Stališče sodne prakse in dela teorije je, da ima zahteva za znižanje pogodbene kazni značilnost materialnopravnega ugovora, vendar je to stališče zelo sporno, saj uporaba zakonskega izraza, da sodišče na dolžnikovo zahtevo zmanjša pogodbeno kazen, jasno pomeni, da gre za oblikovalno pravico, ki je stranka ne more uresničiti sama, ampak zgolj s pomočjo sodišča preko oblikovalne tožbe oziroma v podobnih primerih kot je tudi konkreten, nasprotne (oblikovalne) tožbe, ne pa samo z ugovorom.
Presoja, da je konkurenčna klavzula nična zaradi nesorazmerja med višino pogodbene kazni, ki bi jo v primeru kršitve konkurenčne klavzule morala plačati delavka, in višino denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, ki predstavlja pogodbeno obveznost delodajalca, je zmotna, saj pri pogodbenem določilu o plačilu pogodbene kazni (zavezi delavca) in o plačilu nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (zavezi delodajalca) ne gre za vzajemno (sinalagmatsko) obveznost, ki domneva obojestransko izpolnitev.
Navedbe o nesorazmerju obveznosti še ne pomenijo tudi zahteve (oziroma ugovora) za zmanjšanje pogodbene kazni.
Delovne razmere in pogoji dela so se pri marsikaterem delovnem mestu s priznano zavarovalno dobo s povečanjem z razvojem tehnologije in modernizacijo delovnih postopkov spremenili. Vendar pa je bil zakon glede tega, na kakšen način in kdo odloča o spremembi škodljivih vplivov ali drugih omejitev delovnega mesta, na katerem je že priznana zavarovalna doba s povečanjem, ves čas jasen. Sprememba ali odprava štetja zavarovalne dobe s povečanjem bi bila do uveljavitve ZPIZ-1 na podlagi že navedenih predpisov možna v reviziji del in nalog, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem. Takšne revizije del in nalog za delovno mesto dimnikar (razen že prej v letu 1978) ni bilo. Po uveljavitvi ZPIZ-1 bi posebna komisija lahko na podlagi meril in kriterijev, ki jih določi Vlada Republike Slovenije, poleg delovnih mest, za katera je že bila določena zavarovalna doba s povečanjem, določila tudi druga delovna mesta, za katera je obvezna vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje, oziroma ugotovila, da niso več izpolnjeni pogoji iz 280. člena tega zakona. Vendar takšna posebna komisija ni bila ustanovljena in za delovno mesto dimnikar nikoli ni bilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje več pogojev iz 280. člena ZPIZ-1. Ker se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 za delovno mesto dimnikar štela zavarovalna doba s povečanjem, je v skladu s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 delodajalec za delavce na tem delovnem mestu, če so zaposleni za polni delovni čas, dolžan plačati prispevke za poklicno zavarovanje.
Stranki sta v določbi 72. člena ZDR, ki je veljal v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, imeli pooblastilo, da v tej pogodbi drugače, kot pa je to sicer urejeno v zakonu, uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi z prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, pa tudi v zvezi s pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas. Na tej podlagi sta se stranki lahko zakonito dogovorili, da se pogodba sklepa le za čas opravljanja funkcije (2. člen pogodbe) in da s prenehanjem funkcije predsednika uprave ugasnejo medsebojne pravice in obveznosti iz te pogodbe, ki so izrecno ali po namenu vezane na obstoj funkcije.
Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri presoji dopustnosti ureditve iz 6. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Aneks), ki članom reprezentativnega sindikata, podpisnika Aneksa, daje pravico do višje solidarnostne pomoči, ob upoštevanju zanje bolj ugodnega premoženjskega praga, ni upoštevalo določbe 224. člena ZDR-1. Ta določa je namreč pravna podlaga, na kateri temelji 6. člen Aneksa. V skladu z 224. členom ZDR-1 se do ureditve v Zakonu o kolektivnih pogodbah (ZKolP) lahko v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti dogovorijo pravice in obveznosti, ki niso že urejene v zakonu, le za člane pogodbenih strank.
V sodni praksi se je oblikovalo stališče (npr. sodba VIII Ips 36/2005 z dne 22. 3. 2005), da se v primerih, ko delavcu delovno razmerje pri pravnem predniku delodajalca preneha na način, v posledici katerega ni upravičen do odpravnine (npr. zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo poda delodajalec; zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga; zaradi redne odpovedi, ki jo poda delavec), obdobje dela pred tem prenehanjem ne more upoštevati pri določitvi višine odpravnine pri delodajalcu, ki delavcu poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Ker delavec v zgoraj naštetih primerih prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pravice do odpravnine pri pravnem predniku delodajalca ne bi mogel pridobiti, tudi ni moglo priti do prehoda te pravice na novo delovno razmerje v smislu upoštevanja delovne dobe pri pravnem predniku glede izračuna višine odpravnine. Enako velja tudi v primeru dosežene dobe pri istem delodajalcu pred vmesno prekinitvijo, do katere je prišlo po volji delavca (kot je bilo v konkretnem primeru).
Ni pravilno stališče revizije, da tožeča stranka ni upravičena do višjega dodatka na podlagi tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. Iz dejanskega stanja izhaja, da gre za težko gibalno oviranega otroka. Iz skupine gibalno oviranih otrok, opredeljenih v 3. členu Pravilnika, ki imajo pravico do dodatka za nego, tretji odstavek 79. člena ZSDP-1 za težko ali funkcionalno težko gibalno ovirane otroke določa dodatek v višini 200,00 EUR. Otrok izpolnjuje enega od alternativno določenih pogojev in je zato tožeča stranka upravičena do dodatka v višjem znesku.
Prva toženka je lahko obveznost iz tretjega odstavka 159. člena ZTFI izpolnila tako, da je na podlagi pogodbe prenesla vso dokumentacijo na drugo toženko za vse svoje stranke in so se stranke naknadno izrekale o možnostih, ki so jih imele na voljo (ostati pri drugi toženki ali izbrati drugo borznoposredniško družbo). V tem primeru bi to lahko bil ukrep, ki je (poleg finančnih ugodnosti) spodbudil stranke, da izberejo drugo toženko, na kar lahko nakazuje tudi veliko število strank, za katere sedaj opravlja borznoposredniške storitve druga toženka. Lahko pa je obveznost izpolnila tako, da je prenos dokumentacije opravila glede na predhodno (izrecno) izbiro strank, torej na drugo toženko in druge borznoposredniške družbe, ki so jih izbrale stranke. Zato v primeru slednjega veliko število strank, ki so prešle k drugi toženki, ne bo odločilno.
Po delovnopravnih predpisih je v razmerju do delavca delodajalec tisti, ki je z delavcem sklenil pogodbo o zaposlitvi. Sodna praksa pa je pojem "delodajalca" - tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev glede zagotavljanja varstva in zdravja pri delu razširila tudi na naročnike del, ki organizirajo delovni proces na skupnem delovišču in odgovarjajo za nadzor glede varnosti pri delu. To pomeni, da se obveznosti, ki jih zakon v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu nalaga "delodajalcu", ne nanašajo le na delodajalca v delovnopravnem smislu, pač pa na "delodajalca" v širšem smislu ZVZD.
Po ZUS-1 je le Državno odvetništvo aktivno legitimirano za vložitev tožbe v primeru, ko je z upravnim aktom domnevno kršen zakon v škodo javnega interesa. V upravnem sporu sicer lahko v javnem interesu kot tožniki nastopajo tudi drugi subjekti (npr. nevladne organizacije glede varstva okolja), vendar aktivno legitimacijo (ob pogoju, da so sodelovali v postopku izdaje izpodbijanega akta) tem subjektom dajejo materialnopravni predpisi (npr. Zakon o varstvu okolja).
Po presoji Vrhovnega sodišča takega upravičenja za vložitev tožbe v upravnem sporu ZSSve disciplinski tožilki ne daje. Določba 43. člena tega zakona predstavlja le splošno podlago za uveljavljanje sodnega varstva zoper odločitev disciplinskega sodišča. Čeprav nobene od strank disciplinskega postopka pri tem ne izključuje, pa - upoštevaje navedeno opredelitev tožnika po ZUS-1 - disciplinskemu tožilcu, kot stranki disciplinskega postopka, ki varuje javni interes, tudi ne daje izrecnega pooblastila za vložitev tožbe v upravnem sporu v primeru nestrinjanja z odločitvijo disciplinskega sodišča. Po presoji Vrhovnega sodišča bi zato razlaga, po kateri bi bil disciplinski tožilec kljub temu aktivno legitimiran za vložitev tožbe v upravnem sporu, nedovoljeno obšla izrecno določbo prvega odstavka 18. člena ZUS-1.
Konkurenčna klavzula je namenjena zaščiti interesa delodajalca, da za določen čas po prenehanju delovnega razmerja prepreči konkurenčno dejavnost delavcu in pomeni znaten poseg v delavčevi ustavni pravici do proste izbire zaposlitve in proste gospodarske pobude. Upoštevajoč navedeno se s konkurenčno klavzulo, ne glede na njeno pogodbeno naravo, ni mogoče dogovoriti omejitev, ki bi bile za delavca strožje od zakonskega okvira, lahko pa se konkurenčna klavzula dogovori na način, ki je zanj manj obremenjujoč oziroma pomeni manjši poseg v navedeni ustavni pravici. Na tej podlagi bi načeloma lahko bila dopustna ureditev, po kateri bi se stranki dogovorili za opcijsko uveljavljanje konkurenčne klavzule v tem smislu, da delodajalec ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi izjavi, da konkurenčne klavzule ne uveljavlja, saj bi takšna opcijska opredelitev za delavca pomenila manjši poseg v njegove pravice oziroma zanj ugodnejšo ureditev, kot pa je opredeljena v zakonu. Takšna opcijska ureditev mora biti v pogodbi o zaposlitvi jasno določena (kar v konkretnem primeru ni), torej tako, da je povsem jasno, da je delavec prost obveznosti iz konkurenčne klavzule, če delodajalec ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi (in ne kasneje) izjavi, da konkurenčne klavzule ne uveljavlja.
S sporno določbo tretjega odstavka 18. člena Pogodbe o zaposlitvi ni bila dogovorjena takšna možnost odstopa od konkurenčne klavzule, kakršna bi lahko bila dopustna ob sklicevanju na navedeni sodbi Vrhovnega sodišča. Opcija uveljavljanja konkurenčne klavzule je navedena le kot predpostavka za plačilo nadomestila, ne da bi bilo pri tem navedeno, do kdaj lahko tožena stranka poda izjavo, da uveljavlja konkurenčno klavzulo. To bi pomenilo, da bi konkurenčna klavzula tožnika zavezovala ves čas, toženo stranko pa le, če bi izrecno izjavila, da jo uveljavlja.
Pravno podlago je v relevantnem obdobju predstavljala zgolj določba 2. točke prvega odstavka 23. člena ZZVZZ, iz katere jasno izhaja, da ima zavarovanec pravico do povrnitve stroškov zdravljenja v tujini na podlagi samega zakona in to brez kakršnihkoli dodatnih pogojev in omejitev. Zato sta sodišči druge in prve stopnje ter tožena stranka zmotno ugotavljali, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do zdravljenja v tujini. Tožnik je zdravljenje v tujini že opravil, pravico do povračila stroškov tega zdravljenja pa je pridobil že s samim tem dejstvom, brezpogojno in na podlagi samega zakona. V konkretnem primeru tako ne gre za situacijo, ko bi tožnik pravico pridobil šele z odločbo upravnega organa (tožene stranke).
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je delavec ob prenehanju delovnega razmerja upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust za vsa leta (v okviru petletnega zastaralnega roka) pred prenehanjem delovnega razmerja, ali pa je ob prenehanju delovnega razmerja upravičen le do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, ki ga je bil na dan prenehanja delovnega razmerja (upoštevaje tretji in četrti odstavek 162. člena ZDR-1) upravičen izrabiti, vendar ga ni mogel zaradi objektivnih razlogov.