in se torej razlikuje od priimka B. uslužbenca pristojnega sodišča. Poleg tega je B. B. javni uslužbenec in ne funkcionar v pomenu nosilca sodne veje oblasti, doslej z zadevo še ni bil v stiku, pristojno sodišče pa je s 108 sodniki in sodnim osebjem, ki šteje 420 zaposlenih, največje (okrožno) sodišče v državi. Zato bi bilo takšno okoliščino, tudi če bi bila podana, mogoče nadzirati z uporabo instituta izločitve (70. do 75. člen ZPP) in ustrezno organizacijo dela. Vrhovno sodišče je v preteklosti tudi že večkrat pojasnilo, da nezadovoljstvo stranke z delom pristojnega sodišča in morebitne nepravilnosti v predhodnem postopku niso razlog za prenos pristojnosti. Navedbe o tesni osebni in prostorski povezanosti prve toženke s pristojnim sodiščem pa so povsem pavšalne ter objektivno gledano ne morejo vzbuditi dvoma o nepristranskosti odločanja v konkretni zadevi.
Sodišča (SEU, za njim pa Ustavno in Vrhovno sodišče) so v odločbah opredelila merila, katere so tiste okoliščine, ki jih mora banka kot dobra strokovnjakinja ob sklenitvi pogodbe z valutno klavzulo predstaviti potrošniku, da lahko štejemo, da je zadostno oziroma učinkovito izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Pri tem s svojo razlago niso posegla v že nastala in zaključena dejanska stanja, temveč so s pravno razlago vsebinsko opredelila abstraktni dejanski stan, katerega uresničenje je pogoj za pravno presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena v skladu z zahtevami prava. Sodišča so tako iskala odgovor na vprašanje, kako bi tedaj (v času sklepanja pogodbe) ravnal dober strokovnjak oziroma kaj bi morala in mogla banka pojasniti kreditojemalcu. Sodna praksa ob nadgrajevanju ni spreminjala vsebine temeljnih načel niti tega, kakšna bi morala biti pojasnila dolžnost pri kreditih z valutno klavzulo. Gre za strokovno vprašanje, na katerega je banka morala znati odgovoriti že tedaj. Banka je kot dobra strokovnjakinja morala vedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditojemalčevo obveznost. Iz preteklih gibanj CHF je bilo razvidno, da gre za valuto, ki je bila podvržena občasnim večjim nihanjem, vključno s periodično apreciacijo. Čeprav konkretnega obsega in časa morebitne apreciacije ni bilo mogoče natančno napovedati, je banka kot strokovna institucija morala poznati (oziroma bi kot dobra strokovnjakinja lahko poznala) spekter možnih valutnih tveganj in njihov potencialni vpliv na obveznosti kreditojemalca. Čim je tako, ji načelo vestnosti in poštenja narekuje dolžnost razkritja. Narekuje ji jo danes in narekovala ji jo je že ob sklepanju sporne pogodbe. Zato ne gre ne za pravo niti za nepravo retroaktivnost. Gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Sodišče druge stopnje torej z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilno je pravni standard "pojasnila dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak.