Traktor v škodnem dogodku ni bil v uporabi kot vozilo, ampak kot delovni stroj za poganjanje traktorskega priključka - hidravličnega cepilnika, pri delu s katerim se je tožnik poškodoval.
S klavzulo KL 2505 ("Jamstvo za razširitev zavarovalnega kritja za škode, ki izvirajo iz dejavnosti delovnih vozil") je bilo očitno dogovorjeno širše kritje, kot ga nudi obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Pri dodatni klavzuli gre za prostovoljno zavarovanje, v kar Evropsko pravo ne posega. Pri presoji dogovorjene dodatne klavzule je treba izhajati iz pogodbene avtonomije strank (3. člen OZ in za zavarovalno pogodbo specialni 924. člen OZ) in splošnih predpisov obligacijskega prava (OZ).
Traktor je motorno vozilo, konstruirano tako, da vozi, vleče ali potiska traktorske priključke in se uporablja za njihov pogon ali za vleko priklopnega vozila. Razlaga zavarovalne klavzule na način, kot ga ponuja tožeča stranka, se izkaže za povsem mogočo in tudi logično prepričljivo. Če je škoda, ki nastane zaradi uporabe traktorja kot (delovnega) vozila, zajeta z obveznim avtomobilskim zavarovanjem, se mora razširitvena klavzula raztezati na škodo, nastalo na nek drugačen način uporabe traktorja. Drugače je z razlago, ki jo ponuja tožena stranka, saj vodi v sklepanje, da naj bi dodatno zavarovanje le odpravilo negotovost, kaj pomeni uporaba (delovnega) vozila, v resnici pa naj bi zavarovalcu kljub plačilu dodatne premije ne prinašala nobenih dodatnih ali večjih ugodnosti od obveznega avtomobilskega zavarovanja. Tako se izkaže, da vsebina dodatne (prostovoljne) klavzule ni jasna.
ZPSto-2 vprašanja, ali se izvajalec poštnih storitev na v njem določene omejitve lahko sklicuje, če škodo povzroči s hudo malomarnim ravnanjem, ne ureja. Jasno je, da njegovi varnostni mehanizmi, ki lajšajo položaj izvajalca poštne storitve s tem, da omejujejo njegovo odškodninsko odgovornost, ne morejo kriti očitnih zlorab ali celo šikanoznega ravnanja. Utesnjevanje specialne odškodninske ureditev v ZPSto-2 je torej z vidika temeljnih načel pravnega reda nujno. Vprašanje je le, do kam seže? Odgovor ni nujno odvisen le od stopnje krivde, marveč tudi od vprašanja, kakšni so tipični primeri, na katere se specialna ureditev nanaša. Treba se je vprašati, kakšen je namen (telos) zakona ter kje ga konkretni primeri teleološko presegajo ter jih je treba zato obravnavati po splošnih pravilih odškodninskega prava.
Škoda in odškodnina zanjo, ki jo ureja ZPSto-2, se nanaša na tipične odškodninske primere ob napačnem vročanju pošte. To so primeri, ki so v celoti lastni aktu poštne dejavnosti, katere cilje je dostava poštne pošiljke od pošiljatelja, prek poštne organizacije, do naslovnika, prejemnika. Tipičen primer, ki se ob tako opisanem aktu (življenjskem dogodku) lahko pripeti, je izguba pošiljke, njeno izropanje ali njena nepravočasna dostava.
Škoda, ki jo tožnik uveljavlja, v resnici ni zmanjšanje premoženja, ker bi ne prejel poštne pošiljke, v resnici ni zmanjšanje premoženja, ker bi ne prejel poštne pošiljke, ki mu je bila namenjena. Ta škoda (vrednost pošiljke) je premoženjsko bagatelna, nepomembna. Dejanska okoliščina, zaradi katere mu je nastala tista prava škoda, je zgolj navidez v zvezi z izgubljeno pošiljko. Vzročni problem tiči drugje: tožniku je škoda nastala zato, ker je tretja oseba zaradi hudo malomarnega ravnanja tožene stranke prejela ključ (bančno kartico), s katerim je ob zaupni informaciji (številčni kodi) lahko prosto črpala tožnikova sredstva na njegovem bančnem računu. Tožena stranka je torej s hudo malomarnim ravnanjem ustvarila priliko, ki dela tatu.
Tožnica ni ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Ker je zoper toženca najprej sprožila postopek za izročitev solastne nepremičnine v soposest, kasneje pa ga je pozvala še na plačevanje uporabnine, je bila proti svoji volji, s katero je toženca seznanila, izključena iz uporabe solastne stvari. Tožnica ni bila dolžna na toženca nasloviti zahteve za souporabo nepremičnine. Vztrajanje pri takšni zahtevi bi bilo zaradi objektivne nezmožnost njene souporabe nerazumno.
Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec utrpi zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu, pomeni posebno obliko odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo drugemu povzroči njegov delavec. V skladu s prvim odstavkom 147. člena OZ za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.
Navedeno pomeni, da se sodišču ni bilo treba ukvarjati s tem, ali sta N. R. in D. R., kot delavca tožene stranke, ki sta nad tožnico izvajala trpinčenje na delovnem mestu, pri tem ravnala naklepno ali iz hude malomarnosti, saj to za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke ni bistveno. Zadostuje, da je sodišče ugotovilo, da je bilo njuno ravnanje protipravno, to je takšno, da ga je mogoče subsumirati pod zakonsko opredelitev trpinčenja na delovnem mestu, torej kot ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.
Vnaprejšnja dokazna ocena je tako izjemoma sprejemljiva le, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev, pri tem pa mora izhajati iz predpostavke, da bi ta dokaz uspel dokazati zatrjevano dejstvo, ne glede na to pa bi sodišče glede na ostala ugotovljena dejstva in prepričljivost ostalih dokazov odločilo enako. Gre za situacijo, ko bi se kot resnično potrdilo tisto, kar je stranka s predlogom želela dokazati, pa to kljub vsemu ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v sporu. V takem primeru gre v bistvu za nerelevanten dokaz, ki kljub uspešni izvedbi ne bi mogel vplivati na ugotovitev upoštevnih in odločilnih dejstev.
Pri dokaznem predlogu, naj se kot priče zaslišijo predstavniki izvajalcev del (izdajateljev računov), ne gre za zgoraj opisan primer. Revidentka z njim namreč ni dokazovala dejstev, ki so bila v izpodbijani odločbi že dokazana, ali dejstev, ki niso pomembna za odločitev, temveč nasprotna dejstva, takšna, ki bi glede na njene trditve morebiti lahko spremenila višino ugotovljene davčne obveznosti. Z zaslišanji je namreč želela dokazati dejansko izvršitev zaračunanih storitev in s tem verodostojnost prejetih računov, ki so bili podlaga za knjiženje spornih odhodkov.
Stališče Upravnega sodišča, da izpovedba predlaganih prič ne bi mogla privesti do drugačne odločitve v obravnavnem upravnem sporu, pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna in pomeni kršitev revidentkine pravice do obravnavanja pred sodiščem. Na takšen način je bilo stranki onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva, tj. dejanske izvedbe zaračunanih del in s tem višine davčno priznanih odhodkov. S tem je Upravno sodišče kršilo načelo kontradiktornosti postopka, kar pomeni tudi kršitev pravice do izvedbe glavne obravnave iz prvega odstavka 51. člena ZUS-1 oziroma pravice do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave, na kar utemeljeno opozarja revizija.
Z uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2 je mogoče doseči odpravo, razveljavitev ali spremembo pravnomočne odmerne odločbe (tudi) zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je v očitnem nasprotju s podatki iz uradnih oziroma javnih evidenc, ki so dostopne davčnemu organu, saj to šteje za očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo odmerne odločbe.
"Očitnost" se nanaša (tudi) na napako v dejanskem temelju odločitve, ki pa mora dosegati določeno stopnjo prepoznavnosti, da jo lahko kvalificiramo kot tako. Ne more šteti za očitno tista napaka, ki terja nadaljnji zahtevnejši postopek ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja, prav tako pa tudi ne tista, ki terja kompleksno presojo dejstev oziroma visoko stopnjo subjektivnosti pri presoji njihove pravilnosti (resničnosti). Iz pojma očitne napačnosti so torej izključeni primeri, ko je za ugotovitev napačnosti določenega dejstva treba izvajati zahtevne postopke z izvedencem, prav tako pa tudi ni mogoče očitne napačnosti utemeljevati na tem, da naj bi uradna oseba pristojnega organa v postopku zmotno ocenila kot verodostojno izpoved določene priče itd. Očitna napačnost glede ugotovitve dejanskega stanja je tako le tista, kjer je mogoče ugotoviti očitni razkorak med v odločbi ugotovljenim dejanskim stanjem in dejstvi, ki jih je mogoče ugotoviti na podlagi objektivnih meril, brez zahtevnih ugotovitvenih postopkov preverjanja njihove resničnosti.
Čeprav je bil zavezanec neskrben in v okviru predpisanih možnosti občini ni sporočil predpisanih podatkov, z ZDavP-2 ni omejen pri uveljavljanju očitne napake pri ugotavljanju dejanskega stanja pri odmeri NUSZ.
Izredno pravno sredstvo iz 90. člena ZDavP-2 lahko zavezanec uveljavlja tudi z navedbami, da je prišlo do očitne napake, ker je odmerna odločba o NUSZ utemeljena na podatkih, ki so v nasprotju s podatki iz javnih evidenc, do katerih lahko dostopata tudi tožena stranka oziroma občina. V ta okvir lahko sodijo tudi podatki iz zemljiške knjige.
Vendar pa je treba v vsakem posameznem primeru uporabe tega izrednega pravnega sredstva ugotoviti, ali gre za očitno napako v zgoraj navedenem smislu. Če namreč napačnost ne izhaja očitno že iz vpogleda v navedene javne evidence in evidence, s katerimi razpolaga tožena stranka, temveč bi bilo treba za tako ugotovitev izvajati nadaljnji kompleksnejši postopek presoje pravilnosti dejanskega stanja v povezavi z drugimi dejstvi in dokazi, potem ne gre za očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja iz 90. člena ZDavP-2. Navedena očitnost napačnega dejanskega stanja je vprašanje presoje v vsakem primeru posebej, tako da navedeno stališče glede prepoznavanja očitne napake na podlagi vpogleda v uradne evidence ne izključuje drugih primerov, kjer bi bilo tovrstno očitno napako, ki je vodila do previsoke in nezakonite obdavčitve davčnega zavezanca, mogoče prepoznati na podlagi enostavne in preproste presoje drugih dokazov (npr. ob vpogledu v listino, iz katere napačnost ugotovitve dejanskega stanja izhaja že na prvi pogled).
Za namen razlage 221. člena CZS o prekinitvi zastaranja je treba revizijo po ZUS-1, ki jo vloži zavezanec za carinski dolg in z njo uspe ter doseže ponovno odločanje o dolgu pred carinskim organom, šteti za pritožbo v smislu 243. člena CZS. Omenjeni odgovor pa pritrjuje tudi dosedanji praksi Vrhovnega sodišča, da mora carinski organ postopek, ki sledi odločitvi o reviziji, izvesti do poteka zastaralnega roka, katerega tek je bil glede na določbo tretjega odstavka 221. člena (v zvezi z 243. členom) CZS odložen v času odločanja o pravnih sredstvih zoper odločitev, kar pomeni, da se z odločitvijo o reviziji njegov tek nadaljuje (zadevi X Ips 202/2014, X Ips 23/2015). Z navedenim pa je skladno tudi stališče v zadevi X Ips 43/2016, da zastaralni roki ne tečejo ne le v času odločanja o pritožbi (kot izrecno določa tretji odstavek 221. člena CZS), ampak tudi v času odločanja o drugih pravnih sredstvih zoper odločitev prvostopenjskega carinskega organa.
Dejstvo, da je šele Vrhovno sodišče v omenjenem revizijskem postopku odpravilo odločbe carinskega organa iz leta 2012, pomeni, da zastaralni rok do revizijske odločitve ni mogel teči.
Pri razlagi konkurenčnih klavzul Vrhovno sodišče sicer sledi načelu prostega urejanja obligacijskih razmerij, vendar pa smiselna uporaba pravil civilnega prava, na katero napotuje 11. člen ZDR, ne pomeni, da se ta pravila neposredno uporabljajo, temveč da jih je treba razlagati v skladu z načeli in pravili delovnega prava.
Ker je tožnik (kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi) kot član uprave - delavski direktor pri opravljanju svoje funkcije pridobil posebna tehnična, proizvodna in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki bi jih utegnil izkoristiti z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu, ki opravlja primerljivo dejavnost kot toženka, in ker sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas že ob sklepanju smiselno predstavlja tudi sporazum o datumu prenehanja, je bil dogovor o konkurenčni klavzuli sklenjen v okvirih iz prvega in drugega odstavka 38. člena ZDR, čeprav prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas v določbi drugega odstavka 38. člena ZDR izrecno ni zajeto.
Dogovor, po katerem bi konkurenčna klavzula tožnika zavezovala ves čas, toženko pa le, če bi tožnik izkazal, da si je prizadeval pridobiti zaslužek, primerljiv prejšnjemu, pa mu je bilo to zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule onemogočeno, je v nasprotju z načelom ekvivalence, ki je temeljno načelo pogodbenega prava (prav zaradi kršitve tega načela je Ustavno sodišče razveljavilo peti in šesti odstavek 7. člena ZDR/90), pa tudi nesmiselna, saj predpostavlja, da bi bil tožnik do nadomestila upravičen le, če bi iskal zaposlitev (oziroma izkazal možnost zaposlitve) pri delodajalcih, pri katerih bi že vnaprej vedel, da se zaradi konkurenčne klavzule ne more zaposliti.
V pogodbi določena obveznost tožnika je v tem delu tudi v nasprotju z določbo 39. člena ZDR, iz katerega izhaja, da denarno nadomestilo pripada pogodbi zvesti stranki, pri čemer se posebno prizadevanje niti za zaposlitev niti za pridobitev primerljivega zaslužka ne zahteva. Nadomestilo je delodajalčeva protidajatev za to, da se delavec po prenehanju delovnega razmerja za pogodbeno dogovorjen čas vzdrži opravljanja konkurenčne zaposlitve oziroma dejavnosti. Delavcu to nadomestilo pripada, ne da bi mu bilo treba dokazovati, kaj vse mu je konkurenčna klavzula onemogočila.
Zaradi neustreznosti določila, da je toženka dolžna plačati denarno nadomestilo le, če bo tožnik izkazal prizadevanje za pridobitev primerljivega zaslužka, pa mu bo to onemogočeno zaradi konkurenčne klavzule, ni nična celotna konkurenčna klavzula. Veljavni in zavezujoči sta tako določbi o omejitvah, ki jih mora tožnik po prenehanju delovnega razmerja spoštovati zaradi konkurenčne klavzule, kakor tudi določba o obveznosti plačila denarnega nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, vendar brez navedene nedopustne določbe.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je pravilno stališče sodišč, da se pokojninska doba, ki je bila tožniku priznana na podlagi Zakona o popravi krivic (ZPKri), upošteva kot pokojninska doba brez dokupa,
- ali je pravilno stališče sodišč, da je toženka dolžna pri odmeri pokojnine tožniku upoštevati tretji odstavek 6. člena ZPKri.
Pri presoji materialnopravne pravilnosti stališča, da tudi sodelovanje na vsakodnevnih sestankih z nadrejenimi (pri čemer je treba poudariti, da je sodišče druge stopnje obstoj teh sestankov ugotovilo samo, mimo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje) pomeni opravljanje dela, ki je tožnici onemogočalo tedenski počitek, je treba opozoriti, da je takšen zaključek najmanj preuranjen. Sodišče ni ugotavljalo niti kakšni so ti sestanki bili, niti kako pogosti in ali je bila udeležba na njih za tožnico obvezna. Glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča pa so ta vprašanja bistvena za presojo, ali so takšni sestanki lahko pomenili delovno obveznost posameznega pripadnika Slovenske vojske na misiji in s tem kršitev pravice do tedenskega počitka.