Pravnomočnost odločitve o odpravi ali razveljavitvi prej izdane odločbe, ki jo upravni organ izda v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, ne pomeni, da je bilo s tem dokončno odločeno o revidentkini vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja na spornih zemljiščih. Res je pravni učinek razveljavitve upravne odločbe (za kar gre v obravnavanem primeru) drugačen od pravnega učinka odprave (281. člen ZUP), saj odprava odločbe učinkuje za nazaj, razveljavitev pa za naprej. Vendar gre pri tem le za usodo in materialnopravne učinke prejšnje odločbe, ti učinki pa ne pomenijo, da je bilo o zahtevi stranke odločeno. Tudi razveljavitev odločbe vrača obnovljeni postopek v fazo, ko še ni bila izdana odločba, tj. do procesnega položaja, v katerem mora pristojni upravni organ, če stranka zahteve sama ne umakne, o njej odločiti ponovno, bodisi jo zavreči ali zavrniti, bodisi ji ugoditi in razveljavljeno oziroma odpravljeno odločbo nadomestiti z novo.
Ker torej razveljavitev prej izdane odločbe v obnovljenem postopku sama po sebi še ne pomeni tudi odločitve o vloženi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, izrek ničnosti ponovne odločitve o izdaji takega dovoljenja iz razloga po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, revidentki neupravičeno onemogoča pravico uveljavljati, da so pogoji za izdajo dovoljenja, kot ga je zahtevala, izpolnjeni.
S stališčem, da pomeni odločitev o razveljavitvi gradbenega dovoljenja v obnovljenem postopku tudi odločitev o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja in da se zato v istem postopku izdano gradbeno dovoljenje izreče za nično, je nedopustno poseženo v pravico vlagatelja zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, da bi v postopku s pravnimi sredstvi uveljavljal, da so pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja tudi v obnovljenem postopku izpolnjeni.
Predpostavka za izdajo dovoljenja za zavarovalno zastopanje po četrtem odstavku 558. člena ZZavar-1 je neposredna zveza med glavno dejavnostjo tistega, ki po tem določilu poda zahtevek za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja, in opravljanjem dejavnosti zavarovalnega zastopanja, če mu bo tako dovoljenje izdano.
Glede na zakonske obveznosti upravnika so v neposredni zvezi z njegovo dejavnostjo le tiste dejavnosti, ki predstavljajo zasledovanje koristi in interesov etažnih lastnikov. O zasledovanju teh interesov upravnika pri sklepanju zavarovalnih pogodb za večstanovanjske stavbe pa ob njegovem hkratnem opravljanju dejavnosti zavarovalnega zastopanja seveda ni mogoče govoriti. Zavarovalno zastopanje je namreč dejavnost zastopanja zavarovalnic pri sklepanju zavarovalnih pogodb. Izvajanje zavarovalnega zastopanja tako služi zasledovanju interesov zavarovalnic in ne etažnih lastnikov.
Sklepanje zavarovanj za nepremičnine (za večstanovanjske stavbe) ni v neposredni zvezi z dejavnostjo upravljanja teh nepremičnin.
Logično sosledje je, da tožeča stranka zagotovi prevzemanje sveč pri upravljavcih pokopališč in jih pripelje do zbirnih centrov komunalnih odpadkov, kjer je dolžna zagotoviti njihovo predhodno skladiščenje. Tam pa nato sveče prevzame (zbere, 10. točka 3. člena Uredbe o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečam) zbiralec, tožena stranka. Za ta prevzem oziroma oddajo pa ji tožeča stranka ne sme več zaračunavati stroškov, saj je po petem odstavku 9. člena oddaja sveč brezplačna. Smiselno torej po presoji Vrhovnega sodišča po Uredbi za fazo do prevzema sveč nosi stroške, torej tudi stroške prevoza, izvajalec javne službe, v obravnavanem sporu tožeča stranka.
Tožena stranka je prenehala obstajati po vložitvi revizije. Ker je prenehala zaradi zaključka stečajnega postopka, stranka (na pasivni strani) nima pravnega naslednika. To pomeni, da se postopek ne bi mogel nikoli nadaljevati. Ker se v obravnavanem primeru pomanjkanja sposobnosti biti stranka zaradi neobstoja pravnega nasledstva ne da odpraviti (primerjaj peti odstavek 81. člena ZPP), je revizija postala nedovoljena.
Temeljni namen instituta molka organa je, da zagotavlja strankam možnost varstva njihovih pravic, a le, če organ ne izvršuje svojih pristojnosti oziroma če molči. V primeru, kakršen je tudi obravnavani, ko je upravni organ pravočasno izdal zavrnilno odločbo, ki je v upravnem sporu odpravljena in je zadeva vrnjena istemu organu v ponovni postopek, uporaba instituta fikcije izdane pozitivne upravne odločbe ne pride v poštev na tak način, kot si je to zamislila revidentka.
Njeno stališče, da ima toženka za izpeljavo prvotnega in ponovljenega postopka skupaj pač na voljo 60 delovnih dni (iz tretjega odstavka 483. člena ZZavar-1), sicer nastopi fikcija pozitivne upravne odločbe, je pravno zmotno. Institut fikcije izdane odločbe zaradi molka organa je namreč namenjen sankcioniranju neaktivnosti upravnega organa, ne more pa predstavljati "bližnjice" stranke k izdaji zanjo ugodne upravne odločbe na način, kot ga uveljavlja revidentka. Postopkovnim in materialnopravnim kršitvam ter kršitvam glede ugotovljenega dejanskega stanja so namenjeni postopki s pravnimi sredstvi.