odpust obveznosti - kršitev obveznosti poročanja - obveščanje upravitelja - prizadevanje za ponovno zaposlitev
Stečajni dolžnik se je bil dolžan nemudoma odzvati na poziva stečajnega upravitelja glede iskanja zaposlitve za polni delovni čas. Prav tako ga je bil dolžan nemudoma obvestiti o prenehanju delovnega razmerja ter o svojih prizadevanjih najti novo zaposlitev, o selitvi v drugo državo ter o krajši zaposlitvi v tujini. Dodatna opredelitev teh obveznosti, ki jih stečajnemu dolžniku nalagajo določbe ZFPPIPP, ni bila potrebna.
ZDR člen 206.. ZDR-1 člen 137, 137/1, 137/2, 137/7, 202.
plačilo razlike plače - regres za letni dopust - podjetniška kolektivna pogodba - zastaranje - nadomestilo plače
Pri presoji reparacijskega tožbenega zahtevka, kot je tožbeni zahtevek za plačilo sektorskega dodatka za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, je bistveno, do kakšne plače bi bila tožnica upravičena v primeru, če nezakonitosti ne bi bilo, če bi torej opravljala delo. Če bi tožnica v spornem obdobju opravljala delo, bi bila na voljo delodajalcu in bi bila do sektorskega dodatka upravičena.
Fizična delitev je predvidena za objekte solastnine, ki so po svoji naravi deljivi, pri čemer solastniku pripade tisti del, za katerega izkaže upravičen interes. Če je predmet solastnine nedeljiv ali je delitev mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, se opravi civilna delitev. Glede delitve skupnega premoženja je to določilo smiselno uporabljivo.
Zaradi predlagateljičinega odklanjanja obsežnih gradbenih posegov v hišo – ne glede na njihovo vrednost – fizična delitev ni sprejemljiva.
postopek za odvzem poslovne sposobnosti - postopek za vrnitev poslovne sposobnosti - delna ugoditev predlogu - stroškovna odločitev - splošno pravilo - korist - interes udeležencev - skupni stroški postopka
V postopku za odvzem poslovne sposobnosti ZNP stroškov postopka posebej ne ureja, zato je treba uporabiti splošne določbe 35. člena tega zakona. Po stališču sodne prakse je uspešen postopek za odvzem poslovne sposobnosti vedno izveden v interesu tistega, ki mu je poslovna sposobnost odvzeta. Podobno pa velja tudi v primeru vrnitve odvzete poslovne sposobnosti.
Obravnavani postopek je bil izveden v korist nasprotnega udeleženca (saj mu je bila delno vrnjena poslovna sposobnost), delno pa tudi v interesu predlagateljice, ki je njegova skrbnica, saj odločitev nepravdnega sodišča zanjo pomeni, da je te dolžnosti sedaj delno razbremenjena na področjih, na katerih je bila nasprotnemu udeležencu vrnjena poslovna sposobnost. Zato je prav, da se nasprotnemu udeležencu naloži, da povrne polovico skupnih stroškov postopka.
Glede na prvi odstavek 13. člena ZPotK ima kreditodajalec pravico, da zahteva plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo, če je potrošnik v zamudni začetnega ali dveh zaporednih obrokov. Pred izjavo, da razdira pogodbo, pa mora po drugem odstavku 13. člena dajalec kredita potrošniku s pisnim obvestilom določiti primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od petnajstih dni. V skladu s citirano določbo mora upnik za predčasno odpoved kreditne pogodbe ter zapadlost celotnega preostalega dolga z učinkom neposredne izvršljivosti izpolniti dva pogoja, in sicer mora dokazati, da je dolžnika pisno opomnil na plačilo ter mu določil najmanj petnajstdnevni dodatni rok za plačilo obveznosti. Šele, če dolžnik tudi v tem roku svojih obveznosti ne plača, pa lahko upnik ponovno s pisnim obvestilom odpove kreditno pogodbo.
postopek zavarovanja denarne terjatve - začasna odredba - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - neenakopravno obravnavanje upnikov - trditvena podlaga - trditvena stiska - kontradiktornost v postopku zavarovanja - varščina kot pogoj za začasno odredbo
Trditve o odprtju računa v tujini in selektivnem poplačilu upnikov (z asignacijami in cesijskimi pogodbami), če bi jih upnik uspel verjetno izkazati, utemeljujejo sklepanje o nevarnosti uveljavitve upnikove terjatve zaradi dolžnikovega ravnanja. Pritožbeno sodišče zato ne soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da (zadostnega) trditvenega bremena upnik ni zmogel in da zato tudi niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 275. člena ZIZ.
svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - pravica do časti, dobrega imena in zasebnosti - objava mnenja - objektivna presoja žaljivosti - direktor občinske uprave - javna oseba - tehtanje pravic v koliziji - vsebina izjave - kritična vrednostna sodba
Pomembno izhodišče za vrednotenje izjav je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami (mnenji). Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih. Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje.
Sodišče mora pri tehtanju pravic v koliziji upoštevati okoliščine primera kot celote. Pri tem tehtanju ni dovolj upoštevati le vsebine sporne izjave, temveč je treba upoštevati celotni kontekst, v katerem je do nje prišlo.
Toženec je objavo naslovil na skupino, katere namen je razprava o lokalno pomembnih temah, vsebina objav pa ni presegla lokalnega okolja. V tem okolju pa so ljudje objave lahko umestili med ostale razpoložljive informacije o delovanju občine in ravnanju tožnika kot direktorja občinske uprave ter si ustvarili lastno mnenje o njihovi vsebini. Četudi je tožnik trpel določene negativne občutke, pa ni dokazal, da bi imele toženčeve objave zanj ali njegove bližnje dolgoročnejše ali občutnejše posledice. Tudi upoštevajoč posledice objav je zato v koliziji tožnikovih pravic do zasebnosti ter časti in dobrega imena ter toženčeve pravice do svobode govora treba dati prednost slednji.
poslovodna oseba - odločitev o pravdnih stroških - uspešnost poslovanja
Na podlagi 72. člena ZDR so lahko v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja urejene drugače, to je tudi izven omejitev iz 7. člena ZDR, med drugim tudi v zvezi s plačilom za delo. Pravico do nagrade sta stranki uredili v 6. členu pogodbe o zaposlitvi. Določili sta, da tožniku pripada nagrada, če dobiček glede na celotni kapital na dan zaključnega računa družbe predstavlja donos, ki je višji od rasti cen življenjskih potrebščin za leto, v katerem se ugotavlja poslovni rezultat. Višina nagrade iz dobička ne sme presegati 10 % od dela čistega dobička tekočega poslovnega leta in hkrati ne sme presegati višine treh bruto plač direktorja (prvi odstavek). Dogovorili sta se, da se nagrada izplačuje enkrat letno za nazaj, in sicer po potrditvi bilančnega izkaza družbe (drugi odstavek). Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno sledilo tožniku, ki je zaradi navedenega pogodbenega določila imel pričakovanje, da prejme dodatno plačilo, poleg sicer dogovorjene plače iz 8. člena pogodbe o zaposlitvi. Priznanje pravice do nagrade in njeno izplačilo glede na vsebino citiranega določila pogodbe ni vezano na sklep lastnikov družbe oziroma skupščine, temveč je pogojeno le z obstojem dobička v višini donosa, ki je višji od rasti cen življenjskih potrebščin za leto, v katerem se ugotavlja poslovni rezultat.
Stališče teorije in sodne prakse, da živali na kmetiji predstavljajo pritiklino kmetije, ni v nasprotju s stališčem v sodbi. Ne pomeni namreč, da se pogodbeni stranki ne bi mogli dogovoriti drugače. Tak drugačen dogovor je zato tudi lahko predmet dokazovanja v pravdi.
Ker o tožbi ni bilo meritorno odločeno, ampak je bila umaknjena, prvi odstavek 154. člena ZPP ni ustrezna podlaga za odločanje o stroških postopka. Ker tudi izjema iz prvega odstavka 158. člena ZPP ni podana, je treba uporabiti temeljno pravilo glede obveznosti povrnitve pravdnih stroškov in sicer, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, toženi stranki povrniti pravdne stroške. Med stroške pravdnega postopka spadajo tudi stroški postopka zavarovanja (prvi odstavek 151. člena ZPP) in se (tudi) o njihovi povrnitvi odloči z odločbo, s katero se pravdni postopek konča (četrti odstavek 163. člena ZPP).
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - začasno povečan obseg dela - pogodba o zaposlitvi za določen čas - reintegracija - sodna razveza - uporabnik - nova zaposlitev - agencijski delavec - delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku
Tudi v primeru, kadar uporabnik delodajalcu, ki posreduje delo delavcu, da napačne podatke o pogojih oziroma zakonskih razlogih iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1 za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pride do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas v skladu z določbo 56. člena ZDR-1, ki določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
Za zavrnitev reintegracijskega zahtevka in za sodno razvezo ne more biti odločilna okoliščina, da tožniku ni mogoče zagotoviti dela pri uporabniku, pri katerem je bil tožnik zaposlen na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, zato lahko delavca napoti h kateremu koli uporabniku. Dejstvo, da se je tožnik v času trajanja sodnega spora zaposlil pri drugih delodajalcih in da je bil tudi v času izdaje izpodbijane sodbe zaposlen pri drugem delodajalcu, na pravico do reintegracije ne more vplivati.
Tožnikove poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med lahke (II.; enostavni zlomi brez premika - zlom četrtega ledvenega korpusa vretenca in zlom koželjnice, udarnine in zvin zapestja), zanje pa mu je bila odmerjena odškodnina, ki ustreza približno 17 neto povprečnim plačam na zaposlenega v RS, kar ne odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00026361
URS člen 35. KZ-1 člen 253, 253/1, 308, 308/5.
kaznivo dejanje overitve lažne vsebine - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem - kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov
Z navedenimi očitki sodišču prve stopnje se pritožbeno sodišče ne strinja. Obdolženčevega ravnanja, za katerega je bil spoznan za krivega, ni mogoče opredeliti kot prekršek, ampak kot kaznivo dejanje. Pritožba spregleda vsebino obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje v 51. točki, kjer je pravilno obrazložilo, da je kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine. To so osebna kazniva dejanja, kjer so posebni objekt kazenskopravnega varstva neposreden izraz ustavno zagotovljene nedotakljivosti človekove telesne in duševne integritete, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) oziroma katere od njihovih komponent. Objekt kazensko pravnega varstva je pravica posameznika do zaščite njegovih osebnih podatkov. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da gre v takšnih primerih praviloma za toliko kaznivih dejanj, koliko je žrtev oziroma oškodovancev in se je pri tem utemeljeno sklicevalo na vsebino sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 174/2005 z dne 14. 12. 2006. Pravilno pa je še obrazložilo, da obdolženec kaznivih dejanj ni storil z enkratnim vstopom v računalniško vodeno zbirko zasebnih podatkov, pač pa je za vsakega tujca vstopal posamično in v različnih časovnih obdobjih od dne 14. 6. 2012 do dne 19. 7. 2013 in s takšnim ravnanjem storil dvanajst samostojnih kaznivih dejanj.
Pritožbenih zatrjevanj, da gre za isti historični dogodek obravnavanih kaznivih dejanj, z dejanji, ki so bila predmet odločbe o prekršku informacijskega pooblaščenca, s katero je kršitelja (obdolženca) spoznalo za odgovornega za devet prekrškov (za osebe, ki niso pod obtožbo zaradi obravnavanega kaznivega dejanja), in ko mu je določilo posamične globe, nato pa mu izreklo enotno sankcijo globo 7.470,00 EUR, ki jo je obdolženec plačal, prav tako ni mogoče sprejeti. Sodišče prve stopnje je v točki 52 pravilno ugotovilo in obrazložilo, da glede vpogledov, ki so predmet obtožbe, informacijski pooblaščenec ni uvedel postopka, zato ne gre za isti historični dogodek, zaradi česar pritožbi ni mogoče pritrditi, da je prišlo do dvojnega obravnavanja. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo kazenskega zakona, kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni našlo.
Prodajno predpogodbo je v imenu in za račun C. C. st. kot prodajalca sklenila njegova skrbnica J. J., vendar te pogodbe nikoli ni odobril center za socialno delo, poleg tega pa ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da na podlagi predpogodbe (tudi če ima vse elemente prodajne pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla) drugi toženec lastninske pravice od C. C. st. ni pridobil niti v notranjem niti v zunanjem razmerju oziroma je C. C. st. ni izgubil.
V skladu z ustaljeno sodno prakso je podatek o tem, komu se prodaja solastni delež na nepremičnini, bistvena sestavina predkupne ponudbe, ki je dana solastniku nepremičnine. Ni dokazano, da bi bila tožnica na kak način seznanjena s tem, komu namerava prva toženka prodati delež sporne nepremičnine.
Tožničina predkupna pravica je bila kršena tudi s tem, da tožnica ni imela na razpolago celotnega 30 dnevnega roka za odgovor na predkupno ponudbo oziroma za odločitev o tem, ali bo predkupno pravico uveljavila.
Za sprejem predkupne ponudbe veljajo splošna pravila o sprejemu ponudbe (22. člen OZ). Molk predkupnega upravičenca v roku, v katerem mora sprejeti ponudbo, se šteje za njeno zavrnitev. Vendar pa to velja le v primeru, če predkupna ponudba vsebuje vse bistvene sestavine. Nepopolna ponudba namreč nima pravnih učinkov. Če ponudba ni popolna, predkupna upravičenka niti ne more vedeti, kaj je z molkom zavrnila. Ker v konkretnem primeru ponudba ni vsebovala imena kupca in ni bilo dokazano, da je zanj tožnica vedela na drug način, je bila ponudba nepopolna, zato ni mogoče šteti, da je tožnica z molkom ponudbo zavrnila. Iz istih razlogov tudi ni pomembno, da predkupne pravice ni uveljavljala.
Ko gre za zakonito predkupno pravico, se domneva, da je kupec (drugi toženec) vedel za predkupno pravico tožnice, ki je bila v relevantnem obdobju tudi vknjižena kot solastnica nepremičnine, ki je predmet izpodbijane prodajne pogodbe. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da kupec ni dolžan pri prodajalcu poizvedovati, ali je izpolnil svoje obveznosti v povezavi s predkupno pravico, ker o tem govori le teorija, zakon pa tega ne predpisuje. Pri presoji dobre vere je bistveno vprašanje poizvedovalne dolžnosti kot elementa skrbnega ravnanja kupca pri sklenitvi prodajne pogodbe. Še posebej v okoliščinah konkretnega primera, ko je bil drugi toženec seznanjen s spori med tožnico in prvo toženko, bi se moral prepričati, ali je prva toženka tožnici poslala ponudbo in kakšni pogoji za sklenitev pogodbe so bili ponujeni.
IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00025600
Uredba Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema člen 70, 70/2. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 329, 329/1, 331, 331/1. ZMZPP člen 50, 53, 67.
predlog za izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve ali obremenitve premoženja - premoženje v tujini - pristojnost slovenskega sodišča - uporaba Bruseljske uredbe I
Sredstva izvršbe so metode, s katerimi se prisilno izvrši upnikova terjatev in vključujejo različna procesna opravila za prisilno uveljavitev terjatve.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00025082
SZ-1 člen 71. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 352, 355.
dobava toplotne energije - terjatev dobavitelja do posameznega etažnega lastnika - razdelitev obratovalnih stroškov med etažne lastnike - upravnik - dolžnost sporočanja podatkov - odgovornost upravnika za plačilo dobaviteljem - odškodninska odgovornost upravnika - zastaranje terjatve - začetek teka zastaralnega roka - nasprotje v razlogih sodbe
Dejstvo, da tožena stranka tožeči stranki še vedno ni sporočila potrebnih podatkov za vložitev tožbe zoper posameznega dolžnika, ne pomeni, da tožeči stranki škoda še ni nastala oziroma da zastaralni rok za njeno odškodninsko terjatev še ni začel teči. Ko je vsakokrat tožena stranka prekršila obveznost sporočanja, so bile tožeči stranki znane vse okoliščine, na podlagi katerih je lahko in tudi je ugotovila obseg ter višino škode, saj je pripravila seznam dolgovanih obveznosti in izračun zakonskih zamudnih obresti, na podlagi katerih je vložila obravnavano tožbo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00027430
OZ člen 131, 174, 174/1, 179, 179/1, 179/2, 352, 352/1.. ZPP člen 357a.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - strah - renta - tuja nega in pomoč - zastaranje
Po prvem odstavku 352. člena OZ začne teči triletni (subjektivni) zastaralni rok, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, in ne od nastanka škode. Od nastanka škode začne teči petletni (objektivni) zastaralni rok, ki v konkretnem primeru ni potekel.
plačilo uporabnine - predlog za prekinitev postopka - zavrnitev predloga - predhodno vprašanje - predmet presoje - ugotovitev lastninske pravice - pripadajoče zemljišče k stavbi - razveljavitev odločbe - obseg odločanja v nepravdnem postopku - tehtanje pravic
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da lastninska pripadnost sporne nepremičnine ne more biti predmet postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča, ki teče na podlagi določb ZVEtL-1. Po uveljavitvi ZVEtL (kot predhodnika ZVEtL-1) so bila stališča sodne prakse o tem, o katerih vprašanjih, povezanih z lastninsko pripadnostjo spornih nepremičnin, odloča sodišče v nepravdnem postopku, katera pa so pridržana odločanju v pravdnem postopku, deloma različna. Vrhovno sodišče se je v zadevi II Ips 322/2013 z dne 6. 2. 2014, na katero se opira pritožba, izreklo prav o vprašanju, ali se v primeru spornih dejstev, pomembnih za odločitev o lastninski pripadnosti nepremičnine, odloča v nepravdnem ali v pravdnem postopku, izreklo v prid postopka po ZVEtL. V kasnejših odločitvah so nižja sodišča sledila temu stališču.
V obravnavani zadevi je tako treba ovrednotiti ravnanje strank v zvezi z ugotavljanjem lastninske pripadnosti sporne nepremičnine v tem in v predhodnih postopkih ter s tem v zvezi oceniti verjetnost za uspeh tožencev v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča, in fazo postopka, v katerem so toženci vložili predlog v nepravdnem postopku, ter z vidika pravice stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oceniti, kako bi prekinitev postopka vplivala na odložitev odločitve v tej zadevi.
Tudi v postopku po ZVEtL-1 mora predlagatelj izkazati pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na zemljišču, za katerega trdi, da predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi. Zgolj nemotena posest ne zadostuje.
predlog za nadaljevanje izvršbe zoper novega dolžnika po pravnomočnosti sklepa o izvršbi - ločitev zapuščine od premoženja dediča - omejitev odgovornosti dediča - sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka - izrek sklepa - javna listina
Zapustnikovi upniki lahko zahtevajo v treh mesecih od uvedbe dedovanja, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. V tem primeru dedič ne more razpolagati s stvarmi in pravicami iz zapuščine, prav tako se njegovi upniki ne morejo iz njih poplačati, dokler se ne poplačajo upniki, ki so zahtevali ločitev. Zapustnikovi upniki, ki so zahtevali tako ločitev, zahtevajo plačilo svojih terjatev samo iz zapuščinskega premoženja. V upnikovi dispoziciji je, ali bo po ločitvi zapuščine predlagal izvršbo na vse premoženje, ki sestavlja ločeno zapuščino ali ne. V primeru, če bi prišlo do izdaje sklepa o dedovanju glede premoženja, ki ga je upnik pri svojem predlogu izpustil, upnik glede tega premoženja zgolj ne bi več imel ugodnejšega položaja separatista. Ločitev učinkuje samo v korist tistih zapustnikovih upnikov, ki so jo predlagali, tistim, ki je niso predlagali, pa je dedič odgovoren le po splošnih pravilih o odgovornosti za zapustnikove dolgove, s podedovanih premoženjem, ki ostane po poplačilu separatistov, in s svojim premoženjem do višine vrednosti podedovanega premoženja – po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Ostali zapustnikovi upniki torej do sklepa o dedovanju ne morejo predlagati izvršbe zoper dediča. Kar se tiče dedičevih upnikov pa se ti, dokler traja ločitev zapuščine, lahko poplačajo le iz premoženja dedičev, ki ni del ločene zapuščine. Ločena zapuščina, dokler tako stanje traja, tako tudi ni del stečajne mase v osebnem stečaju nad dedičem.
V sistemu ipso iure dedovanja zapuščina preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti in po volji zakona. Posledica tega je, da se zapustnikove pravice in obveznosti zlijejo s pravicami in obveznostmi dedičev in se obravnavajo enotno, njihov nosilec pa je dedič. V primeru ločitve zapuščine pa se zapuščina loči v poseben sklad, ki je namenjen poplačilu zapustnikovih dolgov do tistih upnikov, ki so predlagali ločitev. Tudi v primeru ločitve zapuščine gre tako za stvari in premoženjske pravice, ki so ob uvedbi dedovanja postale dedičeve, a so zaradi ločitve zapuščine ločene od njegovega preostalega premoženja. Izvršilni postopek je torej treba nadaljevati z novim dolžnikom – dedičem, ki s tem pridobi tudi možnost vložitve ugovora novega dolžnika. Dedič je namreč tudi v primeru ločitve zapuščine pravni naslednik zapustnika, četudi gre za vrednostno in predmetno omejeno odgovornost. Za dovolitev takšnega nadaljevanja postopka je sklep zapuščinskega sodišča o ločitvi zapuščine ustrezna javna listina, kadar je v sklepu dedič naveden, saj takšna listina izkazuje opisano dedičevo pravno nasledstvo. Nadaljevanje izvršilnega postopka zoper dediča mora v takem primeru biti dovoljeno v izreku sklepa.
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1. ZGD-1 člen 425, 426, 427, 428, 429.
zavrženje tožbe - prenehanje pravdne stranke - prenehanje tožeče stranke - neodpravljiva postopkovna napaka - prenehanje družbe po skrajšanem postopku - pravno nasledstvo - univerzalno pravno nasledstvo - singularno pravno nasledstvo - prevzem obveznosti družbe s strani družbenikov - prevzemnik terjatve - prekinitev pravdnega postopka - vstop v pravdo - nadaljevanje prekinjenega postopka
Stališče sodišča prve stopnje, da prvotna tožnica, ki je bila kot družba z omejeno odgovornostjo izbrisana po skrajšanem postopku, nima pravnega naslednika in da gre zato za neodpravljivo napako tožbe, je zmotno. Iz obsežne sodne prakse izhaja, da pride v primeru prenehanja družbe po skrajšanem postopku do singularnega pravnega nasledstva s strani družbenikov oziroma v obravnavanem primeru edine družbenice, zato se z njo kot prevzemnico terjatve iz predmetne pravde nadaljuje postopek na podlagi prvega odstavka 208. člena ZPP. Utrjeno stališče sodne prakse je, da družbeniki v takšnih primerih res niso univerzalni pravni nasledniki, so pa singularni, prvi odstavek 208. člena ZPP pa govori le o pravnem nasledstvu in nadaljevanja postopka ne pogojuje s prevzemom s strani univerzalnega pravnega naslednika.