Posesti, kakršno je izvrševal tožnik (na silo, agresivno, proti volji tožencev), sodišče ne more nuditi pravnega varstva.
tekst :
Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da so jo tožene stranke motile v njeni posesti (stvarne služnosti) hoje in vožnje z vsemi vozili po nepremičnini parc. št. 640/1, vpisane pri vl. št. 15, k.o. Z., tako, da so 10.07.2008 postavile betonski robnik težak najmanj 150 kg, dne 01.08.2008 nasule približno 3 m3 zemlje in napeljale električno ograjo in dne 23.03.2009 postavile traktorski priključek težak približno 300 kg, vse to na mestu, kot je razvidno iz lastnoročne skice tožeče stranke, ki je sestavni del tožbenega zahtevka ter da so tožene stranke dolžne vse navedeno odstraniti in se v bodoče vzdržati tovrstnih in podobnih posegov v posest tožeče stranke. Razveljavilo je tudi začasni odredbi z dne 18.09.2008 in dne 06.03.2009 ter zavrnilo predlog za izdajo nove začasne odredbe. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.343,67 EUR.
Zoper naveden sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Meni, da na podlagi vseh izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da so vse priče potrdile izpoved tožnika, da je že vse od nakupa stanovanjske hiše dalje za dostopanje do svoje nepremičnine s kombijem uporabljal t. i. zeleno pot in na ta način izvajal svojo posest. To so potrdile vse priče, z izjemo prič, ki jih je predlagala tožena stranka in so prijatelji tožencev, pritožba pa posamezne priče in njihove izpovedbe tudi navaja. Opozarja tudi na izpoved priče V. L., da se je strinjal z uporabo črne poti, če bo ta speljana tako, da bo dostop normalno omogočen tudi za intervencijska vozila in da sta bila ob izdelavi črne poti ovinka širša kot sedaj. Sodišču očita tudi, da se ni opredelilo do izpovedi teh prič in da ni pojasnilo, zakaj jim ni sledilo, zato je ostal sklep neobrazložen. Posebej opozarja na izpoved priče M. K., da je prvi toženec motil njuno uporabo poti, do katere se sodišče prav tako ni opredelilo. Prav tako opozarja na nepravilen povzetek izpovedi priče T. B. glede datuma vselitve tožnika. Sodna praksa je že zavzela stališče, da stanje zadnje mirne posesti ni odvisno od števila voženj (npr. dostop do vikendov). Nasprotuje pa tudi zaključku sodišča, da je tožnik zlorabil zaupanje tožencev, saj o tem ni izpovedala niti ena priča, pa tudi ne toženca. O tem, da bi tožene stranke tožniku dovolile vožnjo čez dvorišče, nikoli ni bilo govora. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, poredno pa njegovo razveljavitev in ponovno sojenje ter priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke.
Pritožba ni utemeljena.
Do sodnega varstva pred motenjem posesti je upravičen le tisti, ki dokaže, da je imel pred motenjem posest stvari, da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je v posest posegla, da njeno ravnanje res pomeni motenje in da je to protipravno. Posest pa še ni vsako razmerje tožeče stranke do stvari, pač pa mora ta zadostiti kriterijem zunanje vidnosti, trajnosti, izključujočosti in dostopnosti do stvari. Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame, sodišče pa daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika. Posestno varstvo ima tudi tisti, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, razen nasproti tistemu, proti kateremu je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč. (III. del Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ)
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper 3. toženo stranko zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala, da bi pri motilnem dejanju postavitve betonskega robnika, težkega približno 150 kg in nasutju približno 3 m3 zemlje ter postavitvi električne ograje (za katere je tožnik zatrjeval, da jih je storila tudi 3. tožena stranka), sodelovala tudi 3. tožena stranka. V pritožbi tožnik takšni ugotovitvi niti ne nasprotuje. Odločitev sodišča je pravilna, saj je mogoče sodno varstvo posesti nuditi le proti tistemu, ki je v posest posegel.
Ni mogoče pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje ni verjelo pričam, ki so potrdile tožnikove občasne vožnje po zeleni poti (tudi pritožbeno sodišče bo uporabljalo izraza zelena in črna pot, glede na barvi, s katerima sta označeni v skici tožeče stranke (A 11)). Sodišče v obrazložitvi sklepa na list. št. 150 spisa in naslednji ugotavlja, da se je tožnik občasno res vozil po zeleni poti in se sklicuje na izpovedbe prič F. N., B. Č., T. F., M. B., Z. S. in T. B. Tudi sicer je presoja, katerim pričam verjame in katerim ne, v rokah sodišča, ki na podlagi izvedenega dokaznega postopka in neposrednega zaznavanja odloči, katera dejstva šteje za dokazana (1). Drži sicer, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb vseh zaslišanih prič, a česa takega sodišču procesna pravila ne nalagajo. Kadar izvedba nekaterih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi ali sklepu, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2). Res je tudi priča V. N. izpovedala o treh vožnjah tožnika po zeleni poti, vendar to za odločitev o zadevi ni bistvenega pomena. Nadaljnje izpovedbe, na katere se sklicuje pritožba (priče T. A., V. L., E. S. in J. T.) pa tožnikovih navedb v bistvenem niso potrdile, saj niso vedele (vsaj ne iz svojega lastnega zaznavanja) ali je tožnik vozil po zeleni poti ali ne, ne zadostuje pa, da jih te priče niso zanikale.
Kot že rečeno, posest ni varovana v vsakem primeru. Tožene stranke so namreč že v odgovoru na tožbo in kasnejših pripravljalnih vlogah zatrjevale, da tožnik pot izsiljuje, da so reagirale takoj, ko so opazile, da tožnik vozi po zeleni poti in da so reagirale zato, da bi zavarovale svojo posest pred samovoljnimi dejanji tožeče stranke. Da so dejanja tožeče stranke res samovoljna, potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje (oprta na izpovedbo tožnikove izvenzakonske partnerke T. B.), da je tožnik od doma odhajal po črni poti, domov pa po črni in zeleni poti, saj je dobil informacije (ki jih je tudi preveril), da poteka po dvorišču tožencev javna pot in ima zato na tej poti vse pravice. Iz navedenega nedvomno izhaja, da so bile nadaljnje tožnikove vožnje agresivne in „na silo“. Takšne nasilne vožnje je potrdila tudi izpoved J. K., da je želel tožnik s temi dejanji tožence prisiliti v to, da bi lahko vsi vozili po zeleni poti.
Drži sicer, da priča J. O. o vožnjah (nasilnih ali ne) tožnika ni vedela izpovedati in da je sodišče to v obrazložitvi zapisalo napačno, pa tudi, da je napačno povzelo pričanje T. B. o datumu selitve. Takšen zapis sodišča nima narave absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sklep ni nerazumljiv, ni v nasprotju sam s seboj, ima pa tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih in ga je mogoče preizkusiti, to pa tudi ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (3).
Pričanje M. K., na katero se sklicuje pritožnik, za odločitev ni pomembno, zato se sodišču do njega ni bilo potrebno posebej opredeljevati, saj ne drži, da bi ta izpovedovala o motenju njene posesti s strani tožene stranke, pač pa zgolj s strani pravnega prednika tožencev, kar ni predmet tega postopka. Ravno tako za odločitev v postopku motenja posesti ni pomembna izpoved priče V. L., da se je strinjal z uporabo črne poti pod pogojem, da bo speljana tako, da bo omogočen normalen dostop, saj sodišče daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in s tem vprašanja potrebnosti posesti (1. odstavek 33. člena SPZ). Ne drži pa niti, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče M. K., saj je bil ta zaslišan na naroku dne 12.03.2009, njegova izpovedba pa je zapisana na list. št. 110 spisa.
Posesti, kakršno je izvrševal tožnik (na silo, agresivno, proti volji tožencev) sodišče ne more nuditi pravnega varstva, ne glede na to ali so morda tožniku toženci spočetka nekaj voženj dovolili ali ne. Zaradi zavrnitve tožnikove tožbenega zahtevka je potrebno tudi razveljaviti že izdani začasni odredbi in zavrniti predlog za izdajo nove. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 163. člena ZPP).
rok za odgovor na vlogo nasprotne stranke – opozorilo na posledice zamude roka – pravica do izjave v postopku
Sodišče sankcijo za nepravočasno izjavo v smislu 286.a člena ZPP lahko uveljavi samo v primeru, da stranko skupaj z določitvijo roka za odgovor opozori tudi na posledice zamude. Ker tega ni storilo, tožeča stranka v svoji pravici do izjave ne sme biti prikrajšana.
ZPIZVZ člen 4, 4/2. ZPIZ-1 člen 276, 276/2, 277. OZ člen 378.
starostna pokojnina - izplačilo pokojnine za nazaj - zakonske zamudne obresti - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti
Toženec je po tem, ko je postala odločba o priznanju starostne pokojnine za nazaj dokončna in izvršljiva, tožniku izplačal zapadle prejemke, kar pomeni, da z izpolnitvijo obveznosti ni bil v zamudi in da ni dolžan plačati zakonskih zamudnih obresti (niti odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti).
Tožena stranka je kršila določila pogodbe za dovoljeno prekoračitev sredstev na tekočem računu s tem, da je prekoračila dogovorjeni limit. Zaradi tega je bila pogodba razdrta, kot to izrecno predvideva določilo 6. točke navedene pogodbe, ki pravi, da banka v primeru nedovoljene prekoračitve ukine dovoljeno prekoračitev v celoti. Dodatna odpoved pogodbe s strani tožeče stranke torej ni bila potrebna, saj je bila ta razdrta v trenutku, ko je prišlo do kršitve pogodbe.
pomoč prava neuki stranki – materialno procesno vodstvo – negatorna tožba – potek meje – priposestvovanje služnosti
Pomoč sodišča prava neuki stranki (12. čl. ZPP) ter t. i. razjasnjevalna obveznost sodišča v okviru materialno procesnega vodstva (285. čl. ZPP) nista neomejeni. Stranka je namreč tista, ki je dolžna navesti pravno relevantna dejstva, predlagati dokaze in postaviti ustrezen zahtevek. Obveznost sodišča ne more iti tako daleč, da bi bil sodnik dolžan namesto stranke dopolnjevati pomanjkljivo navedena dejstva in popravljati tožbeni zahtevek. Omenjeni načeli sta nujno omejeni z načelom dispozitivnosti (2. in 3. čl. ZPP) in ne smeta prekršiti dolžnosti sodnika, ki mora biti pri opravljanju svoje funkcije nepristranski in enakopravno obravnavati obe stranki.
POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0058044
ZOR člen 149.
pogodba v korist tretjega – pridobitev lastninske pravice – sodelovanja v postopku
Pogodba v korist tretjega je sicer lahko podlaga za pridobitev lastninske pravice. Vendar pa mora biti tretjemu dana možnost, da se izjavi, ali pravico sprejema ali ne. Takšno možnost mu mora dati nazadnje tudi zemljiškoknjižno sodišče, kadar vknjižbo nanj predlaga druga zainteresirana oseba.
Pravočasne, a sprva nepopolne (nepodpisane) pritožbe ni mogoče zavreči, če pritožnik nepopolnost naknadno sam (torej brez postopka po 108. členu ZPP) odpravi.
Čeprav družba A.A., ki nastopa kot tretja pogodbena stranka, ni bila ustanovljena, pa so osebe, ki so s Pogodbo prevzele obveznosti in pridobile pravice kot člani civilnopravne družbene pogodbe, te pravice lahko prenesle na kasneje ustanovljeno tožečo stranko, glede na dopise tožene stranke z dne 6. 3. 1998 in 10. 3. 1998 pa je tožena stranka v tak prenos Pogodbe s konkludentnimi ravnanji tudi privolila. Gre torej za odstop pogodbe po 145. členu ZOR. Ker pa je obravnavana pogodba tripartitna je za veljavnost prenosa pogodbe potrebna privolitev vseh pogodbenih strank, torej tudi prve pogodbene stranke.
Glede zatrjevane fiksnosti pogodbe (do 1. 3. 1998) in s tem povezanim zastaranjem tožbenega zahtevka pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki že z dopisom z dne 10. 3. 1998 ponudila podaljšanje roka iz pogodbe, saj je v njem obljubljala realizacijo Pogodbe v skladu z razvojnimi plani tožeče stranke in zmožnostmi prezaposlovanja tožene stranke v skladu z dinamiko zapiranja do leta 2000, zaradi česar je tožeča stranka tudi po 1. 3. 1998 utemeljeno pričakovala izpolnitev pogodbenih obveznosti tožene stranke. Vse navedeno o podaljšanju roka izpolnitve Pogodbe velja seveda ob predpostavki, da je s takim podaljšanjem soglašala tudi prva pogodbena stranka, zato bo v ponovljenem postopku prvostopenjsko sodišče moralo presojati tudi to odločilno dejstvo.
Tožeča stranka vtožuje odškodnino zoper toženo stranko zaradi kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke in ne RS. Iz določb Pogodbe, ki jih obsežno citira pritožnik, jasno izhaja, da je šlo za faznost izpolnjevanja Pogodbe.
Evidentno je, da bi bilo mogoče ta odškodninski spor rešiti za toženo stranko in RS na različne načine, zato ne gre za enotna sospornika v smislu 196. člena ZPP, še manj za nujna sospornika, ko bi na pasivni strani lahko nastopala le skupaj, saj za kaj takega ni opore v materialnem pravu.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija - razlog za sklenitev - nadomeščanje odsotnega delavca
Ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico tožena stranka ni vedela, da bo ena izmed delavk podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je ta delavka prenehala delati pri toženi stranki, tako ne more predstavljati zakonitega razloga za zaposlovanje za določen čas.
sklenitev najemne pogodbe po smrti najemnika – dolžnost sklenitve najemne pogodbe za neprofitno najemnino – pravica do profitne najemnine - pravica do zasebne lastnine
Pravica do profitne najemnine velja le za nekdanje imetnike stanovanjske pravice in ne tudi za novega najemnika, na katerega preide pravica do sklenitve najemne pogodbe na podlagi 1. odstavka 109. člena SZ-1.
Uporabnik stanovanja mora biti naveden že v najemni pogodbi, sklenjeni s prejšnjim najemnikom, da nanj preide pravica do statusa novega najemnika.
OZ člen 153, 153/1, 153/2, 153/3, 179, 182, 299, 299/2. ZVZD člen 9, 10, 32, 32/2, 33, 33/2.
odškodninska odgovornost – odškodninska odgovornost delodajalca – objektivna odgovornost – nesreča pri delu – ravnanje oškodovanca – oprostitev objektivne odgovornosti
Objektivno odgovorni se svoje objektivne odgovornosti oprosti v primeru višje sile ali če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti, torej zaradi dejanja zunaj sfere objektivno odgovornega.
odškodninska odgovornost – objektivna odgovornost – poklicna bolezen
Ker je bila ugotovljena tožničina dolgotrajna in intenzivna izpostavljenost pri delu z alergeni, to je z lepilom Loctite in kovinskimi izdelki, ki so vsebovali nikelj, zaradi česar se je razvil alergijski kontaktni dermatitis, je mogoče dejavnost tožene stranke šteti za nevarno. Za škodo, ki jo je tožnica utrpela, zato tožena stranka objektivno odgovarja.
prehod obveznosti občine - sprememba občinskih predpisov - sporazum o delitvi obveznosti - pasivna legitimacija
Izvršilno sodišče ne sme meritorno ugotavljati legitimacije strank. Neutemeljen je ugovor dolžnice, da ni več pasivno legitimirana zaradi prehoda obveznosti na Občino G., na podlagi delitvene bilance oz. sporazuma med občinama. Ureditev medsebojnih premoženjskopravnih razmerij iz 100. člena ZLS ne vpliva na potek tega izvršilnega postopka, niti na stvarno in s tem procesno legitimacijo druge pogodbene stranke (dolžnice), saj sprememba predpisov o lokalni samoupravi oz. o drugačni organiziranosti občin v času sodnega postopka ne more iti v škodo upniku.
ODZ paragraf 1460, 1461, 1462, 1463, 1464, 1479. ZTLR člen 49, 54, 54/1. SPZ člen 212, 213, 217, 217/2, 222. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3. ZPP člen 161, 161/3.
stvarna služnost - varstvo služnosti - nastanek služnosti - priposestvovanje stvarne služnosti - potrebnost in koristnost služnosti - ukinitev služnosti - vknjižba služnosti - podlaga za vknjižbo - ugotovitvena sodba - zemljiškoknjižno dovolilo - pravdni stroški - sosporniki - originaren nastanek služnosti - zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine
Za priposestvovanje stvarne služnosti se zahteva izpolnitev zgolj dveh pogojev: 1. da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in 2. da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. Potrebnost in koristnost služnosti nista pogoj za njeno priposestvovanje, pač pa sta pomembni pri presoji utemeljenosti (nasprotne) tožbe za ukinitev služnosti. Ker toženca takšnega zahtevka nista postavila, je sodišče ob že ugotovljenih pogojih priposestvovanja služnosti zmotno presojalo njeno opravičljivost in spremenjene okoliščine.
Ker je služnostna pravica nastala originarno (na podlagi priposestvovanja), zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni sklepčen.
zavarovalna pogodba o nezgodnem zavarovanju – stopnja invalidnosti – strokovno vprašanje – posledica opustitve založitve predujma za izvedenca
Kakšen je odstotek invalidnosti, je brez dvoma strokovno vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodno izvedenec in njegovo sodelovanje je v tem primeru nujno.
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zaradi neplačila predujma izvedbo tega dokaza opustilo. Ker pa je ugotavljanje stopnje invalidnosti dejansko in tudi strokovno vprašanje, je sodišče prve stopnje spoznavno krizo, ki je posledica pomanjkanja ustreznega strokovnega znanja, utemeljeno pripisalo v škodo tožnika, ki nosi dokazno breme glede v tožbi zatrjevane stopnje invalidnosti.
Sodišče v nepravdnem postopku skladno s 3. odst. 26. člena ZNP izvaja dokaze neformalno, brez dokaznega sklepa. Zaslišanje udeležencev ni obvezno, razen takrat, ko to zakon posebej določa.
Položitev novih komunalnih vodov je mogoče uvrstiti med tista investicijska vzdrževalna dela, za katera je potrebno soglasje vseh solastnikov nepremičnine, ker gre za njeno izboljšavo, ki ni vzdrževanje.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0055959
ZPSPP člen 24, 25, 25/2, 26, 26/1, 28. ZOR člen 219.
poslovni prostor – najemna pogodba za poslovni prostor za nedoločen čas – prenehanje najema – sodna odpoved najema poslovnih prostorov – vročitev tožbe – odpovedni rok – uporabnina – povprečna tržna najemnina – postavitev novega izvedenca
Vročitev tožbe je treba šteti za sodno odpoved najema poslovnih prostorov. Tako stališče je logično, saj 2. odstavek 29. člena ZPSPP določa, da se na podlagi odpovedi najemodajalca in zahteve za izpraznitev poslovnega prostora izda nalog o njegovi izpraznitvi. Zakon pri tem ne določa, da mora biti odpoved najemne pogodbe za nedoločen čas uveljavljena s tožbenim zahtevkom. Odpoved najemnega razmerja se pri izpraznitvi poslovnega prostora postavlja kot predhodno vprašanje.
Uporabnina se po utrjenem stališču sodne prakse odmeri po kriteriju povprečne tržne najemnine.
Nestrinjanje tožnice z mnenjem samo po sebi ne utemeljuje predloga za novega izvedenca. Tožnica je podala pripombe, na katere je izvedenec podal izjasnitev, nato pa bil še zaslišan. Nadaljnjih pripomb tožnica ni imela in tudi ni vztrajala pri postavitvi novega izvedenca.
varstvo kupcev stanovanj - zamuda kupca - pravilo o sočasnosti izpolnitve - dogovor o vnaprejšnjem plačilu kupnine - pravica prodajalca do odstopa od pogodbe - obveznost dodatnega roka za izpolnitev
Kupec praviloma ni dolžan plačati nobenega obroka kupnine, dokler mu prodajalec ne zagotovi pogojev za vpis njegove lastninske pravice na stanovanju, razen če se pogodbenika dogovorita drugače, javnemu nepremičninskemu skladu pa v tem primeru ni potrebno zagotoviti zavarovanja iz 13. člena ZVKSES.
Pravica prodajalca, da odstopi od pogodbe v primeru kupčeve zamude s plačilom, ki ne sme biti krajša od enega meseca, je lahko urejena tudi v splošnih pogojih prodaje.
skupna obratovalnica – solidarna odgovornost imetnikov obratovalnice – pasivna legitimacija - identiteta tožene stranke – pravilna oznaka tožene stranke
Sodba bi učinkovala zoper obe stranki le, če bi bilo ves čas postopka jasno, da sta stranki postopka oba toženca, ki sta ves čas postopka za to vedela in je bila njuna identiteta kot tožene stranke ves čas postopka nesporna in jima ni bilo onemogočeno sodelovanje v postopku. V konkretnem primeru pa je napaka v zapisu tožene stranke toženki nedvomno onemogočila sodelovanje v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, zato takšna sodba ne obvezuje oziroma ne pogojuje njenega položaja dolžnice v tem izvršilnem postopku.