Razlog za izostanek obrazložitve o tem, katere zadolžitve in obveznosti je tožnik imel v dneh, ko je imel predviden počitek, je v zmotnem stališču sodišča prve stopnje, da je za presojo bistveno, da so zadolžitve in obveznosti bile, in da tožnik ni imel 24 ur prosto. V resnici je ravno nasprotno. Za presojo je odločilno vprašanje, katere zadolžitve oziroma obveznosti je imel tožnik oziroma, kaj konkretno je počel v dneh, ko naj bi imel po evidenci prosto.
Stališče tožnice, da gre v takem primeru za nov dokaz, ni pravilno. Če namreč stranka glede iste dokazne teme (ki se v tej zadevi nanaša na vprašanje razsodnosti toženca) predlaga novega izvedenca, to ne predstavlja novega dokaza, temveč predlog za nadaljnje izvajanje dokaza, ki je bil že izveden.
Tudi izhodišče revizije, da naj bi v takem primeru šlo za novo dejstvo, ni pravilno. Sklicuje se namreč na mnenji dveh izvedencev, vendar je enačenje teh mnenj z novim dejstvom napačno, saj drugačno izvedensko mnenje predstavlja le novo (drugačno) strokovno oceno o razsodnosti (prištevnosti) toženca, ki bi jo bilo tudi sicer treba najprej soočiti z dosedanjim izvedenskim mnenjem (in različnimi mnenji izvedencev v številnih postopkih, v katerih je udeležen toženec).
Določitev nove lokacije skladno z dogovorjeno širšo opredelitvijo kraja opravljanja dela, kjer naj bi tožnica opravljala delo, se ne šteje za premestitev tožnice v smislu določb ZJU.
Širša opredelitev kraja opravljanja dela v tožničini pogodbi o zaposlitvi oziroma aneksu je toženi stranki omogočala, da tožnici določi kraj opravljanja dela v prostorih Finančnega urada A. oziroma dislociranih enotah tega urada (kot je bilo že ugotovljeno, je v S. kot eni od teh dislociranih enot tožnica delo tudi dejansko opravljala). Glede na to je bila določitev kraja opravljanja dela v izpodbijanih sklepih ustrezna, saj tožena stranka glede na ugotovljena dejstva omejitev iz ZJU in KPND ni bila dolžna upoštevati.
Določba prvega odstavka 248. člena ZGD-1 je uporabljiva v primerih, v katerih bi družba posredno ali neposredno s svojimi sredstvi (prek darila, posojila, odpusta dolga ali kako drugače) nekomu tretjemu omogočila postati njen delničar. S tem bi zmanjšala svoje premoženje, pridobitelj pa bi lahko pridobival že obstoječe delnice, ne da bi se sočasno povečala denarna sredstva, ki bi se vnesla v družbo. Ravnanje tožeče stranke ni nično na podlagi prvega odstavka 248. člena ZGD-1, ker je dovoljeno na podlagi izjeme iz tretjega odstavka 248. člena in 251. člena ZGD-1.
Tožena stranka v določbah ZUJF in Aneksa h KP ni imela nobene podlage za takšno razlago pojma „kraj bivališča“, po kateri je toženka upravičena do povrnitve stroškov prevoza iz sosednjega kraja, čeprav ima v kraju bivališča na voljo javni prevoz, če je razdalja med bivališčem in sosednjim krajem manj kot dva kilometra.