Med ostalimi pisanji, ki se vročajo osebno, je tudi sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba. Osebna vročitev se opravi tako, da naslovnik pisno potrdi njen prejem, če pa tega ne stori, se vročitev šteje za opravljeno v roku 15 dni po prejemu obvestila, v katerem mora biti naslovnik obveščen o kraju in času, kjer lahko pisanje dvigne in opozorjen na posledice, če tega ne stori (3. in 4. odstavek 142. člena ZPP).
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se pritožba nasprotnega udeleženca zoper sklep N 3/2009-9 z dne 26.2.2009 zavrže.
Proti temu sklepu je nasprotni udeleženec po pooblaščenki vložil pravočasno pritožbo. Navaja, da je pooblaščenka prejela sklep sodišča šele dne 6.4.2009. Sodišče je očitno poslalo sklep nasprotnemu udeležencu, ne da bi zahtevalo osebno vročitev. Sklicuje se na določbo 142. člena Zakona o pravdnem postopku. Osebna vročitev je potrebna prav iz razloga, da bi se stranki omogočilo pravno varstvo, zaradi česar je potrebno zagotoviti večjo previdnost pri vročanju, saj ta z navadno vročitvijo v poštni predal ni zagotovljena.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju pritožbe, ki jo je nasprotni udeleženec vložil proti sklepu z dne 26.2.2009, opr. št. N 3/2009-9, s katerim je sodišče meritorno odločilo o predlogu za določitev ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, oprlo na določbo 343. člena ZPP, ker je štelo, da je nasprotni udeleženec vložil pritožbo prepozno. Ugotovilo je, da je pooblaščenka nasprotnega udeleženca sklep prejela 3. 4. 2009, da je 15-dnevni pritožbeni rok potekel 20. 4. 2009, pritožbo pa je vložila 21. 4. 2009.
Iz povratnice v spisu, ki izkazuje vročitev sklepa z dne 26. 2. 2009 pooblaščenki nasprotnega udeleženca, je razvidno, da je bil sklep pooblaščenki dne 3. 4. 2009 vložen v poštni predal pri Pošti D., pri čemer pa je iz vlog pooblaščenke nasprotnega udeleženca razviden sedež pooblaščenke v D., na .... Pritožba zato pravilno opozarja, da bi bilo pri vročanju sklepa sodišče dolžno ravnati po določbi 142. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki ureja osebno vročitev. Med ostalimi pisanji, ki se vročajo osebno, je tudi sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba. Osebna vročitev se opravi tako, da naslovnik pisno potrdi njen prejem, če pa tega ne stori, se vročitev šteje za opravljeno v roku 15 dni po prejemu obvestila, v katerem mora biti naslovnik obveščen o kraju in času, kjer lahko pisanje dvigne in opozorjen na posledice, če tega ne stori (3. in 4. odstavek 142. člena ZPP). Ker je torej iz povratnice razvidno, da je bila sodna pošiljka, ki je vsebovala sklep z dne 26. 2. 2009, zgolj vložena v poštni predal pooblaščenke pri Pošti D., ne da bi bila ta pozvana, da jo osebno prevzame in brez pouka o posledicah, če tega ne stori, že zaradi tega vročitev sklepa pooblaščenki dne 3. 4. 2009 ni bila pravilno izvedena. Ker se šteje, da je bila opravljena takrat, ko jo je naslovnica dejansko prejela, torej 6. 4. 2009, je pritožba nasprotnega udeleženca, vložena 21. 4. 2009, pravočasna. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP.
dejavnost s povečano nevarnostjo – policijsko posredovanje pri pretepu - objektivna odgovornost – odgovornost države
Nevarnost je pojem, ki odraža povečano stopnjo verjetnosti, da bo določeno dejstvo skupaj z drugimi, od njega neodvisnimi dejavniki, privedlo do škodne posledice.
Upoštevaje okoliščine primera: da je bil policist dolžan posredovati, ko je prispel na kraj dogodka, in zadržati vse kršitelje reda na mestu dogodka in se je bil velikemu tveganju dolžan izpostaviti, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, naj riziko za poškodbo v tako nevarnih okoliščinah trpi tisti, ki je nosilec takšne dejavnosti, to pa je država.
OZ člen 153, 153/1, 153/2, 153/3, 179, 182, 299, 299/2. ZVZD člen 9, 10, 32, 32/2, 33, 33/2.
odškodninska odgovornost – odškodninska odgovornost delodajalca – objektivna odgovornost – nesreča pri delu – ravnanje oškodovanca – oprostitev objektivne odgovornosti
Objektivno odgovorni se svoje objektivne odgovornosti oprosti v primeru višje sile ali če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti, torej zaradi dejanja zunaj sfere objektivno odgovornega.
rok za odgovor na vlogo nasprotne stranke – opozorilo na posledice zamude roka – pravica do izjave v postopku
Sodišče sankcijo za nepravočasno izjavo v smislu 286.a člena ZPP lahko uveljavi samo v primeru, da stranko skupaj z določitvijo roka za odgovor opozori tudi na posledice zamude. Ker tega ni storilo, tožeča stranka v svoji pravici do izjave ne sme biti prikrajšana.
vrnitev v prejšnje stanje - razlog za zamudo roka - nekonkretiziranost predloga za vrnitev v prejšnje stanje
Tožena stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje sploh ni zatrjevala razloga za zamudo roka za odgovor na tožbo, temveč je trdila zgolj to, da se je šele v izvršilnem postopku seznanila s tožbo in sodbo, kar pa pomeni zgolj ugotavljanje stanja, ki je nastalo zaradi njene procesne neaktivnosti, ker ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila vročena na podlagi fikcije vročitve. Zato je odločitev prvostopnega sodišča o zavrženju predloga kot nedovoljenega pravilna.
Če je stranka vložila predlog za oprostitev plačila sodne takse, sodišče pa ji s plačilnim nalogom odmeri sodno takso, čeprav o predlogu za oprostitev še ni pravnomočno odločeno, je ugovor zoper takšen plačilni nalog, da je taksa neupravičeno oziroma preuranjeno odmerjena, šteti, da je vložen zaradi napačno odmerjene takse.
Ker sodišče prve stopnje pred izdajo zavrnilne zamudne sodbe tožnika ni pozvalo na odpravo nesklepčnosti tožbe, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.
varstvo kupcev stanovanj - zamuda kupca - pravilo o sočasnosti izpolnitve - dogovor o vnaprejšnjem plačilu kupnine - pravica prodajalca do odstopa od pogodbe - obveznost dodatnega roka za izpolnitev
Kupec praviloma ni dolžan plačati nobenega obroka kupnine, dokler mu prodajalec ne zagotovi pogojev za vpis njegove lastninske pravice na stanovanju, razen če se pogodbenika dogovorita drugače, javnemu nepremičninskemu skladu pa v tem primeru ni potrebno zagotoviti zavarovanja iz 13. člena ZVKSES.
Pravica prodajalca, da odstopi od pogodbe v primeru kupčeve zamude s plačilom, ki ne sme biti krajša od enega meseca, je lahko urejena tudi v splošnih pogojih prodaje.
Kljub temu, da je bila tožniku na podlagi odločitev tožene stranke dvakrat nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni podana njena odškodninska odgovornost za nepremoženjsko škodo, saj tožnika ni šikanirala, tako da bi mu namenoma povzročila škodo v obliki strahu in duševnih bolečin.
Pravdni stranki sta za zavarovanje terjatve tožeče stranke uporabili instrumentarij s končnim prehodom lastništva predmeta zavarovanja (spornega stanovanja) na toženo stranko, kateremu pa pravni red vnaprej odreka pravno veljavnost. Ker so torej določila o prenosu lastninske pravice iz „kupoprodajne pogodbe“ nična, tožeča stranka ni izkazala zatrjevane (veljavne) pravne podlage, na podlagi katere zahteva, da ji tožena stranka izroči sporno stanovanje.
odškodninska odgovornost delodajalca - varno delo – postopek čiščenja - navodila za varno delo – organizacija delovnega procesa – skrbnost dobrega strokovnjaka
Delodajalcu je pripisati izključno krivdo za nastalo tožničino škodo, saj konkretnega delovnega procesa ni organiziral tako, da bi poskrbel za varnost in za opremljenost z varstvenimi napravami. Njegovo ravnanje se presoja po kriteriju skrbnosti dobrega strokovnjaka.
odškodninska odgovornost – objektivna odgovornost – poklicna bolezen
Ker je bila ugotovljena tožničina dolgotrajna in intenzivna izpostavljenost pri delu z alergeni, to je z lepilom Loctite in kovinskimi izdelki, ki so vsebovali nikelj, zaradi česar se je razvil alergijski kontaktni dermatitis, je mogoče dejavnost tožene stranke šteti za nevarno. Za škodo, ki jo je tožnica utrpela, zato tožena stranka objektivno odgovarja.
KZ člen 288, 288/4. ZKP člen 95, 95/1, 96, 96/2, 96/2/1-6, 371, 371/1, 371/1-3, 378, 378/4, 392, 392/1.
kaznivo dejanje krive ovadbe - razlike v kvantiteti in kvaliteti med prijavljenim dejanjem in njegovo opredelitvijo - opravičljiva zmota - zavest o protipravnosti
Pri kaznivem dejanju krive ovadbe po četrtem odstavku 288. člena KZ je treba ločiti med primeri, ko do dejanja kot do spremembe v zunanjem svetu sploh ni prišlo in primeri, ko je do takšnega dejanja sicer prišlo, vendar je to opredeljeno huje ali kot nekaj drugega od tistega, kar se je v resnici zgodilo.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058086
URS člen 23. OZ člen 177, 179, 183, 335, 352, 352/1. ZPP člen 215, 285.
razžalitev dobrega imena in časti – okrnitev ugleda pravne osebe - povrnitev premoženjske škode – povrnitev premoženjske škode pri razžalitvi dobrega imena in časti – povrnitev nepremoženjske škode – denarna odškodnina pravni osebi – prenehanje obveznosti – zastaranje – čas, ki je potreben za zastaranje – subjektivni zastaralni rok - odškodninske terjatve – materialno procesno vodstvo
Neresnična izjava o fizičnih osebah, ki imajo pomembno funkcijo v pravni osebi ali njenih organih, je hkrati podlaga za odškodninsko odgovornost v razmerju do fizične osebe (179. čl. OZ), pa tudi v razmerju do pravne osebe (183. čl. OZ). Gre torej za enega povzročitelja, ki je z enim škodnim dogodkom (izjavo) prizadel dva oškodovanca, ki imata posledično vsak svojo odškodninsko terjatev. Ko je naslovnik neresnične izjave zastopnik pravne osebe, je v trenutku, ko izve za neresnično izjavo in tistega, ki jo je zoper njega (kot zastopnika) naperil, s tem seznanjena tudi pravna oseba, ki jo zastopa. V istem trenutku začne teči subjektivni zastaralni rok za obe odškodninski terjatvi.
Dokazni predlog tožene stranke ne vključuje tudi dokaznega predloga tožeče stranke. Tožeča stranka je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke, ki so v njeni dispoziciji in bi jih lahko podala tudi sama.
Sodišče ni opravilo celovite dokazne ocene po 8. členu ZPP, saj je odločitev oprlo le na nekaj od izvedenih dokazov, drugih pa v razlogih sodbe sploh ni omenilo.
Tožnik je tožbo umaknil le delno, zato mora povrniti stroške toženi stranki. Plačilo v izvršilnem postopku bi lahko predstavljalo izpolnitev zahtevka v pravdnem postopku.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - izguba zavarovalnih pravic - tehnična brezhibnost vozila – neustrezne pnevmatike – pomanjkljivost na avtu - vzročna zveza
6. točka 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti pravi, da zavarovana in sozavarovana oseba izgubita svoje pravice iz zavarovanja, če vozilo, ki ga je voznik vozil, ni bilo tehnično brezhibno. Nadalje pa pravi, da se šteje, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno tedaj, če ni imelo veljavne nalepke za tehnični pregled.
Razlog za nastanek obravnavane prometne nezgode gre iskati v prometno neprimernem in napačnem ravnanju voznika in ne v neizpravnosti avtomobila.
Posesti, kakršno je izvrševal tožnik (na silo, agresivno, proti volji tožencev), sodišče ne more nuditi pravnega varstva.
tekst :
Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da so jo tožene stranke motile v njeni posesti (stvarne služnosti) hoje in vožnje z vsemi vozili po nepremičnini parc. št. 640/1, vpisane pri vl. št. 15, k.o. Z., tako, da so 10.07.2008 postavile betonski robnik težak najmanj 150 kg, dne 01.08.2008 nasule približno 3 m3 zemlje in napeljale električno ograjo in dne 23.03.2009 postavile traktorski priključek težak približno 300 kg, vse to na mestu, kot je razvidno iz lastnoročne skice tožeče stranke, ki je sestavni del tožbenega zahtevka ter da so tožene stranke dolžne vse navedeno odstraniti in se v bodoče vzdržati tovrstnih in podobnih posegov v posest tožeče stranke. Razveljavilo je tudi začasni odredbi z dne 18.09.2008 in dne 06.03.2009 ter zavrnilo predlog za izdajo nove začasne odredbe. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.343,67 EUR.
Zoper naveden sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Meni, da na podlagi vseh izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da so vse priče potrdile izpoved tožnika, da je že vse od nakupa stanovanjske hiše dalje za dostopanje do svoje nepremičnine s kombijem uporabljal t. i. zeleno pot in na ta način izvajal svojo posest. To so potrdile vse priče, z izjemo prič, ki jih je predlagala tožena stranka in so prijatelji tožencev, pritožba pa posamezne priče in njihove izpovedbe tudi navaja. Opozarja tudi na izpoved priče V. L., da se je strinjal z uporabo črne poti, če bo ta speljana tako, da bo dostop normalno omogočen tudi za intervencijska vozila in da sta bila ob izdelavi črne poti ovinka širša kot sedaj. Sodišču očita tudi, da se ni opredelilo do izpovedi teh prič in da ni pojasnilo, zakaj jim ni sledilo, zato je ostal sklep neobrazložen. Posebej opozarja na izpoved priče M. K., da je prvi toženec motil njuno uporabo poti, do katere se sodišče prav tako ni opredelilo. Prav tako opozarja na nepravilen povzetek izpovedi priče T. B. glede datuma vselitve tožnika. Sodna praksa je že zavzela stališče, da stanje zadnje mirne posesti ni odvisno od števila voženj (npr. dostop do vikendov). Nasprotuje pa tudi zaključku sodišča, da je tožnik zlorabil zaupanje tožencev, saj o tem ni izpovedala niti ena priča, pa tudi ne toženca. O tem, da bi tožene stranke tožniku dovolile vožnjo čez dvorišče, nikoli ni bilo govora. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, poredno pa njegovo razveljavitev in ponovno sojenje ter priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke.
Pritožba ni utemeljena.
Do sodnega varstva pred motenjem posesti je upravičen le tisti, ki dokaže, da je imel pred motenjem posest stvari, da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je v posest posegla, da njeno ravnanje res pomeni motenje in da je to protipravno. Posest pa še ni vsako razmerje tožeče stranke do stvari, pač pa mora ta zadostiti kriterijem zunanje vidnosti, trajnosti, izključujočosti in dostopnosti do stvari. Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame, sodišče pa daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika. Posestno varstvo ima tudi tisti, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, razen nasproti tistemu, proti kateremu je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč. (III. del Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ)
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper 3. toženo stranko zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala, da bi pri motilnem dejanju postavitve betonskega robnika, težkega približno 150 kg in nasutju približno 3 m3 zemlje ter postavitvi električne ograje (za katere je tožnik zatrjeval, da jih je storila tudi 3. tožena stranka), sodelovala tudi 3. tožena stranka. V pritožbi tožnik takšni ugotovitvi niti ne nasprotuje. Odločitev sodišča je pravilna, saj je mogoče sodno varstvo posesti nuditi le proti tistemu, ki je v posest posegel.
Ni mogoče pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje ni verjelo pričam, ki so potrdile tožnikove občasne vožnje po zeleni poti (tudi pritožbeno sodišče bo uporabljalo izraza zelena in črna pot, glede na barvi, s katerima sta označeni v skici tožeče stranke (A 11)). Sodišče v obrazložitvi sklepa na list. št. 150 spisa in naslednji ugotavlja, da se je tožnik občasno res vozil po zeleni poti in se sklicuje na izpovedbe prič F. N., B. Č., T. F., M. B., Z. S. in T. B. Tudi sicer je presoja, katerim pričam verjame in katerim ne, v rokah sodišča, ki na podlagi izvedenega dokaznega postopka in neposrednega zaznavanja odloči, katera dejstva šteje za dokazana (1). Drži sicer, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb vseh zaslišanih prič, a česa takega sodišču procesna pravila ne nalagajo. Kadar izvedba nekaterih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi ali sklepu, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2). Res je tudi priča V. N. izpovedala o treh vožnjah tožnika po zeleni poti, vendar to za odločitev o zadevi ni bistvenega pomena. Nadaljnje izpovedbe, na katere se sklicuje pritožba (priče T. A., V. L., E. S. in J. T.) pa tožnikovih navedb v bistvenem niso potrdile, saj niso vedele (vsaj ne iz svojega lastnega zaznavanja) ali je tožnik vozil po zeleni poti ali ne, ne zadostuje pa, da jih te priče niso zanikale.
Kot že rečeno, posest ni varovana v vsakem primeru. Tožene stranke so namreč že v odgovoru na tožbo in kasnejših pripravljalnih vlogah zatrjevale, da tožnik pot izsiljuje, da so reagirale takoj, ko so opazile, da tožnik vozi po zeleni poti in da so reagirale zato, da bi zavarovale svojo posest pred samovoljnimi dejanji tožeče stranke. Da so dejanja tožeče stranke res samovoljna, potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje (oprta na izpovedbo tožnikove izvenzakonske partnerke T. B.), da je tožnik od doma odhajal po črni poti, domov pa po črni in zeleni poti, saj je dobil informacije (ki jih je tudi preveril), da poteka po dvorišču tožencev javna pot in ima zato na tej poti vse pravice. Iz navedenega nedvomno izhaja, da so bile nadaljnje tožnikove vožnje agresivne in „na silo“. Takšne nasilne vožnje je potrdila tudi izpoved J. K., da je želel tožnik s temi dejanji tožence prisiliti v to, da bi lahko vsi vozili po zeleni poti.
Drži sicer, da priča J. O. o vožnjah (nasilnih ali ne) tožnika ni vedela izpovedati in da je sodišče to v obrazložitvi zapisalo napačno, pa tudi, da je napačno povzelo pričanje T. B. o datumu selitve. Takšen zapis sodišča nima narave absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sklep ni nerazumljiv, ni v nasprotju sam s seboj, ima pa tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih in ga je mogoče preizkusiti, to pa tudi ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (3).
Pričanje M. K., na katero se sklicuje pritožnik, za odločitev ni pomembno, zato se sodišču do njega ni bilo potrebno posebej opredeljevati, saj ne drži, da bi ta izpovedovala o motenju njene posesti s strani tožene stranke, pač pa zgolj s strani pravnega prednika tožencev, kar ni predmet tega postopka. Ravno tako za odločitev v postopku motenja posesti ni pomembna izpoved priče V. L., da se je strinjal z uporabo črne poti pod pogojem, da bo speljana tako, da bo omogočen normalen dostop, saj sodišče daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in s tem vprašanja potrebnosti posesti (1. odstavek 33. člena SPZ). Ne drži pa niti, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče M. K., saj je bil ta zaslišan na naroku dne 12.03.2009, njegova izpovedba pa je zapisana na list. št. 110 spisa.
Posesti, kakršno je izvrševal tožnik (na silo, agresivno, proti volji tožencev) sodišče ne more nuditi pravnega varstva, ne glede na to ali so morda tožniku toženci spočetka nekaj voženj dovolili ali ne. Zaradi zavrnitve tožnikove tožbenega zahtevka je potrebno tudi razveljaviti že izdani začasni odredbi in zavrniti predlog za izdajo nove. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 163. člena ZPP).
IZVRŠILNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0055923
ZIZ člen 64, 64/1. ZZZDR člen 51, 51/2. ZPP člen 11, 304.
nedopustnost izvršbe na nepremičnini – vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi - nepremičnina kot skupno premoženje zakoncev – narava dolga - zloraba procesnih pravic – vzdrževanje reda na glavni obravnavi - denarna kazen
Za presojo (ne)dopustnosti izvršbe na nepremičnini, katere zemljiškoknjižni lastnik je eden od zakoncev, je treba ugotoviti, ali nepremičnina sodi v njuno skupno premoženje ter kakšna je narava dolga. Glede na to, da dolg izhaja iz delovanja družbe, katere edina ustanovitelja in družbenika sta bila tožnica in njen zakonec, gre za njun skupen dolg, zato zahtevek ne more biti utemeljen.