Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje, ali je višje sodišče s tem, ko ni izvedlo pritožbene obravnave in sprejelo diametralno drugačno odločitev (spremenilo dejansko stanje) od sodišča prve stopnje, kršilo načelo ustnosti in neposrednosti ter načelo kontradiktornosti pri izvedbi dokazov, je pozitiven. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je brez opravljene pritožbene obravnave drugače dokazno oceno ocenilo izvedene dokaze, v nasprotju z drugim odstavkom 347. člena ZPP poseglo v ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje in s tem kršilo načelo ustnosti in neposrednosti ter načelo kontradiktornosti pri izvedbi dokazov.
Tožnica je v okviru izpolnitvenega zahtevka navajala, da se je do toženkinega odstopa od pogodbe že zavezala k plačilu določenih razvojnih stroškov tujemu partnerju (navajala je zneska 10.000 in 35.000 EUR). Toženka pa je oporekala višini zahtevka z navedbo, da že plačana sredstva (5.000,00 EUR z dne 23. 11. 2015) vsekakor zadoščajo za pokritje vseh že opravljenih aktivnosti in stroškov tožeče stranke. V svoji prvi pripravljalni vlogi je še opozorila, da je tožeča stranka zagotavljala podobne rešitve tudi drugim pravnim subjektom. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišč nižjih stopenj, da je s tem dokazno breme prešlo na tožnico, ki je razpolagala s potrebnimi podatki glede višine izdatkov.
Za odločitev o zastaranju poslovne odškodninske terjatve ni odločilen sam čas nastanka škode, pač pa je začetek teka petletnega zastaralnega roka vezan na prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec (tožeča stranka) imel pravico zahtevati njeno izpolnitev.
Četudi bi bilo poslovno področje, v katerega sodi Pogodba, ne le s pravilnikom, pač pa statutarno, preneseno v vodenje drugemu tožencu, s čimer bi bila prvemu tožencu odtegnjena možnost aktivnega poseganja v to poslovno področje, to prvega toženca ne bi odvezalo odgovornosti za vodenje poslov s tega področja. Ker delitev na poslovna področja ne posega v zakonsko določeno pravilo o odgovornosti uprave (prvi odstavek 246. člena ZGD), ohrani vsak član uprave pravico ugovarjati zoper ravnanje drugih članov uprave in ima zato pravico kadarkoli zahtevati od uprave (kot kolektiva), da merodajno in dokončno odloči o posameznem vprašanju. Kot izhaja iz revizijskih navedb, naj bi se prvi toženec zanesel na odločitev in presojo pristojnega člana uprave. To pa za razbremenitev njegove odškodninske odgovornosti (četudi ob predpostavki ustrezne statutarne ureditve) nikakor ne more in ne sme zadostovati.
Sestavni del Pogodbe so tako tudi navodila ministrstva oziroma njihove spremembe. Zato upoštevanje sprememb navodil ne predstavlja nedopustne spremembe pogodbe o sofinanciranju oziroma razpisnih pogojev, saj je upoštevanje sprememb navodil v času izvajanja pogodbe o sofinanciranju predvidela že sama tožeča stranka in to vnesla v uvodoma navedeno določilo Pogodbe.
Revizija utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava s strani sodišča druge stopnje glede razlage pojma otrok iz 3. alineje prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da so otroci po tej določbi le otroci vdove/vdovca oziroma otrok, ki ga je imela skupaj s pokojnim možem. Po stališču sodišča druge stopnje vdova po pastorku ni upravičena do vdovske pokojnine, četudi bi bil pastorek upravičen do družinske pokojnine in bi ga morala vdova preživljati po smrti zavarovanca oziroma uživalca.
Po presoji revizijskega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je vdova upravičena do vdovske pokojnine, če ji je ostal po smrti zavarovanca oziroma uživalca otrok le tega – ne glede na to, ali je skupni otrok ali le njegov - če ima ta otrok pravico do družinske pokojnine in ima vdova do njega dolžnost preživljanja.
Pravica do vdovske pokojnine ni vezana in izpeljana le iz položaja umrlega zavarovanca oziroma uživalca, temveč je zaradi varovanja družinske skupnosti vezana tudi na položaj upravičenca do pravice iz naslova zavarovanja za primer smrti iz te iste družine.