Sodišče je ugotavljalo, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v času po izdaji že omenjene pravnomočne odločbe. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bil tožnik po pravnomočnosti navedene odločbe razporejen na drugo ustrezno delo. V tem primeru so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno tožnikovo delazmožnost ugotavljati glede na poklic "kmet". Razen tega iz ugotovitev sodišča tudi ne izhaja, da bi bil tožnik v zavarovanje vključen kot "kmet". Iz tožbenih navedb izhaja, da je od 12. 2. 2020 do 13. 12. 2021 prijavljen v evidenci brezposelnih oseb, od 14. 12. 2021 dalje pa se na podlagi določb Zakona o urejanju trga dela vodi v evidenci začasno nezaposljivih oseb in ni prejemnik denarnega nadomestila.
Pravica do invalidnine za telesno okvaro gre zavarovancu ob izpolnitvi naslednjih pogojev in sicer, da obstaja telesna okvara določene stopnje, nadalje, da je telesna okvara nastala med zavarovanjem oziroma uživanjem pokojnine in da so izpolnjeni predpisani pogoji dopolnjene pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, če je telesna okvara posledica poškodbe izven dela ali bolezni.
Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede obstoja telesnih okvar razčiščevalo s postavitvijo izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B. (v nadaljevanju: Komisija A.F). V sestavi navedene komisije so sodelovali izvedenci in sicer specialistka kardiologije in vaskularne medicine, specialist urolog in specialist ortopedije. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 4. 1. 2024 izhaja, da pri tožniku niso podane telesne okvare, kot so le-te opredeljene v že omenjenem Seznamu telesnih okvar. Sodišče prve stopnje je omenjene izvedence tudi zaslišalo na glavni obravnavi. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje. Izvedenci so odgovorili na zastavljena vprašanja ter svoje ugotovitve tudi strokovno obrazložili. Sodišče je v tem primeru svojo odločitev utemeljeno oprlo na podano izvedensko mnenje.
Upoštevaje navedene ugotovitve, pri tožniku še poteka zdravljenje, s tem pa niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da se ugotovi invalidnost. Pri tem je sicer potrebno poudariti, da pri tožniku, glede na podane zdravstvene težave, zdravljenje ne bo nikoli zaključeno, kot je to povedal tudi sodni izvedenec. Ključna je ugotovitev, kdaj so spremembe v zdravstvenem stanju take, da jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. V predmetni zadevi zdravljenje očitno do te mere še ni zaključeno. Po mnenju sodnega izvedenca je potrebno počakati na nov izvid ultrazvoka srca z obremenitvenim testiranjem in dokončno mnenje kardiologa glede nadaljnje terapije in zdravljenja. Glede na navedeno je torej ključno, da se pridobi nova medicinska dokumentacija, na podlagi katere se lahko začne nov upravni postopek pri tožencu za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista MDPŠ pristransko in da je na to tožnik opozarjal ves čas postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku zavrnilo tožnikov predlog za izločitev navedenega izvedenca. V sodbi je tudi pojasnilo razloge za zavrnitev, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Tudi po stališču pritožbenega sodišča namreč niso podani razlogi po 6. točki 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 247. člena ZPP za izločitev člana izvedenskega organa specialista MDPŠ.
Predmet tega spora je tako zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (4. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je odpoved iz razloga invalidnosti neutemeljena, ker bi toženka tožnici lahko omogočila delo na istem delovnem mestu, vendar le s krajšim delovnim časom (4 ure dnevno, 20 ur tedensko). Presoja temelji na pravilni ugotovitvi, da nove stvarne razbremenitve s to odločbo ZPIZ tožnici niso bile priznane in da je toženka izhajala iz napačnega prepričanja, da tožnica, ki ji je bila na novo priznana zgolj časovna razbremenitev, ne bi več smela delati na delovnem mestu "sestavljalec III - z omejitvami". Pravica, kot je bila tožnici priznana z odločbo ZPIZ z dne 8. 7. 2022, se je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje v konkretnem primeru lahko realizirala tudi tako, da bi tožnica opravljala delo na delovnem mestu, za katero je imela z delodajalcem že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in sicer na način, da bi na njem opravljala le še delo, ki ustreza odločbi ZPIZ (torej s krajšim delovnim časom). Ker pa je sodišče nadalje ugotovilo, da je delo tožnice, ki ga je opravljala pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi dejansko (hkrati) postalo nepotrebno zaradi utemeljenega poslovnega razloga, je presodilo, da je odpoved iz poslovnega razloga zakonita. Takšen zaključek je po presoji pritožbenega sodišča preuranjen.
Sodišče prve stopnje je sicer presodilo, da bolniška odsotnost ni bila razlog za odpoved tožnici, pri čemer se je oprlo na izpoved zakonitega zastopnika toženke in listinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da je pri toženki veliko bolniških odsotnosti. Vendar navedeno ne zadošča za sprejem pravilne odločitve. V smislu določbe četrtega odstavka 83. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZDR-1, ki ju je sodišče prve stopnje upoštevalo le delno, je namreč treba presoditi tudi, ali je delodajalec pri odločitvi o tem, kateremu izmed delavcev bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, izhajal iz objektivnih meril. Ker je tožnica zatrjevala, da je bil dejanski razlog za odpoved izključno njena invalidnost, bolniški stalež ter dejstvo, da je toženka napačno interpretirala odločbo ZPIZ, je bila toženka dolžna dokazati, da temu ni tako, ter da je tožnici pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedala na podlagi objektivne izbire med zaposlenimi delavci (ki so po vsebini opravljali enako delo kot tožnica). Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s tem vprašanjem, zato je ugotovljeno dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, odločitev sodišča o zavrnitvi tožničinega zahtevka pa posledično preuranjena.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila že priznana pravica do invalidske pokojnine (priloga A/4 sodnega spisa). Tožnik je novo zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo vložil 27. 3. 2023. Pred tem je navedeno pravico uveljavljal že v več postopkih. Zadnji se je končal s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. VII Ps 495/2023 z dne 8. 4. 2024. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo zavrnilo. Taka odločitev je bila potrjena na pritožbenem sodišču s sodbo opr. št. Psp 101/2024 z dne 26. 6. 2024.
Za odločitev v tej zadevi je ključnega pomena dejstvo, da od podaje izvedenskega mnenja sodnega izvedenca pa do izdaje drugostopenjske odločbe toženca z dne 19. 2. 2024 tožnik ni predložil medicinske dokumentacije, ki bi izkazovala poslabšanje zdravstvenega stanja. Sodišče v tem primeru ni imelo nobenega razloga, da bi ponovno postavilo sodnega izvedenca, kot je to predlagal tožnik, saj je bilo glede na medicinsko dokumentacijo, na katero se je skliceval tožnik, že podano izvedensko mnenje. Tožnik šele v pritožbi prilaga nov izvid z dne 14. 2. 2024 (priloga A/8). Ker je bil navedeni izvid posredovan že po zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje, ga pritožbeno sodišče, upoštevaje prvi odstavek 337. člena ZPP, ni smelo upoštevati. Tožnik namreč ni izkazal, da ga brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.
Sodišče je izvedlo vse potrebne dokaze za ugotovitev dejanskega stanja ter obrazložilo, zakaj ni izvedlo preostalih dokazov. Dejstva so bila s predloženo medicinsko dokumentacijo in drugimi izvedenimi dokazi dovolj razjasnjena. Odločitev je sprejelo ob skrbni presoji vseh dokazov. Ugotovilo je, da pri tožniku delovna zmožnost še obstoji v okviru III. kategorije invalidnosti s priznanimi stvarnimi in časovno razbremenitvijo in da pri tožniku ni telesnih okvar skladno z veljavnim Seznamom. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati nepravilnosti.
Tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vodja premika II, je bil z odločbo ZPIZ razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto brez stresnega dela, s polnim delovnim časom. Toženka mu je 11. 7. 2023 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in mu ponudila zaposlitev na delovnem mestu pomožni delavec I pri drugem delodajalcu. Ker je tožnik ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi odklonil, mu je delovno razmerje po izteku odpovednega roka prenehalo.
Sodišče prve stopnje je na podlagi 116. člena ZDR‑1, prvega odstavka 40. člena ZZRZI ter 429. člena ZPIZ-2 v zvezi s 101. členom ZPIZ‑1 pravilno presodilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti zakonita. Utemeljeno je štelo, da je toženka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti.
Pritožbeni očitek, da je toženka zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazovala zgolj z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije ZPIZ, ne more vplivati na drugačno presojo. Sodišče prve stopnje po načelu proste presoje dokazov ni vezano na formalna pravila, ki bi narekovala spoznavno moč posameznega dokaza. Dokazno oceno je skladno z napotkom iz 8. člena ZZP utemeljilo na uspehu celotnega postopka, ki poleg presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj vključuje tudi navedbe strank in njihova procesna dejanja. Pri tem je ustrezno upoštevalo procesna pravila iz 7. in 212. člena ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu.
Pri odločanju o ukrepih za varstvo koristi otroka sodišče upošteva otrokovo mnenje, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Diskrecijska pravica CSD, da staršema zavrne vpogled v izjavo otroka, ne sme biti vzrok, da se izjava otroka enostavno prezre. Sodišče mora presoditi, ali obstajajo utemeljeni razlogi za to, da se otrokova izjava ne upošteva.
Skladno z določili 108. člena ZNP-1 ima mnenje CSD izvedeniškemu mnenju primerljivo dokazno moč in je enako kot vsa mnenja strokovnjakov podvrženo dokazni presoji sodišča. Pri sprejemu odločitve mora sodišče dejstva, ki izhajajo iz mnenja CSD, obravnavati v povezavi z drugimi dokazi in podatki spisa.
Interes osebe, ki v postopku postavitve odrasle osebe pod skrbništvo prijavi udeležbo zaradi nudenja podpore osebi z invalidnostjo, je lahko le pravni interes.
Za pravilno uporabo 154. člena ZPP je v tem sporu ključna ugotovitev, da je bilo dejansko stanje, ugotovljeno s strani toženca nepravilno, zaradi česar je bil potreben poseg v upravni odločbi. Pri odločitvi o uspehu stranke v postopku je odločilno, da je bila tožba potrebna in da toženec v predsodnem postopku ni pravilno ugotovil dejanskega stanja,2 saj je bil tožnici v sodnem postopku zvišan odstotek TO iz 40 % na 60 % ter stopnja TO iz 7. na 5. stopnjo. Zaradi navedenega je tožnica upravičena do povrnitve vseh priznanih stroškov postopka v višini 1.241,25 EUR.
Ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče v 10. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu za imenovanje sodnega izvedenca specialista nevrologa in psihiatra. Sodišče prve stopnje je ugodilo dokaznemu predlogu tožnice za imenovanje sodnega izvedenca ortopeda. Glavno obravnavo, ki jo je zaključilo na naroku 13. 9. 2023 je sodišče zaradi ugotovitve, da je potrebno postopek dopolniti v skladu z določbo 292. člena ZPP, 14. 9. 2023 začelo znova in imenovalo drugega izvedenca ortopedske stroke. Svojo odločitev je sodišče v celoti oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca B. B., ki ga je imenovalo v sodnem postopku po otvoritvi končane glavne obravnave, posledično, zaradi česar so neutemeljeni tožničini ugovori v tej smeri.
Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče ni izvedlo dokaza s sodnim izvedencem nevrologom in psihiatrom, saj je sodišče z izvedovanjem ortopeda ugotovilo vsa odločilna dejstva za presojo tožbenega zahtevka. Ključno je, da vsa zdravstvena stanja niso podlaga za priznanje TO, temveč samo tista, ki so kot taka opredeljena v Seznamu. Dokazna ocena kasneje imenovanega sodnega izvedenca B. B., ki je prepričljivo obrazložil razloge, zakaj so pri tožnici podane tri TO v višini 60 %, kar ustreza 5 stopnji, je razvidna iz 10. točke obrazložitve. Določno je opredeljen datum skupne TO 27. 5. 2021, kot vzrok pa poškodba zunaj dela in bolezen ter izpostavljeno, zakaj ni mogoče priznati datum nastanka skupne TO v različnih datumih.
Neutemeljen je pritožbeni očitek o ugotovitvi izvedenca, da je potrebno tožnici priznati 70 % TO že od 26. 7. 2016, ki ji je bila priznana s strani IK I. stopnje v C. Pri datumu priznanja TO tožnici je potrebno upoštevati, da gre pri njej za skupno TO, kot je pravilno pojasnilo sodišče v dokaznem zaključku v 10. točki obrazložitve. Potrebno je upoštevati določila Seznama, ki predpisujejo način določitve odstotka TO pri dveh ali več posamičnih TO. Na ta način je pri tožnici, zaradi posledic poškodbe izven dela in bolezni določena skupna 60 % TO. Ker gre za skupno TO, je slednje ključno pri določitvi datuma nastanka skupne TO. Pojem opredelitve skupne TO pogojuje enoten datum nastanka. Poseben način določitve skupne TO pojmovno ne omogoča priznanja skupne TO na parcialne datume nastanka posamezno upoštevanih TO, kot to zmotno zatrjuje tožnica.