V 433. členu OZ posebna pisna oblika pogodbe za pristop k dolgu pri prevzemu premoženjske celote ni predvidena.
Namen ureditve iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1 je zagotoviti nadaljnji obstoj in pogoje za delovanje družbe, kar zagotavlja ohranitev in dolgoročno donosnost podjetja, s čimer se ščiti tudi naložba manjšinskih delničarjev v taki družbi. Izpolnjevanje namena te zakonske ureditve pa terja, da se ekonomska nujnost za zadržanje dobička ne zamejuje zgolj do časovne točke, ki ga še zajema izkaz poslovnega izida, v katerem je prikazan tudi bilančni dobiček.
Ekonomska nujnost za zadržanje dobička se presoja v časovnem horizontu, ki ga je razumno mogoče šteti kot primernega glede na veljavnost (uporabljivost) ekonomskih in finančnih parametrov, ki se upoštevajo pri taki oceni. Primerno časovno obdobje se ocenjuje v okoliščinah posameznega primera, pri čemer se kriterij nujnosti preizkuša glede na tako določeno časovno obdobje.
Letno poročilo velja, če ni ugotovljena njegova ničnost. Vezanost na letno poročilo seveda pomeni vezanost na tam ugotovljeno višino bilančnega dobička. Skupščina tako odloča o uporabi bilančnega dobička, kot izhaja iz sprejetega letnega poročila.
Lekarniška dejavnost kot del zdravstvene dejavnosti spada med negospodarske javne službe. Na takšno opredelitev lekarniške dejavnosti ne vpliva možnost pridobivanja dobička, saj je za opredelitev narave dejavnosti bistven javni interes, ki se zasleduje s podelitvijo koncesije; ta pa je v zagotavljanju preskrbe z zdravili.
Podeljevanje koncesij na področju negospodarskih javnih služb ureja Zakon o zavodih, ki napotuje na specialne zakone. Zakon o lekarniški dejavnosti kot lex specialis koncedentove nekrivdne odpovedi koncesijskega razmerja ne predvideva.
Če v koncesijskem aktu oziroma koncesijski pogodbi enostranska odpoved pogodbe ni predvidena, ne more biti dopustna. Možnost koncedentove enostranske odpovedi pogodbe, ki ni vnaprej predvidena, posledično pa odvzem koncesije brez opredelitve javnega interesa, ki se s tem zasleduje, bi namreč pomenila oblastno odločitev, ki bi izvotlila pogodbeno naravo razmerja, koncesionarja pa izpostavila arbitrarnosti in mu odvzela vsakršno pravno varnost.
Sodišče druge stopnje se je pri razlagi spornega zakonskega besedila pravilno naslonilo na namensko razlago zakonske spremembe in se pri tem sklicevalo na pojasnilo predlagatelja zakona, objavljeno v Poročevalcu DZ RS, 2011 z dne 29. 3. 2011. Iz tako pojasnjenega namena je razvidno, da je zakonodajalec predvsem poskušal preprečiti posledice veriženja pogodb, ko sklenitelj prevozne pogodbe nastopa za račun pošiljatelja na podlagi njunega mandatnega razmerja. Na tem mandatnem razmerju (oziroma verigi mandatnih razmerij), ki povečuje(jo) negotov položaj prevoznika, je torej predlagatelj zakonske spremembe utemeljeval potrebnost vzpostavitve solidarne odgovornosti za obveznosti do prevoznika tudi za tiste osebe, po nalogu katerih je bila sklenjena prevozna pogodba. V skladu s tako zasledovanim namenom je treba razlagati sporno določbo petega odstavka 110.a člena ZPCP-2. Učinka solidarne odgovornosti zato ni mogoče širiti tudi na udeležence drugih pogodbenih razmerij, ki niso bila na navedeni način vzročno povezana s sklenjeno prevozno pogodbo.
Tožeča stranka ni upravičena do provizije za posredovanje, čeprav se je (pisna) pogodba o posredovanju nanašala samo na določenega kupca nepremičnine, do realizacije tega posla ni prišlo, pri čemer se je posredovanje nanašalo na končnega kupca, s katerim je bila prodaja realizirana. Odgovor bi bil lahko tudi drugačen, če bi v tem poslu tožeča stranka že od vsega začetka delovala kot nepremičninski posrednik za toženo stranko in ne za končnega kupca nepremičnine.
Tudi po presoji Vrhovnega sodišča podtočka 6.1.1. Standardnih operativnih postopkov ni samostojna pravna podlaga za priznanje dodatnih dni letnega dopusta, poleg tistega, odmerjenega po nacionalni zakonodaji. Gre za operativno določilo, ki ne daje pravice do dodatnega letnega dopusta napotenim osebam, temveč ureja le način uresničevanja pravice do letnega dopusta, odmerjenega po nacionalni zakonodaji. Po pravilih mednarodne organizacije se odloča le o izrabi letnega dopusta, ta izraba pa je odvisna od delovnih potreb misije ali mednarodne organizacije, vendar glede na število dni letnega dopusta, določenega po nacionalni zakonodaji.
Prvostopenjsko sodišče se s predlogom toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v nobenem pogledu (ne v dejanskem, ne pravnem) ni ukvarjalo, saj sodba sodišča prve stopnje glede sodne razveze in pogojev zanjo ne vsebuje nikakršne obrazložitve. Sodišče druge stopnje te kršitve ni odpravilo oziroma jo je v neprimernem poskusu odprave ponovilo tudi samo.