Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna razlaga 1. točke četrtega odstavka 51. člena ZDoh-2, po kateri navedena nevtralna davčna obravnava velja tudi v primeru prenosa zgolj dela podjetja na novega zasebnika, ne da bi davčni zavezanec (podjetnik, odsvojitelj podjetja) prenehal z opravljanjem (vseh) dejavnosti. Če je dopustno, da samostojni podjetnik prenese del podjetja na drugega podjetnika (prevzemnika) skladno z ZGD-1 in so izpolnjeni z ZDoh-2 predpisani pogoji za nevtralno davčno obravnavo (prenos na sina, ki nadaljuje z opravljanjem dejavnosti v Sloveniji itd.), potem je razlikovanje v davčni obravnavi zgolj na podlagi okoliščine, ali odsvojitelj preneha z opravljanjem tudi drugih dejavnosti, ali ne, v temelju nerazumno, zato take vsebine navedeni določbi ZDoh-2 ni mogoče dati.
Uprava je prva pristojna za vsebinsko opredelitev nedoločenega pravnega pojma pri odločanju o določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (2. člen ZUP). Sodišče v upravnem sporu – drugače kot prvostopenjsko sodišče v pravdi – ni tisto, ki bi vsebino nedoločenega pravnega pojma samostojno (de novo) opredeljevalo. Njegova primarna funkcija je v nadzoru nad tem, ali ga je vsebinsko pravilno napolnil pristojni organ uprave v okviru in skladno z namenom, ki ga je upravi določil zakonodajalec. Navedeno je odraz načela delitve oblasti (3. člen Ustave).
Na pomembno pravno vprašanje je treba v okoliščinah obravnavane zadeve treba odgovoriti tako, da se prepoved opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke na podlagi 1. točke prvega odstavka 273. člena ZBan-2 lahko izreče zgolj na podlagi okoliščine, da se član nadzornega sveta ni izločil in zapustil prostora pri glasovanju o sklepu, s katerim je nadzorni svet potrdil, da se je seznanil z dejstvi, ki izvirajo tudi iz sfere tega člana nadzornega sveta.
V okoliščinah konkretnega primera udeležba na sestankih v zvezi s podajanjem informacij za nadaljnje delo pomeni nezagotovitev tedenskega počitka pripadniku. Za presojo je bistveno, da je bil tožnik poveljnik oddelka. Kot poveljnik oddelka je bil odgovoren za učinkovito vodenje oddelka in izvajanje prejetih nalog. V tem obsegu so ti sestanki pomenili opravljanje konkretnih nalog, ki so bile del tožnikove delovne obveznosti.
Ob izostanku listinskih dokazov, da je bilo sklenjeno delovno razmerje, ob dejanskih ugotovitvah, da niso bili podani vsi elementi delovnega razmerja ter ob izostanku kakršnekoli zatrjevane aktivnosti tožnika za ureditev priznanja zavarovalne dobe v času, ko so predpisi že urejali delovna razmerja tudi pri zasebnih delodajalcih, in odsotnosti prepričljivih razlogov za to, ni mogoče zaključiti, da je bil tožnik na domači kmetiji v delovnem razmerju in s tem v zavarovanju in da je zato upravičen do priznanja zavarovalne dobe v obdobju od 25. 6. 1973 do 31. 12. 1983 s prekinitvijo.