ZP-1 člen 157, 157/3. ZVCP-1 člen 32, 32/10/e, 233, 233/1.
nova dejstva in dokazi – odgovornost lastnika motornega vozila
Obdolženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala nobenega dokaza, pa tudi glede izjave dane prekrškovnemu organu v spisovnih podatkih ni ničesar, kar bi kazalo, da bo dokaz z zaslišanjem osebe, za katero obdolženka trdi, da ji je najeto vozilo izročila za neko tretjo osebo, uspešen. Obdolženka namreč ni predložila nikakršne izjave osebe, kateri naj bi glede na njen zagovor vozilo izročila, prav tako ne trdi, da jo je skušala pridobiti. Ker obdolženka listinskih dokazov iz katerih bi izhajalo, da se bodo z zaslišanjem osebe, kateri naj bi vozilo izročila, njene navedbe iz zagovora potrdile, tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi razumen dvom, da je obdolženka storila očitani prekršek, ni podan.
neposredno izvršljiv notarski zapis – odpoved pogodbe – dokaz zapadlosti terjatve
Nobenega dvoma ni, da je dolžnik sporno upnikovo odpoved kreditne pogodbe dejansko prejel, kar je edino pravno pomembno dejstvo, zato se dolžnik ne more uspešno sklicevati na eventualno kršitev pogodbenih obveznosti v tem delu.
V skladu z določbo 3. odstavka 139. člena ZPP se subjektu vpisa v sodni register, samostojnemu podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, vroča na naslovu, ki je vpisan v register. V skladu s sprejetim stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije se tudi pravnim osebam pisanja iz 1. odstavka 142. člena ZPP vročajo v skladu z določbo 3. odstavka 142. člena ZPP. V skladu z navedenim členom se vročitev opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku ter se podpiše. Po 4. odstavku istega člena se vročitev po prejšnjem odstavku šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti.
kolektivni delovni spor - sodelovanje delavcev pri upravljanju - volitve v svet delavcev - volitve članov sveta delavcev – zakonitost volitev
Volitve članov sveta delavcev niso nezakonite zaradi vsake nedoslednosti, temveč le zaradi takih kršitev volilnih postopkov v zvezi z varstvom volilne pravice, zaradi katerih je ugotovljena kršitev svobode in tajnosti volitev, oziroma ki so vplivale ali bi lahko neposredno vplivale na volilni rezultat, ali če bi šlo za bistvene nepravilnosti pri samem ugotavljanju volilnega rezultata.
Dejstvo, da pride v postopku do razdružitve zahtevkov oziroma predlogov po volji sodišča, ne predstavlja takšne izjeme, ki bi omogočala sodišču, da bi terjalo dodatno plačilo sodne takse.
Pri tožniku, uživalcu dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, je prišlo do spremembe pri zmožnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb, tako da ni več zmožen samostojno opravljati nobeno osnovno življenjsko potrebo. Zato je od prvega dne naslednjega meseca po nastanku sprememb upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku.
dodatek za pomoč in postrežbo – opravljanje življenjskih potreb
Tožnik, ki potrebuje stalno pomoč in postrežbo drugega za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo od pričetka uživanja invalidske pokojnine dalje, zato je tožbeni zahtevek, da mu gre vse od nastanka I. kategorije invalidnosti, neutemeljen.
premoženjska razmerja med zakonci – obveznost iz naslova skupnega premoženja – odplačilo posojila po razvezi zakonske zveze – dogovor bivših zakoncev o razdelitvi pasive – zastaranje zahtevka bivšega zakonca iz naslova medsebojnega dogovora o razdelitvi pasive - odplačilo preostanka posojila po prenehanju zakonske zaveze
Tožnica je, upoštevajoč, da imata bivša zakonca delež na skupnem premoženju vsak do polovice, od toženca upravičeno terjala polovico zneska posojila, najetega v času zakonske zveze, ki je bilo porabljeno za skupne potrebe (in ki ga je tožnica v pritožbeno spornem delu poplačala po prenehanju zakonske zveze), s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Medsebojni dogovor tožnice in toženca (bivših zakoncev) o poplačilu dolgov (obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem), torej o razdelitvi predmetne pasive, je obligacijsko pravne narave. Zanj velja 5 letni zastaralni rok, tožničina terjatev nasproti tožencu iz tega naslova pa je nastala šele z dejstvom tožničinega poplačila dolga upniku.
ZUP člen 7, 138, 267, 268. ZDSS-1 člen 63, 63/1, 82, 82/1.
nova odmera pokojnine – obnova postopka
Tožniku je bila že pravnomočno priznana in odmerjena starostna pokojnina. Toženec je zahtevo za novo odmero pokojnine neutemeljeno zavrgel, saj je zahtevo potrebno obravnavati tudi kot predlog za obnovo postopka.
Tožniku starostne pokojnine ni mogoče odmeriti od najnižje pokojninske osnove, ker je bil pretežni del zavarovalne dobe zavarovan za ožji obseg pravic. Dokupljene dobe iz 159. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992 (čas opravljanja samostojne dejavnosti), ni mogoče šteti niti kot zavarovanje za širši niti za ožji obseg pravic, zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, naj se mu ta doba upošteva kot zavarovanje za širši obseg.
pristojnost slovenskega sodišča - opravljena storitev na območju RS
Upoštevaje dejstvo, da je predmet tožbenega zahtevka denarni znesek po računu, ki se nanaša na povrnitev dela stroškov, ki jih je imela tožeča stranka z nabavo oz. izdelavo opreme pred pričetkom poslovnega sodelovanja s toženo stranko, gre v konkretnem primeru za zadevo v zvezi z omenjenim pogodbenim razmerjem, pri katerem se je storitev opravljala na območju Republike Slovenije in je zato za rešitev te sporne zadeve pristojno slovensko sodišče.
ločitev zapuščine od dedičevega premoženja – kaduciteta – prehod premoženja v državno lastnino – ločitveni upnik
Z zahtevo po ločitvi zapuščine od dedičevega premoženja pa lahko zapustnikovi upniki dosežejo, da se podedovano premoženje dediča loči od njegovega siceršnjega (prejšnjega premoženja), zato tudi s tem ločenim premoženjem zapustnika dedič ne bi mogel razpolagati, niti ne bi mogli nanj posegati dedičevi upniki. V določenih primerih iz sodne prakse je obveljalo stališče, da bo ločitveni upnik uspešen s svojim predlogom takrat, če bo dokazal, da je dedič prezadolžen.
Zgoraj navedeno kaže, da je osnovni cilj tega instituta preprečitev možnosti, da bi dedičevi upniki posegli za realizacijo svojih terjatev na podedovano premoženje prej kot upniki zapustnika. Glede na to pa v danem primeru ni nepomembno, da je prišlo do kaducitete in tedaj prehoda zapuščine v državno last. Res je, da tudi država odgovarja za zapustnikove dolgove, v okviru vrednosti premoženja, ki je v primeru kaducitete prešlo nanjo. Vendar pa cilj instituta ločitve zapuščine ni v tem, da se zagotovi prednostni položaj ločitvenemu upniku v razmerju do ostalih upnikov zapustnika, ampak le v tem, da se mu ohranja prednostni položaj v razmerju do upnikov dediča. V danem primeru pa glede na prehod premoženja v državno last ta skrb nedvomno odpade.
Sama ločitev zapuščine z izdajo sklepa o ločitvi zapuščine ob hkratnem potrebnem popisu in cenitvi te še ne bo dosegla svojega namena v zgoraj navedeni smeri, saj ločena zapuščina pomeni le, da ne more biti predmet dedovanja do poplačila upnikov zapustnika, ki so to predlagali. Ta namen pa bo dosežen le, če bo upnik sprožil ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka. Zapuščinsko sodišče mora tako ločitvene upnike napotiti na izvršilni postopek, v katerem bodo lahko dosegli poplačilo svoje terjatve.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – sodno varstvo - rok za sodno varstvo - rok za vložitev tožbe – pravočasnost tožbe - odločitev komisije za pritožbe - molk organa
Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe (zaradi molka organa in zoper dokončno odločbo).
Dopolnitev tožbe, s katero je tožnica izpodbijala odločbo toženca o zaključku bolniškega staleža, je bila vložena po izteku roka za sodno varstvo (30 dni od vročitev dokončne odločbe), zato je sodišče tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo.
Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti člen 3, 3/2, 59.
pogodbena kazen – poslovodna oseba – uporaba kolektivne pogodbe
Za odločitev o tem, ali delavcu gre pravica do odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi prenehanja delovnega razmerja, je pomembno, ali je taka pravica za tožnika predpisana v predpisih, ki so veljali v trenutku prenehanja delovnega razmerja. V konkretnem primeru je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo zadnji dan veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za vršilca dolžnosti direktorja družbe. Tožnik je po zadnji pogodbo o zaposlitvi opravljal funkcijo vršilca dolžnosti direktorja vse do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je torej bil poslovodna oseba in tako za njega velja določilo 2. odstavka 3. člena Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti, ki določa, da za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi ta kolektivna pogodba ne velja, razen če je tako določeno s kolektivno pogodbo pri delodajalcu, splošnim aktom delodajalca ali s pogodbo o zaposlitvi, kar pa v tem sporu ni bilo ugotovljeno. Glede na navedeno tožnik do pogodbene kazni na podlagi 59. člena navedene kolektivne pogodbe ni upravičen.
Odločitev o tožbenem zahtevku (na izpraznitev prostorov in plačilo uporabnine) je odvisna od tega, ali tožena stranka v drugem postopku utemeljeno zahteva sklenitev najemne pogodbe. Ker takšnega predhodnega vprašanja sodišče samo ne bo reševalo, je ravnalo pravilno, ko je postopek prekinilo.
Pravica do odškodnine iz 166. člena ZDR se mora razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila (termin Direktive 2003/88/ES) za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage, take razlage pa ne zahtevajo niti cilji in namen Direktive o delovnem času. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnosti izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.
denarna socialna pomoč – vrnitev neupravičeno prejetih sredstev – zastaranje
Ker so bile odločbe o priznanju pravice do denarne socialne pomoči odpravljene s pravnomočno odločbo, je s tem odpadla pravna podlaga za izplačilo denarne socialne pomoči. Toženec je zato dolžan tožniku neupravičeno prejete zneske denarne socialne pomoči vrniti. Ugovor zastaranja je neutemeljen, ker gre za terjatev, ugotovljeno z odločbo pristojnega organa, ki zastara v 10 letih od njene vročitve.
zavarovanje denarne terjatve – začasna odredba – dokazni standard za izdajo začasne odredbe – presoja ustreznosti obrazložitve odločitve – oprava uradnih poizvedb sodišča o računih dolžnika
V postopku za izdajo začasen odredbe se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podana takrat, ko je razlogov v prid nekega zaključka več od tistih, ki kažejo na nasprotno. Glede na specifičnost postopka za izdajo začasne odredbe, sodišče upošteva do trenutka odločanja v spis predložene dokaze, trditve stranke o dejstvih in kakšne dokaze je stranka predlagala za njihovo dokazovanje, nato pa z logičnim sklepanjem, v okviru relevantne materialnopravne podlage, oceni verjetnost uveljavljane oziroma bodoče terjatve. Za ugotovitev verjetnosti obstoja terjatve je tedaj potrebno tehtanje razlogov, ki govore v prid obstoju s strani upnika zatrjevanih dejstev, v razmerju do tistih, ki govore proti. Zaključek, da je upnikova terjatev verjetno izkazana, oziroma da ni, mora tedaj temeljiti na kritični presoji in ustrezni obrazložitvi v nakazani smeri.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v zvezi s terjatvama, ki sta predmet pritožbenega obravnavanja, sodišče prve stopnje takšne kritične presoje ni izvedlo in tudi ni podalo obrazložitve ki bi dosegala standard primerne in zadostne obrazložitve, in ki bi omogočala preizkus pravilnosti sprejete odločitve glede predlaganega zavarovanja.