Da bo sodišče lahko opravilo pravno moralno vrednotenje pravnega standarda velike nehvaležnosti, se bo moralo predhodno izreči o dokazanosti tožnikovih navedb o očitanih ravnanjih toženke (prepoved uporabe skupne kuhinje, skrivanje osebnih oblačil, prepoved uporabe gospodinjskih aparatov, prepoved uporabe centralnega ogrevanja, kopalnice, uničenja ozimnice ...). Po potrebi bo pri tem upoštevalo pravila o dokaznem bremenu. Sodišče prve stopnje bo torej moralo na podlagi izvedenih dokazov ter na njihovi osnovi ugotovljenih pravno relevantnih dejstev zaključiti, ali se je toženka proti tožniku in njegovim bližnjim obnašala tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih neupravičeno, da bi kot obdarjenka darilo obdržala.
ZPP člen 142, 142/4, 224, 224/1. ZFPPIPP člen 121, 235, 235/3.
vročanje - fikcija vročitve - obvestilo o prispelem pismu - vročilnica kot javna listina - domneva resničnosti javne listine - predlog upnika za začetek stečajnega postopka - ugovor zoper predlog za začetek stečajnega postopka - domneva o insolventnosti dolžnika
Vročitev s fikcijo ima enake učinke kot dejanska vročitev, zaradi česar dolžnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da predloga za začetek stečajnega postopka ni osebno prejel. Smisel fikcije vročitve je namreč v tem, da se pisanje šteje za vročeno po poteku roka, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti, čeprav ni bilo neposredno osebno vročeno naslovniku ali nadomestni osebi.
ZPP člen 13, 13/1, 13/2, 189, 189/1, 206, 206/1-1. SPZ člen 107. URS člen 23.
zavrnitev predloga za prekinitev postopka - prekinitev postopka zaradi predhodnega vprašanja - izključna lastninska pravica - uporabnina - smotrnost prekinitve postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanje - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - nasprotna tožba - obstoj pravde
Sodišče ne sme samo reševati le tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom. V ostalih primerih, ko prekinitev postopka ni obligatorna, sodišče samo glede na vse okoliščine primera presodi, ali bo predhodno vprašanje rešilo samo, ali pa bo počakalo na pravnomočno odločitev v drugi pravdi. Pri tem se mora ravnati po načelu smotrnosti, ekonomičnosti in paziti tudi na pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen URS).
nedovoljen pritožbeni razlog - priznanje in izvršitev tujih odločb o prekrških - dejansko stanje
Za odločitev o predlogu za priznanje in izvršitev odločbe pristojnega organ države izdaje ni bistvenega pomena, ali se storilec spominja prekrška oz. ali ve, če je prekršek sploh storil, saj gre za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja v postopku o prekršku, ki ga je vodil pristojni organ države izdaje in je bil pravnomočno zaključen. V okviru predmetnega postopka namreč sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno in zato tudi ne presoja, na kakšnih dokazi temelji odločba o prekršku pristojnega organa države izdaje.
pravočasnost predlaganega dokaza - postopek v sporu majhne vrednosti
Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v členu 452, se ne upoštevajo (453. člen ZPP).
Glede na zgoraj citirana procesna določila je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov dokaz, ki ga je predložil na glavni obravnavi, predložen CD.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - pravno odločilna dejstva - dejansko stanje - hujši prekršek
Za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi storitve hujšega prekrška v času preizkusne dobe so nerelevantne pritiožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje v kakšnih okoliščinah je prišlo do storitve prekrška v času preizkusne dobe.
Ker niti pobuda za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, niti sama vložena zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodno odločbo ne vpliva na njeno pravnomočnost in izvršljivost, saj gre za izredno pravno sredstvo, vložitev pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ne more predstavljati podlage za spremembo izpodbijane odločitve.
terjatve iz delovnega razmerja - obstoj delovnega razmerja - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - uveljavljanje sodnega varstva - materialni prekluzivni rok
Prijava v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, plačila plače in drugih denarnih terjatev iz tega razmerja so lahko le posledica obstoja delovnega razmerja. Pravilno je sodišče prve stopnje zapisalo, da s postavitvijo denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja, katerega obstoj ni ugotovljen, delavec ne more obiti zakonsko določenih rokov za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.
ZS člen 53a, 53a/4, 53a/5, 54, 54/4.. ZST-1 člen 11, 11/3, 11/4.
neobrazložena pritožba - pravna oseba - oprostitev plačila sodne takse
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka kot pravna oseba skladno s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1 ne more biti oproščena plačila sodne takse pod zneskom 44,00 EUR. Glede na to, da znaša višina sodnih taks, katerih oprostitev zahteva toženka, 33,00 EUR (za pritožbo zoper sklep z dne 16. 4. 2021) in 20,00 EUR (za pritožbo zoper sodbo), toženka plačila sodnih taks ne more biti oproščena.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - pravno odločilna dejstva - dejansko stanje - hujši prekršek
Ker je posledica storitve hujšega prekrška v času preizkusne dobe jasno in izrecno predpisana, sodišče nima zakonske podlage, da bi storilcu storjeno napako "oprostilo" s tem, da mu ne bi preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ne glede na to, da storilec potrebuje vozniško dovoljenje zaradi službe ter družinskih potreb.
ZD člen 132, 145, 210, 212, 213. ZGD-1 člen 480, 505, 515.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - razlogi za prekinitev zapuščinskega postopka - spor o obsegu zapuščine - manj verjetna pravica - dokazovanje negativnega dejstva - dokazno breme - premoženje zapustnika - premoženje družbe - podjetniško premoženje - delni sklep o dedovanju - upravitelj zapuščine - razlog za razrešitev upravitelja - upravljanje zapuščine - skupnost dedičev
Glede na podane okoliščine (ko pritožnik ni podal trditev o tem, da so bile ure ukradene, med dedičema pa tudi ni bilo sporno, da sta bili uri nekoč zapustnikovi) ne more pritožnik dokazovati negativnega dejstva, da nista več last zapustnika oziroma da več ne obstojita. Dokazno breme dokazovanja obstoja zanikanega dejstva je na tistem, ki njegov obstoj dokazuje.
Med dedičema ni sporno, da so čevlji ob smrti pokojnega obstajali in so del njegove zapuščine (132. člen ZD). Ni spora o obsegu zapustnikovega premoženja. Ob tem, da pritožnik ni zanikal sodedičevih trditev o soglasnem dogovoru o podaritvi čevljev (tega ne trdi niti v pritožbi), ni podlage in potrebe po napotitvi stranke na pravdo, ki pride v poštev tedaj, ko je med dediči spor o tem, ali določeno premoženje spada v zapuščino. Premoženje, ki je zapustnikovo, avtomatično preide na njegove dediče.
Namen zapuščinskega sodišča je ugotoviti, kaj tvori zapuščino (kot premoženjska celota je nedeljiv pojem) in kdo so njeni dediči, spričo česar zapuščine ni mogoče oddeliti/razdeliti z delnim sklepom o dedovanju. Pretežni del sodne prakse in pravna teorija stojita na stališču, da v zapuščinskem postopku ni mogoče izdati delnega sklepa o dedovanju, ker je po 210. členu ZD sodišče vedno dolžno prekiniti postopek in stranke napotiti na pravdo, če obstaja spor ali določeno premoženje sodi v zapuščino.
zahtevek za ugotovitev lastninske pravice - etažna lastnina - skupni deli stavbe - večstanovanjska stavba - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - varstvo lastninske pravice - lastninjenje nepremičnin - pravica uporabe - zemljišče kot funkcionalno zemljišče - sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - nezaložitev predujma za izvedenca - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - pravnomočna odločitev
Zgolj dejstvo celotnega odvzema nepremičnin pravnemu predniku toženke (ki mu je bila plačana odškodnina za odvzeta zemljišča) še ne predstavlja podlage temu, da so tožniki s tem, ko so kupili posamezna stanovanja in postali etažni lastniki, avtomatično postali tudi lastniki na celotnem zemljišču, to je vseh odvzetih parcelah, kot to zahtevajo (po ZLNDL). Potrebno bi bilo namreč hkrati tudi ugotoviti, ali je zgoraj navedeno zemljišče bilo funkcionalno zemljišče, na katerem so imeli etažni lastniki na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe. V zvezi s tem bi bilo treba ugotoviti, katere parcele oziroma njihovi deli so bili v času izgradnje soseske in prodaje stanovanj predvideni kot „zemljišče, potrebno za redno rabo objektov“ na spornih naslovih ter ali to zemljišče obsega sedaj še sporno parcelo.
Sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju ni vezano na materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ampak je dolžno zgolj storiti tisto, k čemur ga sodišče druge stopnje napoti.To pa je sodišče prve stopnje storilo. Ker tožniki niso dokazali, da tudi sporna parcela predstavlja funkcionalno zemljišče k spornim objektom, je sodišče prve stopnje njihov zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo.
mandatno razmerje med stranko in odvetnikom - zastaranje odškodninske terjatve iz kršitve mandatne pogodbe - nastanek škode - unovčenje bančne garancije
Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. Tej razlagi se v celoti podrejajo ugotovljene dejanske okoliščine, ki so nastale najkasneje 3. 7. 2006. Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje sicer tudi ugotavljalo in se nanašajo na nadaljnje dogodke, predvsem vložitev nasprotne tožbe tožnika (7.9.2006), ki ji je bilo nato ugodeno dne 6. 6. 2013 in neuspešna poplačila v izvršilnem postopku (ustavljen dne 28. 12. 2017), glede na razlago materialnega prava, niso odločilna.
Neutemeljene so trditve, da je ugovor zastaranja nemoralen. Tožnik izrazito enostransko in zelo pretirano ocenjuje ravnanje toženca ter ga neutemeljeno vrednoti z očitkom, da je med njima: "še naprej obstajalo mandatno razmerje, ki temelji na zaupanju, tega pa je toženec zlorabljal.". Toženec kot pooblaščenec tožnika je že dne 7. 9. 2006 vložil nasprotno tožbo, s katero je zahteval tudi povrnitev zneska: "iz naslova neupravičene obogatitve zaradi neutemeljene unovčitve bančne garancije" in temu zahtevku je bilo ugodeno v celoti s sodbo z dne 6. 6. 2013.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države kot delodajalca za svojega delavca - odgovornost države za ravnanje državnega tožilstva - ogroženost osebne varnosti - poseg v osebno svobodo - objektivna predvidljivost posledice - umor - protipravno ravnanje nosilca oblasti - kvalificirana protipravnost
Sama napačna kvalifikacija kaznivega dejanja s strani okrožnega tožilca ne more privesti do odškodninske odgovornosti Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno pojasnilo, da mora nosilec javne oblasti, da je neko njegovo dejanje nosilca javne oblasti protipravno, (1.) prekršiti neko dolžnost, ki jo ima v razmerju do prizadete osebe, pri tem pa (2.) mora biti neskrben, pri čemer je merilo za presojo ravnanja, skrbnost skrbne dobre države. Zahteva se kvalificirana protipravnost – protipravnost, ki je združena s hudo malomarnostjo pri delu nosilca javne oblasti. Takšne kvalificirane protipravnosti pa v ravnanju tožilke C. C. ni prepoznalo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.
Država za ravnanje nosilca javne oblasti odgovarja le, če so bile državnim organom okoliščine konkretne ogroženosti določljivih oseb znane oz. bi jim morale biti znane, pa niso izvedli nobenega izmed ukrepov, s katerimi bi bilo mogoče razumno odvrniti nevarnost. Če država za ogroženost konkretne osebe ne ve, je tudi ne more zaščititi. Nihče ne more pričakovati absolutnega varstva pri vseh vsakdanjih dejavnostih. Sodišče prve stopnje ni našlo okoliščin, ki bi kazale, da bi lahko bilo predvidljivo, da bi lahko bila tarča umora tudi Č. Č.
Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo tudi, da mora poseg v človekovo pravico do svobode kot tudi posegi v druge človekove pravice, prestati strogi test sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena in 2. člen Ustave RS). Tako je treba presoditi (1.) ali je ukrep sploh nujen za dosego zasledovanega cilja, (2.) ali je primeren za dosego zasledovanega cilja in (3.) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna koristim, ki bodo zaradi posega nastale. Glede tega pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, da morajo biti državni organi pri presoji ukrepov, s katerimi posegajo v pravice posameznikov, previdni in zadržani ter jih nikakor ne smejo uporabljati »na zalogo«.
ZPP člen 394, 394-10, 395, 395/2. OZ člen 39, 255, 255/1.
obnovitveni razlog - novo dejstvo - nov dokaz - zavrženje predloga za obnovo postopka - procesna skrbnost stranke - pogoji za obnovo postopka - ugodnejša odločba - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - obstoj upnikove terjatve - nedopusten nagib
Presoja skrbnosti stranke je odvisna od konkretnih okoliščin vsakega posameznega primera. Tožnik je v pravdi očital prvemu tožencu, da je v sodelovanju s preostalimi toženci prenašal in skrival svoje premoženje in ga tako prikrajšal za izpolnitev njegove preživninske terjatve. V enakem položaju bi vsak upnik sam opravil ali predlagal sodišču poizvedbe o celotnem dolžnikovem premoženju in razpolaganju z njim. Tudi tožnik je takšno možnost v dokaznem postopku imel; če nanjo ni pravočasno pomislil, mora procesne posledice te opustitve nositi sam.
Za odločitev o predlagani obnovi je bistveno, da zdaj ponujeni dokaz ne bi privedel do ugodnejše sodbe za tožnika, tudi če bi bil uporabljen že v prejšnjem postopku.
zavrženje nepopolne in nerazumljive tožbe - nejasen zahtevek
Pravdni postopek ni sredstvo za presojo ravnanj sodišča in strank v izvršilnem postopku; v njem se ne more ukiniti ali razveljaviti ne izvršilnega predloga ne izvršilnega postopka, kar v resnici želi tožnica doseči s „tožbama“.
Iz vlog tožnice ni mogoče razbrati, kakšno pravno upravičenje in na podlagi česa zahteva od toženk. Po naravi stvari pravdnih postopkov sodišče nikoli ne vodi po uradni dolžnosti, pač pa le na podlagi tožbe, v kateri morajo biti podane navedbe o dejstvih in postavljen točno določen tožbeni zahtevek (prvi odstavek 180. člena ZPP). Tožnica pa tožb ni dovolj jasno specificirala, da bi zadostila tem zahtevam. Ker še tudi po pozivu sodišča tožb ni ustrezno popravila, da bi lahko nasprotni stranki podali odgovor in bi ju sodišče lahko obravnavalo v kontradiktornem postopku, je bilo treba tožbi zavreči.
izvršba na nepremičnino - ugotovitev vrednosti nepremičnine s sodnim cenilcem - cenitev nepremične - stroški cenitve - kriterij potrebnosti stroškov - obrazloženost sklepa sodišča prve stopnje
Pritegnitev sodnega cenilca v postopek nepremičninske izvršbe z nalogo, da oceni nepremičnino, je obvezna. Posledično so stroški cenilca, nastali s cenitvijo, stroški potrebni za izvršbo, če je cenitev in njena morebitna dopolnitev opravljena strokovno, v skladu z navodili sodišča in jo sodišče zato tudi uporabi pri ugotovitvi vrednosti dolžnikove nepremičnine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00054884
ZPP člen 249.
nagrada izvedenca - nagrada za delo izvedenca - sklep o odmeri nagrade izvedencu - dopolnitev izvedenskega mnenja - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje
Izvedencu je bilo dne 21.6.2021 na naroku s strani sodišča naloženo, da elaborat dopolni v skladu z ugotovitvami na naroku dne 21.6.2021, upoštevajoč veljavna pravila geodetske stroke. Izvedenec je dne 21.7.2021 sodišču predložil elaborat in ob tem pojasnil, da je GURS dne 1.4.2020 uvedla nove predpise na področju evidentiranja stavb v nepremičninske evidence, kar ima za posledico izdelavo novega Elaborata za vpis stavbe v evidenco Katastra stavb. Dopolnitev mnenja izvedenca je bila tako evidentno potrebna, nagrada in stroški za takšno izdelavo mnenja pa utemeljeno priznani. Pritožbene navedbe o nepotrebnosti mnenja tako niso utemeljene. Izvedenec je odgovoril na vse pripombe pritožnikov, morebitno nestrinjanje z odgovori izvedenca pa ni razlog za to, da izvedencu nagrada ne bi pripadala.
Obdolženi je krivdo za obe v tej zadevi obravnavani kaznivi dejanji tatvine priznal potem, ko je državna tožilka za primer priznanja predlagala, kakšno kazen naj sodišče zanju določi oziroma izreče. V sodbi, s katero se obdolženi spozna za krivega, sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec, kar se v položaju, kot je podan v obravnavani zadevi, nanaša na predlog izreka enotne kazni. V obravnavani zadevi je prvostopno sodišče moralo upoštevati pravila o odmeri kazni obsojencu (55. člen KZ-1) in pri izreku enotne kazni upoštevati še kazen, ki mu je bila izrečena s predhodno sodbo. Čeprav določbe 53. člena KZ-1 takšnega položaja ne urejajo, mora sodišče v okoliščinah, kot so podane v obravnavani zadevi (priznanje krivde na podlagi tožilskega predloga za določitev kazni za vsako posamezno kaznivo dejanje in za izrek enotne kazni), upoštevati predlog izreka enotne kazni kot najvišjo možno kazen. Ker v sodbi ni mogoče najprej izreči enotne kazni za obravnavana kazniva dejanja nato pa jo ponovno upoštevati kot že določene, mora sodišče v miselni operaciji izreka enotne kazni upoštevati pri obravnavanih kaznivih dejanjih s strani tožilca predlagano najvišjo možno izrečeno kazen.
V šestem odstavku 141.a člena ZPP je predpisana zakonska domneva, da se je naslovnik ob seznanitvi in prevzemu enega pisanja na način iz petega odstavka 141.a člena ZPP, seznanil in prevzel tudi vsa pisanja, ki se v varnem elektronskem predalu ali na naslovu za vročanje, ki je registriran v informacijskem sistemu sodstva, nahajajo v trenutku, ko je prevzel (eno) pisanje po petem odstavku 141.a člena ZPP.