ZPP člen 137, 142, 142/1, 142/7, 318. ZPP-D člen 31, 31/1, 73. OZ člen 179.
vročitev vabila stranki - prvi narok - odsotnost toženca - zamudna sodba - nesklepčnost dela tožbenega zahtevka
Pooblaščencu vročeni vabili na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo za oba toženca, ki sta vsebovali ustrezna opozorila o posledicah izostanka z naroka, sta pravilno vročeni vabili tožencema.
Ker tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo ni dopolnil tožbene trditvene podlage glede obstoja ene oblike škode, je tožbeni zahtevek glede dela zahtevka nesklepčen in ni izpolnjen pogoj iz 3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP, zato bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti zahtevek glede zneska odškodnine za to obliko škode s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.
Ker tožeča stranka ni dokazala, da bi inventurni manjko povzročili toženi stranki po svoji krivdi (namenoma ali iz hude malomarnosti), njen odškodninski zahtevek ni utemeljen. Toženi stranki namreč ne odgovarjata po načelu objektivne odgovornosti (zgolj zaradi tega, ker opravljata funkcijo poslovodje oziroma namestnika poslovodje).
bistvena kršitev določb postopka - pravica do zagovora - vabilo za zaslišanje - dopolnitev dokaznega postopka - fikcija odpovedi pravici do pritožbe
Obdolženec se ustne obravnave, na katero je bil pravilno vabljen, ni udeležil, odsotnosti ni opravičil in se zato šteje, da se je pritožbi odpovedal (drugi odstavek 99.a čl. ZP-1). Zato je višje sodišče, ne da bi izvajalo druge dokaze, na podlagi prvega odstavka 163. čl. ZP-1 obdolženčevo pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 161. čl. ZP-1).
Ker se z dnem uvedbe eura šteje, da se tolarski zneski glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave, in ker je dolžno sodišče po uradni dolžnosti preračunati zneske, ki se glasijo na tolar, v zneske, ki se glasijo na euro, morajo biti vsi zneski v sodbah, izdanih po dnevu uvedbe eura, to je po 1. 1. 2007, zlasti zneski, navedeni v izreku sodb, v eurih.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – izostanek z dela – letni dopust
Ker tožena stranka zaradi potreb delovnega procesa tožniku za sporno obdobje ni odobrila koriščenja letnega dopusta, mu je zaradi izostanka z dela utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
URS člen 26. EKČP člen 6, 6/1, 13, 41. ZVPSBNO člen 25. OZ člen 132, 179, 180, 181, 182. ZOR člen 155, 200, 201, 202, 203.
povrnitev škode - odgovornost države - sojenje v razumnem roku - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravno priznana škoda po OZ
Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kot tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva nista osebnostni pravici, zato tožnik svojega zahtevka ne more utemeljiti neposredno na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v višini 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 dalje do plačila in na povračilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 468,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki sodbo izpodbija v celoti. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo 5. člena Ustave RS, ki določa, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. 5. člen vsebuje pozitivne obveznosti države oziroma posameznih vej oblasti, med te pa sodi tudi varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin na ozemlju RS. Država je dolžna zagotoviti pravico do učinkovitega sodnega varstva. Bistveni sestavni del pravice do sodnega varstva je tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odgovornost države v obravnavanem primeru je objektivna, kar izhaja tudi iz več odločb Ustavnega sodišča RS, iz neštetih sodb Evropskega sodišča in tudi iz ZVPSBNO, ki je začel veljati s 1.1.2007, je pa nedvomno uzakonil objektivno odgovornost države, njegove določbe se lahko uporabljajo po pravilih o analogiji. Pri uporabi Obligacijskega zakonika pridejo v poštev pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je prišlo do zavrnitve tožnikovega zahtevka. Pravna praznina v slovenski zakonodaji ne sme in ne more biti razlog, zaradi katerega tožnik ni upravičen do povračila odškodnine zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic, ki jih določa tako EKČP, kot tudi Ustava RS. V slovenski sodni praksi že obstajajo judikati, kjer je bila oškodovancem prisojena odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku. Dejstvo, da po mnenju prvostopenjskega sodišča niso izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti, je v tem primeru nerelevantno, saj tožniku odškodnina pripada neposredno na podlagi Ustave RS in EKČP, kar pomeni, da je potrebno pri sami odmeri višine odškodnine upoštevati kriterije ESČP. Sodišče prve stopnje je popolnoma napačno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala obstoja škode, ki bi bila v vzročni zvezi z zatrjevanjem protipravnim ravnanjem organov tožene stranke. Sodišče je popolnoma neutemeljeno razdelilo izpoved tožnika na dva dela ter je svojo nepravilno oceno, da tožnik ni trpel duševnih bolečin zaradi dolgotrajnega postopka, povsem napačno oprlo na izpoved tožnika, da je bil v bolniškem staležu tudi iz drugih razlogov. Samo dejstvo, da je imel tožnik tudi mnoge druge težave, na noben način ne izključuje obstoja duševnih bolečin zaradi spornega postopka pred delovnim sodiščem. Sodišče prve stopnje je povsem v nasprotju z izpovedjo tožnika ocenilo, da so vse psihične težave, ki jih je tožnik v spornem obdobju trpel, izključno posledica družinskih, službenih in ostalih osebnih težav tožnika. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ocena je neutemeljena ter zmotna in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnik je jasno izpovedal, da je trpel prav zaradi spornega postopka in je tudi zato iskal zdravniško pomoč. Razlogi sodbe prvostopenjskega sodišča so v tem delu nejasni, sami s seboj v nasprotju ter v nasprotju s tožnikovo izpovedjo, s čimer je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da je bil postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem v Kranju de facto del stečajnega postopka. Sodišče je tožniku postavljalo vprašanja, ki jih kot pravni laik sploh ni sposoben razumeti, očitno z razlogom dobiti odgovor, da takšnih duševnih bolečin ni trpel zaradi škodnega dogodka. Tožeča stranka še posebej uveljavlja kršitev ustavnih pravic ter pravic, zagotovljenih z Mednarodnimi konvencijami. Stališče sodišča prve stopnje, da ustavne pravice v Republiki Sloveniji ne veljajo, če niso podrobno urejene s posebnim zakonom, je absurdno, saj se ustava in veljavne Mednarodne konvencije uporabljajo neposredno. V konkretnem primeru pride v poštev neposredna uporaba Evropske konvencije o človekovih pravicah. Za priznanje odškodnine zadostuje že dejstvo, da je tožnik nerazumno dolgo čakal na zaključek sodnega postopka, zadostuje dejstvo, da je sodni postopek trajal nerazumno dolgo, kar pomeni kršitev pravice do sojenja v razumnem roku in do učinkovitega pravnega sredstva. Evropsko sodišče vse pritožbe, ki so uspešne, rešuje brez zasliševanja strank, ni potrebno ugotavljati nastanka nobene posebne nepremoženjske škode. Po logiki prvostopenjskega sodišča bi se lahko Republika Slovenija rešila vseh odgovornosti na način, da ne bi sprejela zakona ali podzakonskega predpisa, ki bi določeno področje urejal. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj meni, da navedeni pravni viri niso uporabljivi neposredno, kar predstavlja bistveno kršitev ZPP. Materialnopravno pravilno stališče je, da Republika Slovenija odgovarja za kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, vprašljiva je le še višina odškodnine, ki pripada tožeči stranki, glede tega pa mora sodišče upoštevati judikaturo Evropskega sodišča. Glede na to, da je postopek pred DSS Kranj tekel skoraj 5 let in da tožeča stranka ni v ničemer soprispevala k trajanju postopka, lahko Višje sodišče samo spremeni izpodbijano sodbo. Tožeča stranka se nato še sklicuje na sodbe iz slovenske sodne prakse in navaja, da bi stališče, da brez sprejetega posebnega zakona, ki bi urejal to področje, ni mogoče prisojati odškodnin, pomenilo, da se je Republika Slovenija pred domačimi sodišči uspešno izognila svojim mednarodnim obveznostim.
Pritožba ni utemeljena.
Tožeča stranka je tožbo na plačilo odškodnine zaradi kršenja ustavnih pravic in sicer pravice do sojenja v razumnem roku in pravice do učinkovitega pravnega sredstva vložila dne 13.7.2006. V tem času je bil že sprejet in dne 12.5.2006 v Uradnem listu RS, št. 49/06, že objavljen Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), ki pa se je pričel uporabljati šele s 1.1.2007. Omenjeni zakon je v prehodni določbi (25. člen) tudi posebej uredil možnost njegove uporabe pred 1.1.2007, vendar le za primere, ko je stranka že vložila zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče, česar pa tožeča stranka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v tej zadevi ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da omenjenega zakona za konkreten primer ni mogoče uporabiti, pač pa je potrebno zahtevek tožeče stranke za varstvo njenih ustavnih pravic obravnavati neposredno na podlagi 26. člena Ustave RS z uporabo splošnih pravil odškodninskega prava, ki jih ureja Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001, OZ, primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-65/05, sklepa Up 280/05 in Up 526/05). V 1. odstavku citiranega 26. člena Ustave RS je namreč določeno, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa s svojim protipravnim ravnanjem storila oseba ali organ (sodnik, sodišče), ki tako službo ali dejavnost opravlja. Pravica do odškodnine je uvrščena med človekove pravice, zato jo je mogoče uveljavljati neposredno na podlagi ustave. Ker pa omenjeni člen ne ureja, katera škoda je pravno priznana in v kakšni višini, je potrebno uporabiti splošne določbe odškodninskega prava o škodi in odškodnini. Glede na obrazloženo, se izkažejo za neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo 5. člena Ustave, da je odgovornost države objektivna in da je potrebno uporabiti analogno določbe iz ZVPSBNO, ter da ni relevantno, da niso izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti, neutemeljeno pa tožeča stranka navaja tudi, da sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da EKČP in njeni protokoli niso uporabljivi neposredno, saj je razloge o tem navedlo v predzadnjem odstavku na 6. strani sodbe.
Sodišče prve stopnje je navedlo, katero materialno pravo je potrebno uporabiti in so drugačne tožbene navedbe neutemeljene. Razlog za zavrnitev zahtevka s strani sodišča prve stopnje ni bila pravna praznina, pač pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo zato, ker ta ni izkazal enega izmed elementov odškodninske odgovornosti, to je obstoja škode, ki bi bila v vzročni zvezi z zatrjevanim protipravnim ravnanjem organov oziroma delavcev tožene stranke. Tožbeni zahtevek je bil torej zavrnjen zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi mu zaradi dalj časa trajajočega sodnega postopka nastala pravno priznana škoda, pri čemer je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da nastanka škode ne bi bilo potrebno izkazovati.
Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Škoda, za katero tožeča stranka vtožuje odškodnino v tej pravdni zadevi namreč ni pravno priznana. Pravno priznane oblike nepremoženjske škode je zakonodajalec opredelil v 132. členu OZ, oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju, je omejil le na taksativno navedene primere v členih 179. do 182. OZ. Pri tem je OZ vpeljal numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino. Ne gre za pravno praznino, pač pa za načrtno ureditev, po kateri je mogoče uveljavljati denarno odškodnino le za nekatere nepremoženjske škode. Nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja tožnik, ni mogoče uvrstiti v nobeno od oblik nepremoženjske škode, ki so navedene v navedenih členih. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kot tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva nista osebnostni pravici, zato tožnik svojega zahtevka ne more utemeljiti neposredno na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Vse temeljne človekove pravice namreč niso hkrati tudi osebnostne pravice (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 305/2009). Ker torej pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (in pravica do učinkovitega pravnega sredstva) nista osebnostni pravici, pravno priznana škoda, kot eden izmed potrebnih elementov za odškodninsko odgovornost, ni podana. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je zahtevek tožnika zavrnilo, saj škoda, kot jo ta zatrjuje, do uveljavitve ZVPSBNO ni bila pravno priznana.
Glede na obrazloženo pa sodišču druge stopnje na pritožbene navedbe v zvezi z izpodbijanjem zaključkov sodišča prve stopnje, da tožeča stranka obstoja škode, ki bi bila v vzročni zvezi z zatrjevanim protipravnim ravnanjem organov oziroma delavcev tožene stranke, ni dokazala, ter navedbe v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje v tem delu ni potrebno odgovarjati, saj ne gre za odločilna dejstva (360. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP). Pritožnik tudi ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na primere iz sodne prakse. Za enotnost sodne prakse namreč skrbi Vrhovno sodišče RS, ki je zavzelo drugačno stališče, kot nižja sodišča v odločbah, na katere se pritožnik sklicuje.
Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP in 154. člen ZPP).
Ureditev po 129. členu ZEKom ne izključuje sodne pristojnosti, saj APEK rešuje spore, navedene v 1. odstavku 129. člena ZEKom, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost. V 5. odstavku 129. člena ZEKom je namreč predpisano, da če katerakoli stranka med postopkom reševanja spora pred APEK v isti zadevi začne pravdo pred pristojnim sodiščem, se postopek reševanja spora pred APEK ustavi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – kriteriji za izbiro
Ker v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni veljala kolektivna pogodba, ki bi določala kriterije za izbiro presežnih delavcev, se je tožena stranka po lastni presoji odločila, kateri izmed dveh delavk bo pogodbo o zaposlitvi odpovedala. Ker je v sodnem sporu dokazala, da je delo ene delavke postalo nepotrebno, torej da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je njeno ravnanje zakonito.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – sindikalni zaupnik – posebno varstvo pred odpovedjo
Tožena stranka tožnici v času, ko je bila sindikalna zaupnica, brez soglasja sindikata ni mogla zakonito redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
sprememba zakona o zemljiški knjigi – presoja dovoljenosti vpisa – vpis etažne lastnine pogoji za utemeljenost predloga za vpis etažne lastnine
Sprememba ZZK ne more imeti za posledico tega, da bi prej dovoljeni vpisi postali nedovoljeni. Dovoljenost vpisa je treba presojati po predpisih, ki so veljali v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga. Takrat je vpis etažne lastnine urejal ZPPLPS.
Da bi bil predlog za vpis etažne lastnine utemeljen, bi morala predlagatelja izdelati etažni načrt in priložiti ostale listine, ki se za vpis zahtevajo.
ZDR člen 128, 128/1, 128/1-2, 130, 143, 143/2, 143/3.
delo preko polnega delovnega časa – pisna odredba – plača – dodatek – stroški prevoza na delo
Tožnik je upravičen do plačila dela preko polnega delovnega časa, četudi mu takšno delo ni bilo odrejeno s pisnim sklepom. Za ure dela preko polnega delovnega časa v okviru zakonske omejitve je upravičen do plačila z dodatkom, za preostale opravljene ure dela pa do plačila kot za redno odpravljene delovne ure.
Za priznanje stroškov prevoza na delo je tožena stranka potrebovala le podatek o naslovu prebivališča tožnika in podatek o prisotnosti tožnika na delu. Tožnik ni bil dolžan predložiti potrdila o ceni mesečne vozovnice na relaciji, s katere je prihajal v službo, ampak je do povračila stroškov prevoza na delo upravičen, saj so mu ti stroški dejansko nastali.
javni uslužbenec - vojak - disciplinski postopek - disciplinska obravnava
Disciplinska obravnava ni bila nezakonito opravljena v tožnikovi nenavzočnosti. Izraba letnega dopusta ni razlog, zaradi katerega bi morala tožena stranka disciplinsko obravnavo preložiti, ker koriščenje letnega dopusta tožniku ni preprečevalo, da se disciplinske obravnave, o kateri je bil pravočasno obveščen, udeleži.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – smrt bližnjega – revalorizacija plačane odškodnine
Primerna denarna odškodnina zaradi smrti matere, zaradi česar je imela tožnica psihične težave, tako da je morala jemati zdravila, in s katero sta bili v prijateljskih odnosih, znaša 10.432,32 EUR.
Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, kljub temu da tožnik ni v pred poravnalnim in prvim narokom za glavno obravnavo določenem instrukcijskem roku založil akontacije za plačilo stroškov izdelave izvedenskega mnenja. Ker je akontacijo založil pred poravnalnim in prvim narokom za glavno obravnavo, ni bil prekludiran.
ZPP člen 25, 25/1, 32, 481, 481/1, 481/1-1. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-2. ZS člen 97, 97/2, 101, 101/1.
stvarna pristojnost - sodišče redne pristojnosti - povračilo nadomestil plače izplačanih zaradi bolniške odsotnosti delavca – zahtevek delodajalca
Za odločanje v sporu, v katerem delodajalec od Zavoda za zdravstveno zavarovanje zahteva povrnitev nadomestilo plače, ker je bil delavec zaradi bolezni začasno zadržan od dela, je pristojno sodišče splošne pristojnosti. V takem primeru spor ne vodi o pravici do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ni namreč delodajalec tisti, ki je obvezno zdravstveno zavarovan.
izločitev sodnika – mirovanje postopka – prekinitev postopka – izostanek z naroka – opravičljiv razlog
Navajanje tožnika, da mu je bila pripravljalna vloga tožene stranke vročena tik pred narokom, ni opravičilo za izostanek z naroka, temveč kvečjemu razlog, da sodišče na samem naroku stranki podeli dodaten rok za odgovor.
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 131/2, 149, 150, 153, 153/3, 179.
odškodninska odgovornost – nesreča pri delu – nevarna stvar – objektivna odgovornost – deljena odgovornost
Tožena stranka je za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri delu z napravo za kontrolo tesnosti ulitkov, ki predstavlja nevarno stvar, objektivno odgovorna v celoti, čeprav je v nasprotju z navodili posegel v napravo z rokami. Tožnik pred pričetkom dela ni bil seznanjen z navodili in ni vedel, da mora v primeru težav zapreti glavni ventil za dovod zraka, na napravi pa je delal le krajši čas, tako da mu ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi. Tožena stranka kot delodajalec je bila tista, ki bi morala zagotoviti varno delovno okolje in varne delovne pogoje.